Jedro

Stališče toženke, da je že s tem, ko je ugovarjala temelju zahtevka, ugovarjala zahtevku tudi po višini, ni pravilno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje deloma vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka tako, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) 529,22 EUR, izvršilne stroške v znesku 54,00 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter mu povrniti pravdne stroške.

2. V pravočasni pritožbi zoper sodbo toženka uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se sklep o dovolitvi izvršbe v celoti razveljavi in odpravi ter tožbeni zahtevek zavrne. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V sporih majhne vrednosti, kakršen je predmetni, je sodbo moč izpodbijati samo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), o čemer je stranke sicer poučilo že prvostopno sodišče (458. člen ZPP).

5. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba utemeljuje z pomanjkanjem razlogov o povzročitelju odpadkov, o dejstvih, na podlagi katerih je račune dolžna plačati ravno toženka ter o višini toženkine obveznosti, ni podana. Do postopkovne kršitve iz 14. točke namreč pride, če sodba sploh nima razlogov oziroma so ti tako nerazumljivi, protislovni ali nesmiselni, da z njimi dialog in polemika niti nista mogoča. Izhajajoč iz pravne kvalifikacije, ki jo je v zadevi zavzelo sodišče prve stopnje, je pravico do pritožbe zoper odločilne razloge izpodbijane sodbe mogoče uresničiti. Ni odveč izpostaviti, da tudi sama toženka s temi razlogi, ki so vodili do obsodbe, v pritožbi polemizira. Zato ni dvoma, da je preizkus sodbe mogoč.

6. Trditev pritožbe, da tožnik svojega zahtevka po višini ni utemeljil, ni pravilna, saj je zatrjeval, kolikšen znesek mu toženka dolguje. Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo, da je toženka ugovore zoper višino podala prepozno. Stališče toženke, da je že s tem, ko je ugovarjala temelju zahtevka, ugovarjala zahtevku tudi po višini, pa ni pravilno. Glede na to, da je sodišče prve stopnje upoštevalo vse pravočasne in relevantne toženkine trditve, do katerih se je tudi opredelilo, toženkina pravica do izjave ni bila kršena (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

7. Razčlenitev pritožbenih navedb, s katerimi pritožnica utemeljuje, zakaj ni zavezana k plačilu računov, ki jih ji je izstavil tožnik (da tožnik zanjo ni opravljal nobenih storitev, da ni lastnica nepremičnine, da ni povzročiteljica odpadkov, da se s pogodbo ni zavezala plačevati tožnikovih storitev ter da kot samska oseba tako velike količine odpadkov ne more povzročiti), pa pokaže, da toženka s temi argumenti pravzaprav kritizira dejansko stanje, torej uveljavlja nedovoljeni pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (458. člen ZPP).

8. Pritožbeno sodišče je vezano na ugotovitve prvostopnega sodišča, da sta pravdni stranki sklenili Pogodbo o vključitvi v sistem ravnanja odpadkov (v nadaljevanju Pogodba), da toženka živi na območju iz katerega je tožnik v vtoževanem času odvažal odpadke, da je bila toženka v tem času povzročiteljica odpadkov, da so ji bili mesečno izstavljeni računi za specificirane postavke opravljenih storitev in sicer v obdobju od septembra 2017 do oktobra 2018 za skupni znesek 529,22 EUR, ter da toženka teh računov ni plačala. Na tako ugotovljena dejstva se izpodbijani zaključek sodišča prve stopnje o ugoditvi tožbenemu zahtevku izkaže za materialnopravno pravilnega (Pogodba, Odlok o ravnanju z odpadki v Občini ...).

9. Kakšni razlogi, iz katerih se izpodbija prvostopna sodba, tako niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katero se ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo, ki se je tako izkazala za neutemeljeno, zavrniti, ter sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).