Jedro

S PZ se je tožnik zavezal, da med opravljanjem dela ne bo pod plivom alkohola (0,00 g/kg), narkotikov ali zdravil, ki bi ga onesposobili za delo. Ker je bil na delovnem mestu vinjen, kar je bilo ugotovljeno z alkotestom, je delodajalec tožniku zakonito izredno odpovedal PZ po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR.

Pri tem ni odločilno, da tožniku ni bila odvzeta kri zaradi ugotovitve stopnje alkohola v krvi, kar je tožnik zahteval, saj je kršitev PZ podana že, če stopnje alkohola v krvi znaša več kot 0,00 g/kg, to pa je bilo z alkotestom (ki je pokazal 1,45 oz.

1,76 promila alkohola v izdihanem zraku) dokazano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, oddelek v Brežicah, je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne

1.10.2004, ki jo je izdala tožena stranka, in po kateri tožniku preneha delovno razmerje naslednji dan po vročitvi odločbe, nezakonita in brez pravnega učinka; tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vzpostaviti delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1.2.2004 ter mu obračunati za to obdobje bruto nadomestilo plače, odvesti pripadajoče davke in prispevke ter nato izplačati neto nadomestila plače za vsak mesec nezakonitega prenehanja, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska nadomestila plače od 18. v mesecu za pretekli mesec, v 8 dneh po pravnomočnosti sodbe, pod izvršbo in da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti sodno odmerjene stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje, vse do plačila v 8 dneh do pravnomočnosti sodbe pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 338. člena ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži, da mu povrne pritožbene stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe pritožbenega sodišča dalje, do plačila.

V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena, ker ni zaslišalo S. A. in P. G., ki bi potrdila njegove navedbe, da je terjal oz. zahteval strokovni pregled krvi. Tožnik je tekom celotnega postopka zatrjeval, da je hotel, da se mu takrat, ko je bil opravljen alkotest, vzame kri in tako ugotovi stopnja alkoholiziranosti, kar izhaja tudi iz zapisnika o zagovoru tožnika z dne 20.9.2004. Ker tožena stranka njegovi zahtevi ni ustregla, ni hotel podpisati zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem zgoraj navedenih prič, zato je po njegovem mnenju ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v posledici tega pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Sodišče prve stopnje je s tem dejansko kršilo ustavno pravico tožnika iz 22. čl. Ustave RS, ki vsakemu zagotavlja pravico do enakega varstva pravic v postopku. Iz te ustavne določbe izhaja pravica do kontradiktornega postopka, v katerem je vsaki stranki zagotovljena pravica, da se izreče. Tako mora biti stranki omogočeno, da navaja dejstva, dokaze in pravna naziranja, se opredeliti do navedb nasprotne stranke ter vsega procesnega gradiva, ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Enako pravico zagotavlja tudi evropska konvencija o človekovih pravicah v 6. členu. Poleg tega navaja, da morajo biti podani tehtni in resni razlogi za prenehanje delovnega razmerja na pobudo delodajalca, enkratno vinjenost pa nikakor ne moremo šteti za takšno kršitev, zaradi katere bi tožniku odpovedali pogodbo o zaposlitvi. Nadalje navaja, da tudi če je res tožena stranka tožnika večkrat zalotila, da je bil pri delu vinjen, zakaj ni najprej zoper njega uvedla disciplinskega postopka in šele nato, če disciplinska sankcija ne bi zalegla, tožniku zagrozila z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je namreč izjemna, predvidena za najhujše kršitve pogodbenih obveznosti.

Vse to pa kaže, da se tožena stranka hotela tožnika znebiti po najkrajši poti, in je sodišče prve stopnje pri tem očitno upoštevalo le interese tožene stranke.

Graja tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje.

Tožnik je še vedno pripravljen na zdravljenje in bi mu tožena stranka lahko nudila več pomoči pri njegovih prizadevanjih za zdravljenje. Splošno znano je, da je odvisnost od alkohola težje ozdravljiva in da je zato potrebno več časa in veliko potrpljena z obeh strani. Od tožnika je pričakovala, da se bo slepo držal dogovorov, po drugi strani pa glede le-teh ni bila dosledna. Iz dogovora z dne 13.4.2004 (dokaz: B/3) je razvidno, da je bil tožniku ponujen 20 dnevni rok, da prične z zdravljenjem in da mu bo, v kolikor tega ne bi storil, odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi nesposobnosti za delo; dne 1.10.2004 pa mu je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnega razloga, in ne torej zaradi nesposobnosti. Če je toženi stranki res toliko do tožnika, zakaj ni privolila v redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti, saj do tožnika ne bi imela nobenih obveznosti, tožniku pa bi s tem omogočila, da si iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti zagotovi denarno nadomestilo oz. vsaj denarno pomoč po predpisih o socialnem varstvu.

