Jedro

Delavcu, ki zahteva presojo dokončne odločitve delodajalca, ni potrebno dokazovati pravnega interesa za vložitev tožbe, saj se le ta predpostavlja. Vložitev tožbe omogoča materialno-pravna zakonodaja - ZTPDR in delavcu zaradi prenehanja delovnega razmerja ni mogoče odreči sodnega varstva.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je zavrglo tožbi tožečih strank, ker je ugotovilo, da pravna korist obeh tožnic za vložitev tožb ni podana.

Zoper zgoraj navedeni sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožujeta tožnici iz razloga bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in toženi stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov. Tožnici menita, da je sodišče nepravilno uporabilo določbe 1. odst. 274. člena Zakona o pravdnem postopku, ki pravi, da sodišče lahko zavrže tožbo le ob predhodnem preizkusu in da sklep nima razlogov o navedbah v točki V. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, ker sta tožnici svoj pravni interes pojasnili s tem, ko sta se sklicevali na sodno prakso v podobni zadevi opr. št. Pdp 1417/03, kjer je pritožbeno sodišče poudarilo "da je v disciplinskih zadevah proti delodajalcu dopustno sodno varstvo, tudi če delavec tam ni več zaposlen".

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002), v zvezi s 366. členom ZPP. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici česar je tudi napačno uporabilo določbe ZPP in tožbo zavrglo.

V tem individualnem delovnem sporu tožnici zahtevata presojo disciplinskih sklepov tožene stranke. Po določbi 63. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je v Republiki Sloveniji v spornem obdobju uporabljal kot republiški predpis) je lahko delavec, ki se ni strinjal z odločbo disciplinskega organa, izdano na drugi stopnji, v roku 15 dni po vročitvi odločbe druge stopnje začel postopek pred pristojnim sodiščem. Pravico vložiti tožbo na sodišče daje tako delavcu materialnopravna zakonodaja, ki pa ne pogojuje, da mora biti delavec še v delovnem razmerju pri delodajalcu, ki ga toži pred sodiščem. Glede na to, da zakon določa, da delavec lahko zahteva presojo zakonitosti odločitve delodajalca pred sodiščem, sodišču ni potrebno ugotavljati pravnega interesa za vložitev tožbe. V kolikor pa bi ga bilo potrebno ugotavljati, je tožnicama vsekakor potrebno priznati pravni interes, da se v postopku pred sodiščem ugotovi, da nista odgovorni za očitane jima kršitve delovne obveznosti, zaradi katerih jima je tožena stranka izrekla disciplinske ukrepe.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje o zahtevku tožnic odločiti po vsebini in v kolikor bo ugotovilo, da je odločitev delodajalca nezakonita, odločiti tako kot določa 24. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94, 20/98, 63/03).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.