Jedro

S toženčevo smrtjo je prišlo do dedovanja torej do univerzalnega pravnega nasledstva, ki je imelo za posledico tudi vstop (vseh) dedinj v procesni položaj, kakršnega je imel ob smrti toženec.

Integracija toženk, nujna za njihovo stvarno pasivno legitimacijo, je tako popolna že po samem zakonu, ne glede na kakršnokoli in čigarkoli voljo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku četrte tožnice Ljudmile S., da so nepremičnine, vpisane pod vl. št. 200 k.o...

zapustničino darilo Antonu Ž. do 81/1000 in da je v tem obsegu prišlo do prikrajšanja njenega nujnega deleža. Toženkam je naložilo, da morajo v zapuščino vrniti omenjene nepremičnine v tem obsegu ter da se bo pri njih vknjižila solastninska pravica Ljudmile S. do 81/1000. Njen višji tožbeni zahtevek (tožnica je zahtevala vrnitev nepremičnin v zapuščino do 1/10 ali plačilo tega deleža v znesku 2.599.593,77 SIT, ter ugotovitev terjatve do zapuščine) je zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Zoper to sodbo so se pritožile toženke in tožnica Ljudmila S. Pritožbeno sodišče je sodbo v odločbi o toženem zahtevku tožnice Ljudmile S. spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (ter Ljudmili S. naložilo, da mora toženkam povrniti pravdne stroške v znesku 102.950 SIT, toženkama Dragici Ž. in Ireni M. Ž. pa še pravdne stroške v znesku 36.000 SIT), pritožbo Ljudmile S. pa zavrnilo in potrdilo zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje o njenih zahtevkih. Naložilo ji je še povrnitev stroškov pritožbenega postopka v znesku 19.904 SIT. Sodbo je utemeljilo s stališčem, da je Ljudmila S. šele 7.10.1999 razširila tožbo na še eno od dedinj pokojnega Antona Ž., ta pa v razširitev ni privolila. S tem, ko je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe, je prekoračilo svoja pooblastila, saj privolitve novega toženca za razširitev tožbe nanj ne more nadomestiti s svojim sklepom. Ker to pomeni, da Ljudmila S. tožbe ni vložila zoper vse dedinje Antona Ž., ki so v nedeljivi skupnosti in zato nujne sospornice, gre za pomanjkanje pasivne legitimacije, kar ima lahko za posledico le zavrnitev tožbenih zahtevkov.

Zoper to sodbo vlagata Alenna C. in Matjaž S. (dediča Ljudmile S., ki je med tem umrla) po pooblaščenki revizijo, v kateri uveljavljata bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava. Navajata, da je Ljudmila S. tožbo vložila že 31.3.1995 in sicer zoper Antona Ž. Ta je 2.7.1995 umrl in po tedanjih podatkih sta bili njegovi zakoniti dedinji hčerki Dragica Ž. in Irena M. R.. Zakonska zveza med njim in Angelo Ž. pa je bila razvezana že leta 1980, kar pomeni, da Angela Ž. ni mogla biti dedinja. Hčerki sta 14.8.1995 vložili odgovor na tožbo, Angela Ž. pa se je odgovoru na tožbo pridružila kot stranski intervenient. Pomembno je tudi, da zapuščinski postopek po pok. Antonu Ž. še ni končan. Kot nujne sospornike je namreč mogoče šteti le tiste (pravne) skupnosti oseb, katerih krog je glede na njihovo medsebojno razmerje točno določen in znan (prim. sodba Vrhovnega sodišča RS, II Ips 702/94). Sicer pa je zmotna tudi ugotovitev pritožbenega sodišča, da tretja toženka nikoli ni privolila v (subjektivno) spremembo tožbe. Ljudmila S. je namreč v pripravljalni vlogi z dne 29.8.1995 predlagala sodišču, naj nadaljuje postopek zoper toženke, ki so z odgovorom na tožbo prevzele pravdo. Razen tega je sodišče prve stopnje tudi dovolilo stransko intervencijo Angele Ž. Sodišče druge stopnje je tako zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, ne da bi presojalo pritožbene navedbe Ljudmile S. Ob tem ni nepomembno, da je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom II Cp 205/97 z dne 9.4.1997 že ugodilo njeni pritožbi in razveljavilo sodbo, s katero je bil zavrnjen zahtevek Ljudmile S. Svoj sklep je pritožbeno sodišče utemeljilo prav z ugotovitvijo, da je izročeno premoženje treba šteti za darilo, vsaj do zagotovitve tožničinega nujnega dednega deleža ter ga v takem obsegu vrniti v zapuščinsko maso.

Toženke so odgovorile na revizijo, pri čemer poudarjajo pravilnost pravnega stališča pritožbenega sodišča in predlagajo zavrnitev revizije. Izvod revizije je bil poslan tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki pa se o reviziji ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Zaradi boljšega razumevanja procesnih razmerij, položajev in pravic daje revizijsko sodišče naslednja uvodna pojasnila:

1. Karlina J., Marija P. in Cirila C. so 29.5.1955 vložile tožbo s podobnim (glede na cilj pa tako rekoč enakim) zahtevkom, kot ga je sprva uveljavljala Ljudmila S. (tožbo je vložila 1.4.1995). Na naroku za glavno obravnavo dne 8.4.1999 pa je sodišče obe pravdi (pravdo Ljudmile S. zoper Antona Ž. in pravdo tožnic Karline J., Marije P. in Cirile C. zoper istega toženca) združilo za skupno obravnavanje.