Tožena stranka se v svojem odgovoru na pritožbo strinja z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva, in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. člena ZPP/99 - 2/2004, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti sklicuje.

V zvezi s tožnikovimi pritožbenimi navedbami zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravno utemeljno zavrnilo njegov tožbeni zahtevek, in s takimi dejanskimi, kot tudi pravnimi zaključki tega sodišča, soglaša. Tožnik pa v pritožbi ni podal nobenega novega dokaza iz nekrivdnih razlogov po 1. odst. 337. člena ZPP, ki bi utemeljeno vzbudil dvom v dokazno oceno, in ki bi lahko vplivala na drugačno dokazno oceno, kot jo je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Bistvenega in odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v postopku podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zagrešila kršitve postopka, ki bi imele za posledico nezakonitosti podane odpovedi. Poleg tega sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da se je tožena stranka poslužila natančnega postopka za ugotavljanje tožnikove alkoholiziranosti, preizkus pa je opravila za to pooblaščena družba X d.o.o.. Alkotester pa je bil prej ustrezno testiran in je bila oseba, ki je preizkus opravila, za to tudi usposobljena. Tako je tožnik opravil preizkus v skladu z danimi navodili. Pri tem pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, da je tožena stranka kritičnega dne utemeljeno odreagirala tako, saj je imel tožnik že pred tem težave z zasvojenostjo z alkoholom, kar izhaja, kot je bilo že prej navedeno, tudi iz dogovora, ki sta ga stranki postopka sklenili dne 13.4.2004 (dokaz: B/3). Zaradi tega je sodišče prve stopnje tekom postopka opravilo tudi poizvedbe o tožnikovem zdravljenju zasvojenosti z alkoholom pri Psihiatrični bolnišnici Vojnik, vendar iz odgovora bolnišnice z dne 22.3.2005 in napotnice za tožnika z dne 14.4.2004 (dokaz D/1) izhaja, da je tožena stranka tožniku poizkušala pomagati ter vplivati nanj, da bi pristopil k aktivnemu zdravljenju odvisnosti od alkohola, vendar se ta, kar izhaja zlasti iz poročila Psihiatrične bolnišnice Vojnik, po 21.7.2004 očitno ni več pozanimal za trimesečni program hospitalnega zdravljenja, saj to zdravljenje do 22.3.2005 ni bilo realizirano. Poleg tega je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi z dne 1.2.2004, v kateri so v 3. čl. določene delavčeve dolžnosti. Med njimi je tudi obveznost delavca, da mora svoje delo opravljati oz. voditi in organizirati tako pazljivo, da prispeva k varovanju svojega življenja ter zdravja in življenja drugih delavcev, delo je dolžan opraviti v skladu z navodili za varno delo in navodili vodje del, z varstvenimi napravami ravnati pazljivo, vodje oddelka je dolžan opozoriti, da želi z delom prenehati, če se zaradi trenutnega psihofizičnega stanja ne počuti sposobnega za varno opravljanje dela. Izrecno pa je kot delavčeva dolžnost navedeno, da je dolžan prihajati na delo in opravljati delo s stopnjo alkohola 0,00 g alkohola na kg krvi ter se vzdrževati uživanja alkohola, narkotikov in zdravil, ki ga onesposobijo za delo med delovnim časom.

