Jedro

V zvezi s stališčem obtoženčeve zagovornice v pritožbi, da bi moralo sodišče obtoženčevi zagovornici povedati, kako naj obtoženec v priporu dokaže neobstoj ponovitvene nevarnosti, je pravilno stališče višjega sodišča, da tega ni dolžno storiti.

Izrek

Zahteva zagovornice obtoženega A.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zoper A.Š. teče na podlagi pravnomočne obtožnice z dne 2.4.1999 kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po 3. odstavku 183. člena KZ. Zoper njega je bil odrejen pripor s sklepom Okrožnega sodišča v Celju z dne 8.1.1999 iz pripornih razlogov po 2. in 3. točki 2. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP-95). Okrožno sodišče v Celju je na podlagi preizkusa pripornih razlogov po 2. odstavku 207. člena ZKP s sklepom z dne 2.6.1999 obtožencu pripor podaljšalo po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Pritožbo zagovornice zoper ta sklep je Višje sodišče v Celju s sklepom z dne 10.6.1999 zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornica obtoženca je dne 15.6.1999 zoper navedeni pravnomočni sklep o podaljšanju pripora vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kot sama navaja, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so le-te vplivale na zakonitost sodne odločbe in predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije sklep spremeni tako, da pripor zoper obtoženca odpravi. V zahtevi navaja, da prvostopni sklep ni navedel niti ene okoliščine, ki bi poprečnega državljana prepričala, da bo obtoženec v primeru, če pride na prostost, ponavljal kazniva dejanja, zaradi katerega je bil pripor odrejen, in ugotavlja, da pritožbeno sodišče na očitek v zvezi s tem ni konkretno odgovorilo. Vložnica poudarja, da je odreditev pripora dopustna le v primeru, ko je ponovitvena nevarnost storilca oprta na realna, dokazljiva dejstva. V navedenem vložnica vidi bistveno kršitev določb postopka v škodo obtoženca.

Vložnica zastopa stališče, da je sodišče pri odrejanju in podaljševanju tako hudega posega v pravice obtoženca dolžno (in ne upravičeno) obtožencu obrazložiti, zakaj mora čakati na sojenje v priporu in meni, da nizanje izvedenih dokazov o preiskavi ni obrazložitev sodne odločbe o podaljšanju pripora. Ocenjuje, da je sodna odločba neobrazložena, to pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka v škodo obtoženca.

Vrhovni državni tožilec A.R. je v svojem odgovoru, ki ga je podal v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj je priporni razlog, iz katerega je bil pripor odrejen in večkrat podaljšan, podan, sodišče pa z izpodbijanim sklepom ni zagrešilo procesnih kršitev, ki jih očita zahteva za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče se je v skladu z določilom 1. odstavka 424. člena ZKP pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omejilo samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnica v svoji zahtevi. Očitek, da sklep sodišča prve stopnje ne vsebuje odločilnih dejstev, ki konkretizirajo priporni razlog po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, je v nasprotju z razlogi izpodbijanega sklepa. V njem je poleg ugotovitve senata, da se okoliščine v zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti od zadnjega preizkušanja pripora niso v ničemer spremenile, izrecno navedeno, da je obtoženec dejanje na škodo oškodovanke izvrševal 7 let in s tem izkazal vztrajnost in sposobnost prikrivanja dejanja, zato je podana bojazen (nevarnost), da bi ob vrnitvi v domače okolje enako dejanje ponovil na škodo ostalih dveh mladoletnih hčera. Navedene so tako konkretne okoliščine, na podlagi katerih temelji odločitev sodišča. Zagovornica obtoženca iz istih okoliščin izvaja drugačne dejanske in pravne zaključke. Vložnica zahteve posebej ni navedla, katera bistvena kršitev naj bi bila zaradi očitanih pomanjkljivosti izpodbijanih sklepov sodišča prve in druge stopnje podana. V zvezi s tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da je senat sodišča prve stopnje v skladu z določilom 2. odstavka 207. člena ZKP preizkusil, ali so še dani razlogi za pripor in pri tem upošteval vse pogoje po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP in 20. člena Ustave Republike Slovenije ter o svoji odločitvi navedel ustrezne razloge.

V zvezi s stališčem obtoženčeve zagovornice v pritožbi, da bi moralo sodišče obtoženčevi zagovornici povedati, kako naj obtoženec v priporu dokaže neobstoj ponovitvene nevarnosti, je pravilno stališče Višjega sodišča v Celju, da sodišče tega ni dolžno storiti.

Sodišče odloča o odreditvi ali podaljšanju pripora. V primeru, da ga odredi ali podaljša, mora v skladu z 2. odstavkom 202. člena ZKP utemeljiti svojo odločitev, zoper katero imata obdolženec in njegov zagovornik pravico pritožbe. Po določbi 2. odstavka 70. člena ZKP mora obdolženec, ki je v priporu, imeti zagovornika, zato v tem primeru določba 14. člena ZKP (načelo pomoči neuki stranki) praviloma ne bo prišlo v poštev. Zagovornica sodišču v pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora ni ponudila novih dejstev ali novih dokazov, ampak je zahtevala drugačno oceno ugotovljenih dejstev in okoliščin, čemur pa pritožbeno sodišče ni sledilo. Gre za vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja, nanj Vrhovno sodišče glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP posebej ni odgovarjalo, ob tem le ugotavlja, da zgolj na drugačno oceno dejanskega stanja, kot jo je napravilo sodišče, ni moč opirati zatrjevane kršitve zakona.

Vrhovno sodišče je iz navedenih razlogov ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnica, zato je njeno zahtevo v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.