Jedro

Zgolj enkratna nočitev v stanovanju brez kakršnihkoli osebnih predmetov še ne predstavlja izvajanja posesti, ki mora biti trajna in navzven vidna oblast nad stvarjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je zavrnilo tožbeni zahtevek, da so toženci motili tožnika v posesti stanovanja v III. etaži na naslovu V...., in garažnega mesta ID z znakom xxxx, s tem, da so 23. 6. 2011 po 14.00 uri brez tožnikovega soglasja in proti njegovi volji zamenjali ključavnico na navedenem stanovanju, vanj pa se je vselila tretja toženka N. B.. Zavrnilo je tudi zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja in vračilo stanovanja v neposredno posest ter prepovedni zahtevek.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožnik in uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) predvidene pritožbene razloge. Meni, da je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev oprlo na zmotno ugotovitev, da tožnik ni uspel dokazati zatrjevane neposredne posesti stanovanja. Poudarja, da toženci vse do sedaj še vedno niso poravnali celotne kupnine in tako nikakor ne morejo biti upravičeni do posesti stanovanja. Stanovanje jim ni bilo nikoli izročeno, razlog pa je bil v neplačilu kupnine. Do posesti so prišli šele z izvajanjem nedovoljene samopomoči. Prvostopenjsko sodišče se ni opredelilo do nespornega dejstva, da stanovanje nikoli ni bilo izročeno tožencem zaradi neplačila kupnine, čeprav je ključno za tehtanje izkazanosti neposredne posesti tožnika. Prvostopenjsko sodišče je v dokaznem postopku zmotno ocenilo, da so toženci glede na način izvajanja posesti s trženjem, naročanjem in izvajanjem del v neopremljenem stanovanju izvajali opravičeno samopomoč. Obstaja sicer možnost, da so toženci skrivoma naredili kopijo ključev zase in na ta način brez vednosti zastopnika družbe D., d. o. o. sami vstopali v stanovanje, tak način vlamljanja pa vsekakor ni dovoljena samopomoč. Pritožnik ne nasprotuje možnosti, da je izvajalec F. R. resnično izročil ključe tožencem, vendar za kaj takega ni imel dovoljenja s strani prodajalca D., d. o. o. Izvajalec del je bil brez težav zaveden s strani tožencev, komu naj izroči ključe, saj so dejansko toženci sami naročali določena izvajalska dela in bi lahko ustvarili zmedenost pri izvajalcu, vendar pravice do posesti kljub temu niso pridobili. Pritožnik poudarja, da je ob podpisu najemne pogodbe 23. 5. 2011 prejel ključe in se vselil v stanovanje, kar pomeni, da je od takrat dalje imel stanovanje v celoti v svoji posesti. V stanovanju so bile prisotne tudi njegove osebne stvari, in sicer blazina, tlačilka, prazna plastenka vode, vrečka s CD-ji in radio, medtem ko toženci niso imeli nobenih osebnih stvari v stanovanju. Prisotni so bili le pri izvajanju in naročanju del, vendar pa jih je pri tem vedno spremljal zakoniti zastopnik družbe D., d. o. o., tako, da jim je s ključi odklenil stanovanje in jim omogočil vstop.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvostopenjsko sodišče je pri odločanju v predmetni zadevi kot pravno podlago pravilno uporabilo določbe 33. do 35. člena Stvarnopravnega zakonika (1) (v nadaljevanju: SPZ). Poudarilo je, da daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri čemer pa se ne upošteva pravice do posesti in dobrovernost posestnika.

5. Pritožnik svojo pritožbo gradi na zatrjevanih, da toženci nikoli niso bili upravičeni do posesti stanovanja, ker niso v celoti poravnali kupnine. Nesporno dejstvo, da toženci niso v celoti poravnali kupnine, v obravnavani zadevi ne more biti odločilno. Kot je bilo že prej navedeno, je v motenjskih pravdah povsem irelevantna dobrovernost posestnika, pa tudi pravica do posesti. Pomembno je le, kdo je imel zadnjo posest stanovanja, ne glede na to, kako je do posesti prišel. Zato se prvostopenjskemu sodišču tudi ni bilo treba podrobneje ukvarjati in opredeljevati glede tega, da stanovanje formalno ni bilo izročeno tožencem zaradi neplačila kupnine.

