Jedro

Sodišče prve stopnje bi lahko ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za odločanje o odškodninskem zahtevku le v primeru, če bi o vloženi tožbi odločalo v roku 30 dni od vložitve tožbe. Ker pa je sodišče odločalo več kot leto kasneje in je od vložitve tožbenega zahtevka poteklo več kot 30 dni, kot določa rok za sporazum o odškodnini 2. odstavek 73. člena ZTPDR, pa so se že natekli pogoji za vsebinsko odločanje o zahtevku in je zato odločitev sodišča, da niso izpolnjeni pogoji za sodno varstvo nepravilna. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču, da o tožbi odloči po vsebini.

Izrek

Pritožbi se ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da ni pogojev za sodno pristojnost v tej pravdni zadevi (pravilno v tem individualnem delovnem sporu) in se zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopi v obravnavanje in odločanje pristojnemu organu toženega podjetja. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 73.254,00 SIT v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne, nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje, ali pa naj se izreče za stvarno nepristojno in odstopi tožbo rednemu sodišču splošne pristojnosti, Okrožnemu sodišču v K.. V pritožbi navaja, da je tožena stranka zanikala, da bi šlo za nesrečo pri delu tožnice že med samim zdravljenjem tožnice in v zvezi s tem intervenirala pri Zdravstvenem domu B.. Iz tega razloga lahko ta primer rešuje le sodišče. Glede formalnosti pa navaja, da je vložila tožbo dne 11.5.1994 in da je bila z vročitvijo tožbe tožena stranka v celoti seznanjena z vsemi tožničinimi zahtevki. Tožena stranka pa je dne 18.6.1994 podala ugovor s katerim je formalno ugovarjala, da ni izveden zakonit postopek pri njenih organih, po mnenju pritožnice pa bi morala tožbo smatrati kot zahtevo, da se izvede postopek. Meni, da je sodišče sodilo procesualno formalno, kakor da ne bi bilo tožničinega zahtevka, čeprav je tak zahtevek tožena stranka imela že več kot leto dni pred obravnavo na sodišču prve stopnje, pa ni ničesar odločila. Pritožba navaja, da je do napačne odločitve sodišče prve stopnje prišlo zato, ker se sodišče ni potrudilo pribaviti niti najosnovnejših dokumentov s strani zdravstvenega doma in tožene stranke, ki bi jih toženka morala predložiti, saj je le formalno ugovarjala, dejansko pa je že pred vložitvijo tožbe osporavala temelj zahtevka.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo s katerim prereka navedbe tožeče stranke iz pritožbe in navaja, da je že v odgovoru na tožbo z dne 8.6.1994 ugovarjala, da ni pogojev za sodno varstvo v smislu 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ker tožeča stranka svojega zahtevka predhodno ni naslovila na družbo, da bi le ta lahko v skladu s pravilnikom o disciplinski in odškodninski odgovornosti obravnavala zahtevek tožeče stranke za izplačilo odškodnine tako po temelju, kot po višini. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži plačilo nadaljnjih stroškov tega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v skladu s 365. členom Zakona o pravdnem postopku ((ZPP - Ur. l. SFRJ št. 4/77 do 27/90), v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov.

Sklep sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi, da niso izpolnjeni pogoji za sodno varstvo, ker procesna predpostavka za vložitev predloga - tožbe ni izpolnjena. Tožnica naj bi namreč vložila tožbo za izplačilo odškodnine zaradi nezgode na delu neposredno na sodišče, ne da bi upoštevala določbo 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ št. 69/89 in 42/90), ki določa, da je organizacija oz. delodajalec dolžan povrniti delavcu škodo, ki jo utrpi pri delu ali v zvezi z delom po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti ter, da lahko zahteva odškodnino pred pristojnim sodiščem, če se organizacija oz. delodajalec in delavec v 30 dneh ne sporazumeta o odškodnini. Če bi sodišče prve stopnje odločalo o tožbi takoj, oz. v roku 30 dni, bi lahko sprejelo sklep o tem, da ni pogojev za sodno varstvo, ker tožnica ni predhodno uveljavljala odškodnine pri organizaciji oz. delodajalcu v skladu s 73. členom ZTPDR. Sodišče prve stopnje pa ni takoj po prejemu odločalo o predlogu za sodno varstvo in ni preverjalo ali so izpolnjene procesne predpostavke iz 2. odstavka 73 člena. Toženi stranki je bil predlog oz. tožba vročen dne 21..5.1994 in je podala odgovor na tožbo dne 10.6.1994, sodišče pa je razpisalo prvi narok za glavno obravnavo za dne 11.4.1995 in takrat sprejelo svoj sklep. V času odločitve sodišča prve stopnje pa so tako že bile izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe in vodenje sodnega postopka.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in razveljavilo sklep sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču, da bo o zadevi vsebinsko odločilo.

Izrek o stroških temelji na določilu 3. odstavka 166. člena ZPP.

Sodišče je doložbo ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije na temelju določbe 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I in 45/94).