Jedro

Če zahteva za obvestilo o seji senata sodišča druge stopnje ni bila poslana v roku za pritožbo, je ni mogoče obravnavati kot dopolnitev pritožbe in ni mogoče šteti, da je bila podana v pritožbi.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedenim sklep je Okrajno sodišče v Kranju obsojenemu izreklo sodni opomin zaradi kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 152. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Odločilo je, da je dolžan na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke in 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in povprečnino v znesku 400,00 EUR. Višje sodišče je obsojenčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je dolžan obsojeni plačati 700,00 EUR povprečnine.

2. Zoper pravnomočen sklep so zagovorniki obsojenega vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlagajo spremembo sklepov sodišča prve in druge stopnje tako, da se obdolženega oprosti obtožbe.

3. Vrhovna državna tožilka N.F., ki je odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti, meni, da ni utemeljena trditev v zahtevi, da je izrek sklepa sodišča prve stopnje nerazumljiv, nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe. Vročanje z nabitjem na sodno desko sodišča je bilo pravilno. Z vsebinskim obravnavanjem pritožbe, čeprav ta ni bila podpisana, sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe.

4. Vrhovno sodišče je na podlagi 423. člena ZKP odgovor vrhovne državne tožilke na zahtevo za varstvo zakonitosti poslalo obsojenemu in njegovemu zagovorniku.

5. Obsojenčev zagovornik v svoji izjavi vztraja pri zahtevi za varstvo zakonitosti. Meni, da je je tenor in obrazložitve sklepa odločbe nerazumljiva do te mere, da se do njega ni moglo opredeliti niti Vrhovno državno tožilstvo.

B.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo, vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Ne drži trditev zahteve, da je izrek prvostopenjskega sklepa nerazumljiv, da nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe, ki so tudi nejasni. Iz sklepa sodišča prve stopnje namreč povsem jasno izhaja očitek obsojenemu in to je, da je dne 18.11.2002 neupravičeno z uporabo sile vstopil skozi zaklenjena vhodna vrata v vežo stanovanja W.H., ki ga ima ta v posesti na podlagi veljavne najemne pogodbe. Že s tem je bilo kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja dokončano, zamenjava cilindra ključavnice (ki sama po sebi za obravnavano kaznivo dejanje ni pomembna), ki je temu sledila, pa samo osvetljuje motiv obsojenčevega ravnanja, kot to pravilno obrazlaga sodišče druge stopnje. Zahteva si napačno razlaga navodilo sodišča druge stopnje v sklepu z dne 2.12.2004, ko je to naložilo, naj sodišče v ponovnem postopku ugotovi razpored prostorov v hiši, obseg oškodovankinega stanovanja ter posebej, ali je veža take vrste zaprt prostor, ki sodi samo k njenemu stanovanju. To navodilo je bilo dano, ker je bilo zaradi napačnega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje (to je, da tega kaznivega dejanja ni mogoče izvršiti na lastnem stanovanju in da zato obsojeni kot lastnik stanovanja tega dejanja ni mogel storiti) dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ne izhaja pa iz tega sklepa sodišča druge stopnje zaključek, da je izrek nejasen, kot to zmotno zatrjuje zahteva. Izrek sklepa sodišča prve stopnje je jasen, jasen pa je tudi očitek obsojenemu (vstop v vežo stanovanja oškodovanke kot tožilke). Kolikor pa zahteva navaja, da za menjavo cilindra ključavnice ni potrebno vstopiti v noben prostor, kar je obsojeni pokazal že na glavni obravnavi ter da obsojeni v vežo ni vstopil, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