6. Prvostopenjsko sodišče je zelo temeljito pristopilo k ugotavljanju, kdo je imel zadnjo posest na spornem stanovanju in garaži. Kot enega od bistvenih dokazov za posest stanovanja šteje razpolaganje s ključi stanovanja. S prepričljivostjo je ugotovilo, da so tudi toženci do 3. 6. 2011 razpolagali s ključi spornega stanovanja, saj so bili le ti na razpolago v t.i. utiliti sobi.

7. Nepravilna je pritožbena trditev, da je sodišče v dokaznem postopku ocenilo, da so toženci glede na način izvajanja posesti s trženjem, naročanjem in izvajanjem del v neopremljenem stanovanju izvajali opravičeno samopomoč. Navedeno iz sodbe ne izhaja, marveč pa je na list. št. 103 zapisano, da sta toženca z dvakratno menjavo ključavnice izvajala opravičeno samopomoč. O samopomoči je govora zato, ker je bilo s prepričljivostjo ugotovljeno, da sta bila posestnika spornega stanovanja. Posest pa se je odražala v tem, da sta stanovanje tržila ter naročala in izvajala v njem dela. Celo sam pritožnik ne izključuje možnosti, da so toženci preko izvajalcev prišli do ključev stanovanja. Pritrjuje tudi ugotovitvi, da so toženci sami naročali določena izvajalska dela, kar vse kaže na to, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in da so toženci imeli posest stanovanja. Glede na samo pritožbeno navedbo je tako nelogično, da tožnik oporeka tožencem posest, saj prav njegove navedbe kažejo na to, da so imeli do stanovanja dostop in da so celo naročali določena izvajalska dela.

8. Pritožnik poudarja, da je 23. 5. 2011 prejel ključe in se vselil v sporno stanovanje, kar naj bi pomenilo, da je od takrat dalje imel stanovanje v celoti v svoji posesti. Vendar pa navedenega izpeljani dokazni postopek ne potrjuje. V zvezi s tem je prvostopenjsko sodišče naredilo zelo prepričljivo in jasno dokazno oceno. Poudarilo je, da zgolj enkratna nočitev v stanovanju brez kakršnihkoli osebnih predmetov še ne predstavlja izvajanja posesti, ki mora biti, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, trajna in navzven vidna oblast nad stvarjo.

9. Tudi glede pritožbenih zatrjevanj v zvezi z osebnimi stvarmi, ki naj bi jih tožnik pustil v spornem stanovanju, pritožbeno sodišče v celoti sledi prepričljivim ugotovitvam prvostopenjskega sodišča. Glede na tek dogodkov, kot ga opisuje prvostopenjsko sodišče, tožnik ni izkazal, da so predmetne stvari njegove in da jih je pustil v stanovanju 1. 6. 2011 (pred odhodom na dopust). Prvostopenjsko sodišče je tudi glede predmetov v stanovanju štelo izpovedbo tožencev za prepričljivejšo, kar je pojasnilo s tem, da se verzija kronološkega poteka dogodkov pri tožencih ni spreminjala za razliko od tožnikove. Tožnik ni dokazal, da gre za njegove stvari in da jih je on pustil v stanovanju, poleg tega pa se pritožbeno sodišče pridružuje mnenju prvostopenjskega sodišča, da našteti predmeti ne predstavljajo tipičnih osebnih predmetov, ki bi kazali na to, da nekdo v stanovanju dejansko živi in ga uporablja.

10. Pritožbena navedba, da je tožence pri vstopu v stanovanje vedno spremljal zakoniti zastopnik družbe D., d. o. o., ki jim je odklenil stanovanje in jim omogočil vstop, je v izrecnem nasprotju s prejšnjimi pritožbenimi trditvami o obstoju možnosti, da so toženci skrivoma naredili kopije ključev in brez vednosti zastopnika družbe D., d. o. o. vstopali v stanovanje. Dopustil je tudi možnost, da so toženci prišli do ključev s strani izvajalcev, zato je pritožbena trditev povsem nedokazana in v nasprotju s prepričljivimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča. 11. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, postopek na prvi stopnji in sklep sodišča pa tudi nista obremenjena s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep. Odločitev ima podlago v 2. točki 365. člena ZPP.

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP sam nositi pritožbene stroške. Odločitev v zvezi s tem je že zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Uradni list RS, št. 87/02.