Jedro

Tožena stranka trdi v reviziji, da je pogodba, na podlagi katere je sodišče naložilo plačilo, nična, ker je bila sklenjena na goljufiv način, saj je tožnik ob njeni sklenitvi drugače prikazoval razmere. Očitno torej meri na prevaro, v zvezi s katero zakon določa, da, če ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki z namenom, da bi jo tako zapeljala k sklenitvi pogodbe, lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe (prvi odstavek 65. člena ZOR). Zakon torej posebej ureja primer neveljavnosti pogodbe zaradi napake volje - prevare in pri tem določa sankcijo - izpodbojnost. Tako za ničnost ne more iti. Če ne pride zaradi napake volje stranke do razveljavitve pogodbe ob pogojih iz tretjega in drugega odstavka 112. člena ZOR (za kar v tej pravdi ne gre), sme pogodbena stranka, v katere interesu se ugotavlja izpodbojnost, zahtevati, naj se pogodba razveljavi (prvi odstavek 112. člena ZOR), le s tožbo (arg. iz 117. člena ZOR). Pa tudi sicer izpodbojna pogodba pravno učinkuje in obvezuje oba pogodbenika vse dotlej, dokler je sodišče z oblikovalno sodbo ne razveljavi. Tožena stranka (nasprotne) tožbe z razveljavitvenim zahtevkom ni postavila, samo z ugovorom neveljavnosti pogodbe iz opisanega razloga pa po povedanem ne more uspeti.

Ena izmed postavk za uspešno uveljavljanje razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin je nepričakovanost dogodka. Z zvišanjem cen, tudi če gre za zakupnine zemljišč, pa mora pogodbena stranka, zlasti takšna, ki se ukvarja z obrtno, torej pridobitveno dejavnostjo, vselej računati (drugi odstavek 133. člena ZOR). Ocena sodišča, da bi toženca zakupnino za zemljišče v znesku 5.625,00 SIT na mesec, pri čemer je toženec ta čas dobil in sprejel delavnico za najemnino 150 DEM na mesec, lahko plačevala, če bi toženka sploh delala, je pravilna, saj ob opravljanju gostinske dejavnosti v kiosku takšen znesek zakupnine nikakor ne more pomeniti, da zaradi njega ne bi bilo mogoče "uresničiti namena pogodbe", pa čeprav je ob sklenitvi znašal 502,00 SIT.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca nerazdelno plačati tožniku 1.087.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 73.000,00 SIT od 1.1.1993 dalje in od zneska 1.014.000,00 SIT od 2.1.1994 dalje in mu povrniti 59.690,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.3.1994 dalje. Ugotovilo je, da sta se toženca s pogodbo zavezala plačati tožniku kupnino za kiosk, česar pa mu nista izpolnila. Najemnino za zemljišče za kiosk bi lahko plačevala, če ne bi iz nerazumljivih razlogov vztrajala pri večjem zemljišču. V pogodbi ni določil, ki bi odlagala rok plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo kot neutemeljeno. Med strankama je nesporno, da je tožnik izpolnil svojo obveznost iz prodajne pogodbe, toženca pa kupnine nista plačala. Tudi, če sta računala na 500,00 SIT najemnine za zemljišče, pa se je ta povišala brez krivde prodajalca. Stranki v pogodbi nista pogojevali spremembe najemnine. Ne gre za bistveno zmoto. Tudi dejstva, da nista prodala svoje nepremičnine, ne more vplivati na obveznost. Tožena stranka vlaga revizijo iz razlogov po 1. točki 385. člena, zaradi bistvenih kršitev pravdnega postopka po 13. točki 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Prepričana je, da pogodba, ki je bila v bistvu sklenjena na goljufiv način, ne more biti veljavna in je nična. Spremenjene okoliščine, za katere sta zvedela toženca, so razlog, da odstopita od pogodbe. Predlagata razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve v reševanje sodišču prve stopnje.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka ne pojasni, v čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Revizija je izredno pravno sredstvo, s katerim stranka izpodbija pravnomočno sodno odločbo. V revizijskem postopku pa sodišče ne pazi po uradni dolžnosti na kršitve postopka izvzemši tisto iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki pa se nanaša na sposobnost biti stranka, na procesno sposobnost in na pomanjkljivosti v zastopanju, za kar pa v tej pravdi ne gre. Tako se revizijsko sodišče ne sme ozirati na golo navedbo v opisu revizijskih razlogov zakonskega člena kršitve postopka.

Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) sicer določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom ali družbeni morali, nična, vendar le, če namen kakšnega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo, ali če zakon v posameznem primeru predpisuje kaj drugega (prvi odstavek 103. člena). Tožena stranka trdi v reviziji, da je pogodba, na podlagi katere je sodišče naložilo plačilo, nična, ker je bila sklenjena na goljufiv način, saj je tožnik ob njeni sklenitvi drugače prikazoval razmere. Očitno torej meri na prevaro, v zvezi s katero zakon določa, da, če ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki z namenom, da bi jo tako zapeljala k sklenitvi pogodbe, lahko druga stranka zahteva razveljavitev pogodbe (prvi odstavek 65. člena ZOR). Zakon torej posebej ureja primer neveljavnosti pogodbe zaradi napake volje - prevare in pri tem določa sankcijo - izpodbojnost. Tako za ničnost ne more iti. Če ne pride zaradi napake volje stranke do razveljavitve pogodbe ob pogojih iz tretjega in drugega odstavka 112. člena ZOR (za kar v tej pravdi ne gre), sme pogodbena stranka, v katere interesu se ugotavlja izpodbojnost, zahtevati, naj se pogodba razveljavi (prvi odstavek 112. člena ZOR), le s tožbo (arg. iz 117. člena ZOR). Pa tudi sicer izpodbojna pogodba pravno učinkuje in obvezuje oba pogodbenika vse dotlej, dokler je sodišče z oblikovalno sodbo ne razveljavi. Tožena stranka (nasprotne) tožbe z razveljavitvenim zahtevkom ni postavila, samo z ugovorom neveljavnosti pogodbe iz opisanega razloga pa po povedanem ne more uspeti.

Revidenta nadalje menita, da je podan razlog, da odstopita od pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, ki jima onemogočajo rentabilno poslovati. Zakon določa, da če nastanejo po sklenitvi pogodbe okoliščine, ki otežujejo izpolnitev obveznosti ene stranke ali če se zaradi njih ne da doseči namena pogodbe, v obeh primerih pa v tolikšni meri, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in da bi bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti jo v veljavi takšno, kakršna je, lahko stranka, ki ji je izpolnitev obveznosti otežena, oziroma stranka, ki zaradi spremenjenih okoliščin ne more uresničiti namena pogodbe, zahteva njeno razvezo (prvi odstavek 132. člena ZOR). Med postopkom sodišče ni ugotovilo pogojev, ki bi opravičevali razvezo pogodbe iz tega naslova. Tako je pravilno stališče, da najemnine za 20 m2 površine, ki si jo je tožena stranka zaželela po sklenitvi pogodbe, ki je zajemala le 9 m2, ni relevanten razlog, ki bi lahko vplival na usodo pogodbe. Ena izmed postavk za uspešno uveljavljanje razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin je nepričakovanost dogodka. Z zvišanjem cen, tudi če gre za zakupnine zemljišč, pa mora pogodbena stranka, zlasti takšna, ki se ukvarja z obrtno, torej pridobitveno dejavnostjo, vselej računati (drugi odstavek 133. člena ZOR). Ocena sodišča, da bi toženca zakupnino za zemljišče v znesku 5.625,00 SIT na mesec, pri čemer je toženec ta čas dobil in sprejel delavnico za najemnino 150 DEM na mesec, lahko plačevala, če bi toženka sploh delala, je pravilna, saj ob opravljanju gostinske dejavnosti v kiosku takšen znesek zakupnine nikakor ne more pomeniti, da zaradi njega ne bi bilo mogoče "uresničiti namena pogodbe", pa čeprav je ob sklenitvi znašal 502,00 SIT. Neoziraje se na način, kako tožena stranka uveljavlja ta ugovor, že same njene trditve ne opravičujejo uporabe teh zakonskih določb na način, ki bi ji prinesel uspeh.

Pokaže se torej, da toženca, ko se branita izpolniti obveznosti iz pogodbe, podajata neupoštevane in neutemeljene ugovore (izpodbojnost, ničnost in razveza pogodbe). Nižji sodišči sta potemtakem pravilno uporabili materialno pravo, ne le kar zadeva revizijsko izpodbijanje, temveč tudi sicer, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti. Ker ni ne uveljavljenih ne uradno preizkušenih kršitev je sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).