8. Stališče zahteve, da v izreku opisano dejanje obsojenega nima zakonskih znakov kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po 152. členu KZ, je napačno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je najemna pogodba, na podlagi katere je oškodovanka kot tožilka imela v posesti stanovanje, obsegala dnevno sobo, podstrešno sobo, kuhinjo, shrambo, kopalnico, WC, predsobo in novi hodnik. Oškodovanka je zaklepala samo zunanja vhodna vrata, zato so bili vsi prostori od vhodnih vrat dalje del njenega stanovanja. Vrhovno sodišče je že odločilo (zadeva I Ips 312/2003), da je objekt kazenskopravnega varstva pri tem kaznivem dejanju ustavnopravno zagotovljena pravica posameznika do nedotakljivosti stanovanja. Pri tem kaznivem dejanju je varovana posameznikova zasebnost v smislu 35. člena Ustave RS. Zato zahteva ne more uspeti z navedbami, da lastnik hiše, ko zamenja ključavnico vhodnih vrat večstanovanjske hiše, ne krši pravice stanovalca posameznega stanovanja, če ima ta možnost dostopa do svojega stanovanja. Očitek obsojenemu namreč ni, da je oškodovanki onemogočil dostop do njenega stanovanja (kot že pojasnjeno, v izreku opisana menjava cilindra ključavnice ni bistvena za dokončanje kaznivega dejanja in bi bil opis kaznivega dejanja popoln ter bi vseboval vse zakonske znake tega dejanja, tudi če menjava cilindra v njem ne bi bila vsebovana), pač pa, da je neupravičeno vstopil v njeno stanovanje. Ker objekt kazenskopravnega varstva, kot že pojasnjeno ni lastnina, pač pa zasebnost, je lastništvo stanovanja irelevantno za presojo, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje po 152. členu KZ. Neupravičen vstop v tuje stanovanje je tudi vstop lastnika v prostore najemnika, saj ta v najetih prostorih uživa pravico do zasebnosti in ti predstavljajo del njegove intimne sfere. Glede na dejansko stanje, ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje, da je bil hodnik del stanovanja oškodovanke kot tožilke in je ta zaklepala samo vhodna vrata, je obsojeni že s samim neupravičenim vstopom v hodnik storil kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja.

9. Neutemeljen je očitek zahteve, da sodišče druge stopnje obsojenega ni vabilo na sejo dne 6.11.2008, čeprav je v dopolnitvi svoje laične pritožbe dne 3.11.2008 zaprosil, naj se ga o seji obvesti. Sodišče druge stopnje odloča o pritožbi na seji, ki je lahko javna ali nejavna, ali pa na obravnavi. V skladu s 378. členom ZKP se obtoženca o seji obvešča, kolikor ta tako zahteva v pritožbi ali odgovoru na pritožbo. Seja senata sodišča druge stopnje je torej javna, če stranke pravočasno zahtevajo obvestitev o seji. Glede na to, da zahteva za obvestitev o seji senata sodišča druge stopnje ni bila poslana v roku za pritožbo, ampak šele 3.11.2008, take zahteve ni mogoče obravnavati kot dopolnitev pritožbe in ni mogoče šteti, da je bila podana v pritožbi. Sodišče druge stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je ugotovilo, da zahteva obsojenega ni bila podana pravočasno. Tudi sicer pa obsojeni v zahtevi za obvestitev o seji ni zadostil trditvenemu bremenu, saj sploh ni pojasnil, kaj bi na seji senata povedal. Trditev, da bi pojasnil, kako je zamenjal cilinder ključavnice, ne da bi vstopil v hodnik stanovanja oškodovanke kot tožilke, je postavljena šele v zahtevi za varstvo zakonitosti. Razlog, ki ga navaja obsojeni v zahtevi za obvestitev o seji senata, to je, da je bila odločitev sodišča prve stopnje v škodo obsojenega, ni zadosti substanciran. Zato sodišče druge stopnje sploh ni moglo presojati, ali bi bila prisotnost obsojenega na seji koristna za razjasnitev zadeve (445. člen ZKP) z vidika, ki ga uveljavlja šele v zahtevi za varstvo zakonitosti. Sodišče tako ni kršilo določb kazenskega postopka, ker obsojenega ni obvestilo o seji senata.

