Jedro

Tožnik (policist - kriminalist) je v policijski evidenci v različnem obsegu preverjal osebne podatke občana in njegove zunajzakonske partnerice, pri tem pa v določenem obdobju ni storil ničesar za realizacijo razpisanega mednarodnega iskanja in v zvezi s tem za prijetje in predajo tega občana in njegove zunajzakonske partnerice, čeprav je s potrebnimi podatki razpolagal. S tem je huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, zato je obstajal utemeljen razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 9. 2013 in sklepa Komisije za pritožbe tožene stranke z dne 23. 10. 2013. Poleg tega je zavrnilo tudi njegov tožbeni zahtevek za ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da mu od 1. 1. 2014 dalje še vedno traja, da ga je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo ter mu priznati in izplačati vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 1. 1. 2014 dalje (prijava v zavarovanje, obračun ter izplačilo plač po pogodbi o zaposlitvi, odvod prispevkov in davkov in izplačilo neto plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, znižano za prejemke iz naslova brezposelnosti). Zavrnilo je tudi del njegovega tožbenega zahtevka za povrnitev pravdnih stroškov.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločanje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno presodilo okoliščin v zvezi s subjektivnim in objektivnim rokom za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za domnevno kršitev je tožena stranka izvedela najkasneje 13. 8. 2013, ko je pridobila izpise iz računalniške evidence in se seznanila s tem, da je prišlo do domnevne kršitve pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika. Sodišče prve stopnje pa je štelo kot pričetek roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dan, ko je bil o sumu kršitev obveščen generalni direktor tožene stranke, to pa je bilo šele 4. 9. 2013. Glede na datum 13. 8. 2013 je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku subjektivnega roka. Prav tako pa je bila ta odpoved podana tudi po izteku objektivnega roka, saj tožnikova ravnanja niso predstavljala trajajoče kršitve. Dve odločbi VDSS (opr. št. Pdp 611/2005 in Pdp 362/2011), na kateri se sicer sklicuje sodišče prve stopnje, v konkretnem primeru ne moreta priti v poštev, saj je šlo pri prvi odločbi za neupravičeno odsotnost delavca, pri drugi pa za nesanacijo poškodbe javnih prometnih površin in izplačevanje velikega števila odškodnin. Sodišče prve stopnje pa je tudi vsebinsko nepravilno presodilo kršitve, ki jih je tožena stranka očitala tožniku. Tožnik s podatki, ki bi vodili do A.A., ni razpolagal. Sodišče prve stopnje bi moralo A.A. zaslišati o tem, ali se je tožnik z njim srečeval. Prav tako ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je A.A. tožniku povedal za mednarodno tiralico, saj je iz uradnega zaznamka z dne 11. 3. 2014 (B44) razvidno, da se A.A. in tožnik o tem nista pogovarjala. Tožnik poleg tega ni dobil izrecne naloge, da ujame A.A. in B.B.. Tožnikovi nadrejeni so sicer vedeli, da A.A. tožniku dolguje denar. Izpodbijane sodbe se ne da preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in sami s seboj v nasprotju, prav tako pa je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi v sodbi. Sodišče prve stopnje bi moralo zaslišati tudi pričo A.A., saj bi lahko na podlagi njegove izpovedbe ugotovilo, ali je bil tožnik z A.A. v kontaktu, oziroma ali je tožnik vedel za razpisano tiralico, kakšna je bila vsebina in narava njunih kontaktov in podobno. Ker sodišče prve stopnje A.A. ni zaslišalo, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja tožnik v pritožbi, ni storilo, prav tako pa ni storilo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

5. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 19. 9. 2013 in 23. 10. 2013, s katerima mu je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013). Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ta kršitev pa je imela vse znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po petem odstavku v zvezi s tretjim odstavkom 257. člena Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj.) in kaznivega dejanja goljufije po tretjem odstavku 211. člena KZ-1. Poleg tega je ugotovila tudi, da je tožnik naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar z njim ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Iz izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožnik v dneh od 10. 9. 2012 do 8. 5. 2013 v policijski evidenci v različnem obsegu preverjal osebne podatke občana A.A., dne 11. 7. 2012 in 23. 11. 2012 pa osebne podatke B.B., zunajzakonske partnerice A.A., pri tem pa v obdobju od 11. 7. 2012 do 6. 8. 2013 ni storil ničesar za realizacijo razpisanega mednarodnega iskanja in v zvezi s tem za prijetje in predajo A.A. oziroma za realizacijo razpisanega ukrepa iskanja za B.B., čeprav je bilo ugotovljeno, da je tožnik s potrebnimi podatki razpolagal. Prav tako iz te izredne odpovedi izhaja, da je tožnik v času od 4. 1. 2013 do 5. 3. 2013 skupaj z A.A. na različnih lokacijah in ob različnih priložnostih, z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi, z lažnim prikazovanjem in prikrivanjem dejanskih okoliščin spravil v zmoto C.C., da je ta 5. 3. 2013 v škodo svojega premoženja s tožnikom sklenil prodajno pogodbo (katere predmet je bilo C.C. stanovanje) in s tem omogočil, da se je tožnik vpisal v zemljiško knjigo ter postal lastnik te nepremičnine, s čimer je C.C. povzročil veliko premoženjsko škodo (cca 90.000,00 EUR - posplošena tržna vrednost stanovanja). S tem ravnanjem pa naj bi tožnik izpolnil vse znake kaznivih dejanj goljufije in zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic.

6. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v zakonsko določenih rokih in da je bil tožniku zagovor omogočen. Zaključilo je, da izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 110. člena ZDR-1 ni bila zakonita, saj pri ravnanju tožnika ni bilo ugotovljenih vseh znakov kaznivega dejanja goljufije niti kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic (člen 211/3 KZ-1, člen 257/3 KZ-1). Ugotovilo pa je, da je tožnik s spornimi ravnanji naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1, pri čemer so obravnavana dejanja tožnika predstavljala kršitev prepovedi iz 37. člena ZDR-1. Iz tega razloga je njegov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izpodbijanih sklepov tožene stranke zavrnilo, posledično pa je zavrnilo tudi njegov reintegracijski in reparacijski del tožbenega zahtevka.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika o bistveni kršitvi določb postopka po 14. in 15. točki člena 339/2 ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Izrek sodbe je jasen in razumljiv, ne nasprotuje niti sebi niti razlogom sodbe. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa niso niti nejasni niti med seboj v nasprotju. Prav tako ni nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

8. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika o bistveni kršitvi določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker ni zaslišalo priče A.A.. Sodišče prve stopnje je med drugim tudi dokaz z zaslišanjem A.A. zavrnilo z obrazložitvijo, da je ta dokaz nepotreben. Tožnik v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče A.A. zaslišati in da bi na podlagi tega lahko ugotovilo, če je bil tožnik z A.A. v kontaktu. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da tega dokaza sodišču prve stopnje ni bilo treba izvesti. Tožnik je namreč v svoji izpovedbi dne 8. 9. 2014 pojasnil, da je bil z A.A. v kontaktu, da je imel njegovo telefonsko številko in da mu je A.A. v telefonskem pogovoru pojasnil, da je zoper njega očitno razpisana tiralica. Ker je sodišče prve stopnje že na podlagi izpovedbe tožnika (tožnikove navedbe glede kontaktov med tožnikom in A.A. pa je potrdila tudi priča B.B.) ugotovilo, da sta bila tožnik in A.A. v kontaktih in da je tožnik za mednarodno tiralico izvedel tudi od A.A., po zaključku pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče ni storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP, ker v zvezi z ugotavljanjem navedenih dejstev ni zaslišalo še priče A.A.. Poleg tega dejstvo kontaktov med tožnikom potrjujejo tudi listinski dokazi (npr. podatki o opravljenih telefonskih klicih in sms sporočilih med tožnikom in A.A. - B1).

9. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podala v 30 dneh od ugotovitve razloga in v roku šestih mesecev od nastanka razloga (člen 109/2 ZDR-1). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je 30-dnevni subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pričel teči takrat, ko se je z razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanil generalni direktor tožene stranke. Drugi odstavek 20. člena ZDR-1 določa, da v primeru, če je delodajalec državni organ, nastopa v imenu delodajalca njegov predstojnik oziroma od njega pisno pooblaščena oseba, če z zakonom ni drugače določeno (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 44/2013 z dne 15. 10. 2013). Po 33. členu Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) izvršuje pravice in dolžnosti delodajalca v organu državne uprave in v upravi lokalne skupnosti predstojnik, v drugih državnih organih pa predstojnik, če zakon, drug predpis ali splošni akt organa ne določa drugače. Po 17. členu Zakona o organiziranosti in delu v Policiji (ZODPol; Ur. l. RS, št. 15/2013, ki je veljal v spornem obdobju) vodi policijo generalni direktor tožene stranke, ki vodi tudi delo generalne policijske uprave. Generalni direktor tožene stranke je torej oseba, ki nastopa in odloča v imenu tožene stranke, zato je pričel teči 30-dnevni subjektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi takrat, ko je generalni direktor tožene stranke ugotovil razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. To pa je bilo 4. 9. 2013, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 19. 9. 2013, podana v zakonsko določenem 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 109. člena ZDR.

10. Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tudi v 6-mesečnem roku od nastanka razloga. S tem, ko tožnik ni opravil uradne dolžnosti prijetja, obveščanja pristojnih organov ali opravil drugega operativnega ukrepa v zvezi z razpisanima ukrepoma zoper A.A. in B.B., je opustil uradno dolžnost, ta opustitev pa je trajala ves čas od 11. 7. 2012 (ko je tožnik izvedel za ukrepa, ki sta bila sprejeta zoper A.A. in B.B.) do 5. 8. 2013 (ko je bila A.A. odvzeta prostost). To pa pomeni, da v tem primeru rok za podajo izredne odpovedi ni pričel teči že z dnem, ko je tožnik prvič opustil dolžno ravnanje, temveč najkasneje z dnem, ko je ta opustitev prenehala. Vse dotlej je namreč ta kršitev trajala (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 160/2008, VIII Ips 351/2008, …). Ker je bila tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana 19. 9. 2013, je bila pravočasna tudi glede na 6-mesečni objektivni rok.

11. Pritožbeno sodišče pa nima pomislekov niti glede pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik namenoma ali iz hude malomarnosti kršil svoje pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko je kljub podatkom, ki so bili vnešeni v policijsko evidenco za A.A. in B.B. (iz katerih je izhajalo, kakšen ukrep je razpisan v zvezi z navedenima osebama), opustil svojo dolžnost, da bi opravil uradno dolžnost prijetja oziroma obvestil pristojne organe ali izvedel kakršenkoli drug operativni ukrep, ki bi pripomogel k izvedbi razpisanih ukrepov. S tem pa je kršil 37. člen ZDR-1, tako da so bili tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je namreč v postopku ugotovilo tudi, da je v času od 1. 1. 2013 do 6. 8. 2013 imel tožnik večje število telefonskih kontaktov z A.A. (na dan 26. 7. 2013, ko je notarka obvestila toženo stranko o sumljivem poslu, v posledici česar je bila C.C. in A.A. odvzeta prostost, je imel tožnik z A.A. 10 telefonskih stikov). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik razpolagal s telefonsko številko A.A. (analitična informacija - B2), tako da sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo tožnikovim navedbam, da z A.A. ni kontaktiral. To pa pomeni, da ne drži niti njegova navedba, da s podatki, ki bi lahko vodili do A.A., tožnik ni razpolagal. 12. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je A.A. potrdil, da je tožniku povedal za mednarodno tiralico, ker naj to iz uradnega zaznamka z dne 11. 3. 2014 ne bi izhajalo. Kot je bilo že ugotovljeno, je tožnik v svoji izpovedbi z dne 8. 9. 2014 na izrecno vprašanje zakonite zastopnice tožene stranke povedal, da je njega poklical A.A. in mu v telefonskem pogovoru pojasnil, da je zoper njega očitno razpisana tiralica. Navedel je še, da se je on (A.A.) dobil z nekom iz uprave, s kriminalistom iz uprave in je reševal to zadevo okoli njegove (A.A.) tiralice. Ta policist je namreč najprej poklical mamo od A.A., ona je klicala A.A.. Tako je on tudi povedal v uradnem zaznamku z dne 11. 3. 2013. 13. Prav tako ni odločilnega pomena pritožbena navedba tožnika, da ni prejel izrecne naloge, da mora prijeti A.A. in B.B.. Iz izpovedb D.D., E.E. in tudi F.F. je namreč razvidno, da bi tožnik moral odreagirati in sporočiti pristojnim organom podatke, s katerimi je razpolagal v zvezi z A.A., saj je bil seznanjen, da je bila za njim razpisana mednarodna tiralica. Tožnik je bil kot policist kriminalist dolžan narediti vse, kar je bilo potrebno za izsleditev storilca kaznivega dejanja (kar izhaja že iz člena 3/1 Zakona o policiji (ZPol, Ur. l. RS, št. 49/98 in nadalj.), ki je bil v veljavi do uveljavitve Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol; Ur. l. RS, št. 15/13), enako določbo pa je vseboval tudi člen 4/1 ZNPPol. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da prav tako ni relevantna pritožbena navedba tožnika, da so njegovi nadrejeni vedeli, da mu tožnik dolguje denar. To dejstvo namreč ne opravičuje tožnika, da bi ravnal tako, kot se od njega kot policista kriminalista pričakuje v zvezi z izsleditvijo storilcev kaznivih dejanj.

14. Ker tožnik ni ravnal v skladu z navedenimi določbami, je kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, zakonita in utemeljena. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo tudi, da je bil za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi pogoj iz člena 109/1 ZDR-1 (čemur sicer tožnik v pritožbi niti ne oporeka).

15. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

16. Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločalo, ker niso bili priglašeni.