Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožnik dogovora o višji plači, kot je v pogodbi o zaposlitvi, ni dokazal. Dogovora ne predstavlja informacija, dana s strani direktorice toženke pred sklenitvijo pisne pogodbe o zaposlitvi. Tudi če bi bila ta informacija zmotna, to ne pomeni, da je tožnik upravičen do višje plače. Tožnik je upravičen do plače, kot je ob izostanku drugačnega (kasnejšega) ustnega dogovora določena s pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa je dolžna plačati stroške v višini 279,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo premalo izplačanih plač v posameznih mesečnih zneskih za čas od junija 2018 do septembra 2019, ki so razvidni iz izreka, z obrestmi; zavrnilo je zahtevo za plačilo pravdnih stroškov (točka I izreka). Tožbo je zavrglo v delu, v katerem se nanaša na plačilo davkov in prispevkov (točka II izreka). Tožniku je naložilo, da toženki plača pravdne stroške v višini 716,31 EUR z obrestmi (točka III izreka).

2. Zoper odločitev o neutemeljenosti zahtevka in pravdnih stroških (točki I in III izreka sodbe in sklepa) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je predložil dokaz za navedbe, da je bil med pravdnima strankama sklenjen drugačen dogovor o plači, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, in sicer elektronsko korespondenco z dne 2. 6. 2018. Listina dokazuje, da je direktorica toženke vedela, da tožnik ne razume slovenskega jezika. Pogodbo o zaposlitvi bi lahko sestavila v italijanskem jeziku. Tožnik je iz upravičenih razlogov verjel, da je vsebina pogodbe o zaposlitvi takšna, kot se je dogovoril. Delovno razmerje temelji na zaupanju. Iz elektronske korespondence izhaja, da lahko pričakuje neto plačo v višini med 5,20 in 5,80 EUR neto na uro, regres za letni dopust, vsaj 20 dni letnega dopusta in plačilo dodatkov k plači, in je ni mogoče razumeti, kot je izpovedala direktorica toženke, da so v neto znesek zajeta vsa plačila. Tožniku ni pojasnila, kaj je zajeto v urno postavko. Urna postavka, kot je bila tožniku izplačana, je bistveno nižja. Ni zanemarljivo, da je tožnik državljan Republike Italije, kjer so plače višje. Ureditev plač je drugačna kot v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno očita, da je vztrajal v delovnem razmerju pri toženki. Na prenizko plačo je opozarjal A.A., ki se je pogovoru izmikal. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje navedlo, da resničnosti očitkov zoper tožnika ne bo presojalo, hkrati pa jih je štelo za bistvene, ko je ugotavljalo, zakaj je tožnik podal odpoved. Tožnik je podal odpoved zaradi prenizke plače. Z višino plače, kot je v pogodbi o zaposlitvi, ni soglašal. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove navedbe. Navaja, da se pogodba o zaposlitvi sklene v pisni obliki. Tožnik je toženki povedal, da bo pogodbo o zaposlitvi prevedel v italijanski jezik. Tudi če je ne bi, je v njej jasno navedena plača v višini 950,00 EUR. To bi moral razumeti v vsakem primeru. Vsak delavec, ki ravna skrbno, preveri, kakšno pogodbo o zaposlitvi podpisuje. Sodišče prve stopnje je za odločitev bistvena dejstva ugotovilo pravilno. Tožnik se je s toženko dogovoril za plačo v višini 950,00 EUR, zato sta sploh pristopila k sklepanju pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da sta se pogovarjala v italijanskem jeziku, še ne dokazuje, da tožnik ne razume slovenskega jezika, in še manj, da ni vedel, kakšno pogodbo o zaposlitvi podpisuje. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je podal v slovenskem jeziku. Vsebina elektronske korespondence z dne 2. 6. 2018 je informativne narave. To iz nje jasno izhaja. Znesek v razponu med 5,20 EUR in 5,80 EUR neto na uro je bil tožniku dejansko izplačan. Ko je bila zaslišana, je direktorica toženke pojasnila, da delavcem vedno predstavi znesek, kot je izplačan, saj jih to zanima in da vedo, kaj pričakovati. Toženka tožniku ni bila dolžna prevesti pogodbe o zaposlitvi v italijanski jezik. Predložila je plačilne liste, ki dokazujejo, da je tožniku plačala vse, kar mu je bila dolžna. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Pravdni stranki sta sklenili nedatirano pogodbo o zaposlitvi, v kateri je navedeno, da znaša mesečna bruto plača 950,00 EUR. Takšno plačo je toženka tožniku v spornem obdobju izplačevala.