Izkoristilo je torej procesno možnost, ki jo je kot izraz načela pospešitve in ekonomičnosti postopka omogočal 313. člen takrat uporabljanega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90 v nadaljevanju ZPP/77; enaka je določba 300. člena veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002 v nadaljevanju ZPP). Ker pa združitev pravd ne ustvari sosporništva med strankami združenih pravd (tako je prevladujoče stališče v teoriji in sodni praksi, utemeljeno predvsem s fakultativnostjo sosporništva - razen v primerih univerzalnega pravnega nasledstva, kar pa bo pojasnjeno v nadaljevanju, je zgolj od tožnikove volje odvisno, ali bo, kdaj in koga ter s kom tožil). Zato Ljudmila S. ni (bila) sospornica s Karlino J., Marijo P. in Cirilo C. 2. Tožnica Ljudmila S. je sprva uveljavljala zahtevek za ugotovitev, da izročilna pogodba sklenjena med Frančiško Ž. in Antonom Ž. z dne 17.11.1982 ne velja, da se premoženje, ki je predmet te pogodbe, vrne v zapuščino po Frančiški Ž. ter da mora toženec vrniti vse plodove in druge koristi, ki jih je imel od prevzetega premoženja, kot vrednost spornega predmeta pa navedla 900.000 SIT (sodišče prve stopnje ni imelo pomislekov glede ustreznosti te navedbe). Tožbo je nato spremenila in sicer tako, da je (po zadnji spremembi) zahtevala: a/ ugotovitev svoje terjatve do zapuščine Franca F. Ž. v vrednosti 3/16 nepremičnine vpisanih pod vl.št... k.o..., kar znaša na dan 29.9.2000 5.999.062,25 SIT ter b/ ugotovitev, da so nepremičnine, vpisane pod vl. št... k.o...

predmet izročilne pogodbe sklenjene dne 17.11.1982 med Frančiško Ž. in Antonom Ž. darilo, zaradi katerega je prišlo do prikrajšanja njenega (tožničinega) nujnega deleža in da morajo (zato) toženke vrniti v zapuščino po Frančiški Ž. 1/10 omenjenih nepremičnin, pri katerih se vknjiži solastninska pravica za tožnico do 1/10; oziroma ji izplačati denarno vrednost njenega nujnega deleža v višini 2.599.593,77 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje (tu gre bržkone za ponudbo nadomestne izpolnitve - npr. 312. člen ZPP). Tako spremenjena tožba ima tudi drugačni vrednosti spornih predmetov in to glede prvega zahtevka 5.999.062,25 SIT (ugotovitev terjatve v tem znesku), glede drugega pa 2.599.593,77 SIT (prvi odstavek 44. člena ZPP). Revizija, ki izpodbija sodbo pritožbenega sodišča o teh zahtevkih (z njo sta oba zavrnjena) je zato dovoljena (drugi odstavek 367. člena ZPP).

3. Po tem, ko je Ljudmila S. vložila tožbo, je toženec Anton Ž. umrl (še pred smrtjo mu je bila vročena tožba). S tem sta se zgodili dve relevantni procesni posledici: a/ s trenutkom njegove smrti je prišlo do dedovanja (kot oblike univerzalnega pravnega nasledstva), torej tudi do ex lege procesnega nasledstva njegovih dedinj, in b/ ker toženec ni imel pooblaščenca, je prišlo po sili zakona v istem trenutku še do prekinitve postopka (1. točka 212. člena ZPP/77).

Za odločanje o reviziji je pomemben predvsem prvi učinek toženčeve smrti. Pomeni namreč, da Ljudmili S. ni mogoče očitati, da je s tožbo zgrešila pasivno legitimacijo, ker z njo ni zajela vseh nujnih dedinj. Tožbo je namreč vložila zoper Antona Ž., ki je bil glede na tožbene trditve pasivno legitimiran. Z njegovo smrtjo pa je prišlo do dedovanja torej do univerzalnega pravnega nasledstva, ki je imelo za posledico tudi vstop (vseh) dedinj v procesni položaj, kakršnega je imel ob smrti Anton Ž. kot toženec v tej pravdni zadevi.

Pritožbeno sodišče je torej prezrlo določbe prvega odstavka 215. člena ZPP/77 (podobna je določba veljavnega prvega odstavka 208. člena ZPP; razlika je le v iniciativi glede vabila pravnim naslednikom, naj prevzamejo postopek. Prej je bila le na stranki, sedaj pa tudi, oziroma neposredno samo, na sodniku) o nadaljevanju zaradi smrti toženca Antona Ž. prekinjenega postopka z njegovimi dedinjami (ki so ex lege, ne glede na tožničino takšno ali drugačno voljo, in sploh ne glede na kakršnokoli in čigarkoli voljo kot procesne naslednice v trenutku toženčeve smrti vstopile v njegov procesni položaj toženca) ter zato (misleč, da integracija toženk, nujna za njihovo stvarno pasivno legitimacijo, ni popolna) sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek Ljudmile S. v celoti zavrnilo ter zavrnilo pritožbo Ljudmile S. in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, s katerim so zavrnjeni njeni (preostali) zahtevki. Podan je torej revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, zaradi česar je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP), v katerem bo moralo obravnavati (tudi) tiste pritožbene navedbe, ki so se zaradi stališča o zgrešeni pasivni legitimaciji zdele irelevantne.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.