10. Sodišče prve stopnje je postopalo pravilno, ko je sklep o sodnem opominu obsojenemu vročalo preko sodne deske. Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče obsojenemu sklep dne 12.9.2008 poskusilo vročiti na naslov stalnega prebivališča, vendar pošiljke ni dvignil. Dne 26.9.2008 je obsojeni sodišče obvestil, da začasno prebiva na naslovu v BiH, zato mu je sodišče sklep istega dne poslalo na ta naslov, vendar se je pošiljka dne 8.10.2008 vrnila z oznako „neznan“. Sodišče je tega dne sklep pritrdilo na sodno desko. Glede na to, da se je sklep vrnil z oznako „neznan“, je sodišče utemeljeno sklepalo, da obsojeni ni sporočil svojega pravega prebivališča ter mu zato pošiljke ni mogoče vročiti. Situacija, ko je sporočen nepravilen naslov, je namreč enaka kot če obsojeni spremembe svojega naslova sploh ne bi sporočil. Zato so bili izpolnjeni pogoji za vročanje s pritrditvijo na sodno desko po četrtem odstavku 120. člena ZKP.

11. Tudi sicer pa je obsojeni sklep sodišča prve stopnje očitno pravočasno prejel (zahteva navaja, da je bil o vročanju preko sodne deske obveščen s strani svoje matere) ter tudi pravočasno vložil pritožbo. Navajanja v zahtevi, s katerimi zatrjuje, da je bila zaradi takega načina vročanja kršena njegova pravica do obrambe, saj mu je bil zaradi kratkega roka otežen pogovor z zagovorniki, pa ostajajo na ravni golih trditev. Ni namreč pojasnjeno, kdaj je obsojeni sklep prejel, ter koliko časa mu je tako ostalo za posvetovanje z zagovorniki (pri čemer so zagovorniki obsojenega sklep o sodnem opominu prejeli že dne 26.9.2008), tako da zahteva niti ne izkazuje vpliva zatrjevane kršitve (ki sicer ni podana) na zakonitost. 12. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da je sodišče z obravnavanjem nepopolne pritožbe obsojenega temu odvzelo možnost sklicevanja na zastaranje kazenskega pregona. Pritrditi je sicer mogoče zahtevi, da je sodišče vsebinsko obravnavalo pritožbo obsojenega, ki je bila nepodpisana, čeprav bi jo moralo v skladu z drugim odstavkom 369. člena ZKP vrniti vložniku v popravo. Ravnanje sodišča je torej mogoče opredeliti kot kršitev 369. člena ZKP, vendar ta kršitev ni imela za posledico vsebinske obravnave pritožbe, ki bi jo podala oseba, ki do nje ni upravičena. Namen določbe 5. točke prvega odstavka 369. člena (zahteva, da je pritožba podpisana) je namreč v tem, da se lahko sodišče prepriča, ali je pritožbo vložila upravičena oseba. Ker obsojeni ne zatrjuje, da te pritožbe ni vložil, je bila vsebinsko obravnavana pritožba obsojenega M., ki je do vložitve pritožbe upravičen ter s tega vidika ni izkazan vpliv na zakonitost sodbe.

13. Zahteva neutemeljeno navaja, da bi bilo ob pravilnem postopanju sodišča obdolženemu omogočeno sklicevanje na zastaranje kazenskega pregona. Zastaranje kazenskega pregona ni pravica obdolženca. O pridobljeni pravici je mogoče govoriti šele v primeru, ko v skladu z zakonskimi določbami o zastaranju to že nastopi. Nedvomno je bil sklep sodišča druge stopnje izdan pred absolutnim zastaranjem, zato ni nezakonit, sklicevanje na možnost zastaranja pa ne more biti uspešno. Glede na to je sodišče z vsebinskim obravnavanjem nepodpisane pritožbe sicer kršilo 369. člen ZKP, vendar vpliv na zakonitost sodne odločbe ni izkazan (prvi odstavek 420. člena ZKP).

14. Ker zatrjevane kršitve postopka niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo obsojenega M. zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Vrhovno sodišče je upoštevaje premoženjsko stanje obsojenega, kot je bilo ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da je dolžan povrniti stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.