7. Pogodba o zaposlitvi mora vsebovati določilo o znesku osnovne plače delavca v EUR, ki mu pripada za opravljanje dela, in o morebitnih drugih plačilih (8. alineja prvega odstavka 31. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Sklene se v pisni obliki (prvi odstavek 17. člena ZDR‑1). Če stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ali če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe iz prvega odstavka 31. člena ZDR-1, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe (četrti odstavek 17. člena ZDR-1). To pomeni, da so načeloma veljavni (tudi) ustni dogovori o posameznih sestavinah pogodbe o zaposlitvi. Glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi se smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem (ZDR-1) ali drugim zakonom drugače določeno (prvi odstavek 13. člena ZDR-1), torej določbe Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.).

8. Tožnik pogodbe o zaposlitvi ne izpodbija zaradi napak volje. Zatrjuje, da je namesto pogodbe o zaposlitvi veljaven (zanj kot za delavca) ugodnejši dogovor o višini plače. Dokazuje ga, kot poudarja v pritožbi, z vsebino elektronske korespondence z direktorico toženke z dne 2. 6. 2018. Ta elektronska korespondenca je potekala pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, po tem ko je toženka tožniku poslala pisni predlog pogodbe o zaposlitvi, in, kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje, ne predstavlja dogovora o plači, ampak informacijo o tem, kakšen bo približen neto znesek tožnikove plače. Navedeno je, da bo plača približno med 5,20 EUR in 5,80 EUR neto na uro. Takšna plača je bila, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje ob upoštevanju izpovedi direktorice toženke (da je v neto znesek zajeto vse plačilo za delo) in predloženih plačilnih list, tožniku tudi izplačana.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožnik dogovora o višji plači, kot je v pogodbi o zaposlitvi, ni dokazal. Dogovora ne predstavlja informacija, dana s strani direktorice toženke pred sklenitvijo pisne pogodbe o zaposlitvi. Tudi če bi bila ta informacija zmotna, to ne pomeni, da je tožnik upravičen do višje plače. Tožnik je upravičen do plače, kot je ob izostanku drugačnega (kasnejšega) ustnega dogovora določena s pogodbo o zaposlitvi.

10. Tožnik v pritožbi neutemeljeno poudarja, da je državljan Republike Italije in da ne razume slovenskega jezika, da bi se toženka tega morala zavedati in mu prevesti pogodbo o zaposlitvi. Tega se od delodajalca ne zahteva. Pogodba o zaposlitvi je bila zakonito sklenjena v slovenskem jeziku. Sodišče prve stopnje tožnikovi izpovedi, da si pogodbe o zaposlitvi, preden jo je podpisal, ni dal sam prevesti, sicer ni sledilo, ni pa to niti bistveno. Bistveno je, da bi se od vsakega povprečno skrbnega delavca pričakovalo, da pogodbo o zaposlitvi pred podpisom razume, kar konkretno za tožnika pomeni, da če je ni razumel (ker ne razume slovenskega jezika), njegovo ravnanje pomeni opuščanje zahtevane skrbnosti v pravnem prometu.

11. Dejstva, povezana s strani tožnika zatrjevanim opozarjanjem na prenizko plačo, so enako kot dejstva, povezana s prenehanjem delovnega razmerja za odločitev nebistvena in se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik, ki sam krije svoje stroške pritožbe, je po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) dolžan toženki plačati njene utemeljeno priglašene stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ji je po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 2 % materialnih stroškov, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 279,99 EUR.