Res je, da tožniku odvzem krvi zaradi ugotovitve stopnje alkohola v krvi ni bil opravljen, vendar ob pogodbenem določilu, da tožnik ne sme imeti nobenega alkohola v krvi, zadostuje preizkus opravljen po za to pooblaščenem delavcu družbe X d.o.o., ki je pokazal, da je tožnik v alkoholiziranem stanju in ni niti pomembno, kolikšna je stopnja alkoholiziranosti. Zato sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožniku podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita in s tako ugotovitvijo soglaša pritožbeno sodišče. Delo na strojih je delo s povečano nevarnostjo, zato je delodajalec določil, da se delavec, ki opravlja to delo, mora vzdržati uživanja alkohola, narkotikov in zdravil, ki ga onesposobijo za delo med delovnim časom. Ob konkurenci tožnikovega delovnopravnega statusa in obstoju nevarnosti, da lahko pride pri tem, če se tožniku tolerira prihod na delo oz. opravljanje dela v alkoholiziranem stanju, do nevarnosti, da pride do večje materialne škode in poškodovanja oseb, ni dvoma, da je bila odločitev tožene stranke zato pravilna, zlasti glede na izkazano okoliščino, da je tožena stranka tožniku že dala možnost, da ohrani svoj delovnopravni status, vendar se tožnik ni odločil za aktivno in resno zdravljenje odvisnosti od alkohola.

Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje zaključuje pritožbeno sodišče, da niso tožnikove pritožbene navedbe utemeljene. Iz teh razlogov zaključuje pritožbeno sodišče, da zaslišanje ostalih prič A. S. in G. P. ne bi pripomoglo k drugačni ugotovitvi dokazne ocene, kot jo je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Namreč že iz same pogodbe o zaposlitvi izhaja, da mora prihajati delavec na delo popolnoma trezen (s stopnjo alkohola 0,0 g v kilogramu krvi).

Zaradi tega tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da bi morala tožena stranka najprej opraviti disciplinski postopek in šele nato, če disciplinska sankcija ne bi zalegla, tožniku zagroziti z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. O tem, ali bo tožena stranka kot delodajalec uvedla disciplinski postopek zoper delavca, ali pa podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, je v njeni pristojnosti, ne pa v pristojnosti sodišča. Utemeljena tudi ni pritožbena navedba, da bi tožniku morala tožena stranka odpovedati pogodbo o zaposlitvi zaradi nesposobnosti. O tem, kakšno vrsto odpovedi bo delodajalec podal, je v njegovi pristojnosti, kot je že prej navedeno.

Poleg tega ugotavlja pritožbeno sodišče, da sodišče prve stopnje ni kršilo ustavno pravico tožnika po določbi 22. čl. Ustave RS, ki vsakemu zagotavlja pravico do enakega varstva pravic v postopku. Te zatrjevane kršitve ustavne pravice tožnika iz 22. čl. Ustave RS je že sodišče prve stopnje opozorilo v pojasnilu k pritožbi in s tem pojasnilom soglaša pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je namreč na predlog prevzemnika odvetniške pisarne Z. G., ki je bil sprva pooblaščeni tožnikov odvetnik, to je odvetnika D. Š. in sedanjega pooblaščenca tožnika F. P., za dne

19.1.2005 razpisan poravnalni narok in prvi narok preklicalo in preložilo za nedoločen čas. V dokaznem postopku je sodišče zaslišalo dve priči in sicer J. P. na predlog tožnika (dokazni predlog na list. št. 57), A. B. pa na predlog tožene stranke (predlagan v odgovoru na tožbo). Na tožnikov predlog je sodišče prve stopnje opravilo tudi poizvedbe v Psihiatrični bolnišnici Vojnik (list. št. 57 spisa). Tožnik se na narok za glavno obravnavo dne 14.4.2005 ni zglasil in svojega izostanka ni opravičil, čeprav je bil na narok pravilno vabljen. Njegov pooblaščenec je predlagal, da sodišče opravi narok za glavno obravnavo, vendar je sodišče o tem sprejelo sklep šele, ko je ugotovilo, da je tožnik podpisal zapisnik o poravnalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo z dne 15.3.2005, na katerem je vzel na znanje preložitev naroka na dne 14.4.2005, in se odpovedal posebnemu vabilu.

Glede na navedeno ugotavlja pritožbeno sodišče, da tožniku ni bilo onemogočeno, da navaja dejstva, dokaze in pravna naziranja ter opredelitve do navedb nasprotne stranke in procesnega gradiva, ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Vsaka zavrnitev predlaganega dokaza pa ne pomeni v pritožbi zatrjevane kršitve, tudi relativno bistvene kršitve postopka ne. Zato meni pritožbeno sodišče, da je tudi ta del pritožbe neutemeljen. Sicer pa pritožbeno sodišče zaključuje, da mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe oz. sklepa presoditi le navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti (1. odst. 360. čl. ZPP).

Zaradi tega zaključuje pritožbeno sodišče, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje materialno pravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče je zato tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot to izhaja iz izreka te sodbe.