Jedro

Na tožnikovo begosumnost kažejo njegova dejanja in navedbe v postopku. Tožnik je predhodno zaprosil za mednarodno zaščito že na Hrvaškem in tam dobil negativno odločitev. Kljub odločitvi pristojnega hrvaškega organa, da mora zapustiti evropski gospodarski prostor, je na nedovoljen način prišel v Slovenijo. Tako ob podaji prošnje za mednarodno zaščito kot tudi na zaslišanju je kot svojo ciljno državo navajal Italijo. V Sloveniji je prvo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito dne 23. 5. 2016 s pisno izjavo umaknil, z obrazložitvijo, da ne želi azila v Sloveniji, temveč se želi vrniti na Hrvaško. Nato je dne 24. 6. 2016 podal drugo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito in vložil prošnjo dne 30. 5. 2016. Ob podaji prošnje je povedal, da si je premislil, ker bi ga, če bi bil vrnjen na Hrvaško, tam zaprli, ker je že potekel rok, da zapusti državo, ki mu je bil določen in v katerem bi se lahko prosto gibal po Hrvaški. Navedene okoliščine pa dajejo zadostno podlago za zaključek, da je v tožnikovem primeru podana znatna nevarnost, da bo, če ne bo pridržan, Slovenijo zapustil. Tožena stranka je izpolnjevanje pogoja nevarnosti pobega v skladu z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III ugotavljala glede na objektivne kriterije, ki ustrezajo okoliščinam iz prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Ni možno zoper isti akt zahtevati dvojnega sodnega varstva, tako po 2. kot po 4. členu ZUS-1, ker se to dvoje izključuje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena in v povezavi s četrtim odstavkom istega člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) pod 1. točko izreka odločila, da se prosilca za mednarodno zaščito A.A., roj. ... 1989 v kraju Tiaret, državljana Alžirije, pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (Uredba Dublin III) in pod 2. točko izreka odločila, da se prosilca za mednarodno zaščito pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 30. 5. 2016 od 13.45 ure do predaje odgovorni državi članici, pri čemer mora biti predaja opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je tožnik dne 30. 5. 2016 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Po podani prošnji mu je bilo ustno na zapisnik izrečeno pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III, ker je bilo po preverjanju v bazi Eurodac ugotovljeno, da je pred prihodom v Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Ob prijetju je imel tožnik pri sebi dokument „Riješenje Prihvatnog Centra za strance u Zagrebu“ z dne 13. 5. 2016. Tožnika je dne 20. 5. 2016 obravnavala Policijska postaja Kozina. Iz dokumenta te policijske postaje z dne 20. 5. 2016 izhaja, da je bil prijet istega dne okoli 6.20 ure zjutraj. Povedal je, da so mu na Hrvaškem prošnjo zavrnili in mu po zavrnitvi določili 30- dnevni rok, v katerem mora zapustiti državo. Zato je preko Zagreba odšel proti Italiji, vendar je ob prijetju s strani policistov zaprosil za mednarodno zaščito in bil pripeljan v Azilni dom v Ljubljani. Tu je z izjavo svojo namero umaknil. V izjavi je navedel, da ne želi zaprositi za azil in da želi, da se ga vrne na Hrvaško. Dne 25. 5. 2016 je po nastanitvi v Centru za tujce ponovno zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Ker so bili tožnikovi prstni odtisi vnešeni v centralno bazo Eurodac s strani Republike Hrvaške, tožena stranka pričakuje pozitiven odgovor Republike Hrvaške.

3. V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje na drugi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to Uredbo; vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnih sredstev. Glede na to, da je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, ki je varna evropska država in ki jo je samovoljno zapustil, obstaja velika nevarnost, da bi samovoljno zapustil tudi Azilni dom v Sloveniji. Zato je bilo treba tožniku omejiti gibanje. Pri tem pridržanje na območje Azilnega doma ne bi bil primeren ukrep, kar utemeljuje z (navedenimi) varnostnimi razmerami v Azilnem domu, zato je bilo treba tožniku omejiti gibanje na prostore Centra za tujce. Sklicuje se tudi na sodno prakso (npr. sodba Upravnega sodišča I U 624/2014 in sodba Vrhovnega sodišča I Up 346/2014).

4. Tožnik zoper navedeni sklep vlaga tožbo zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da v slovenski azilni zakonodaji ni določenih objektivnih kriterijev, na podlagi katerih bi bilo mogoče določiti, kdaj gre pri prosilcu za nevarnost pobega. V zvezi s tem navaja sodno prakso drugih evropskih držav. Meni tudi, da utemeljitev tožene stranke, zakaj naj bi bil tožnik izrazito begosumen, ni zadostna. Dalje navaja, da mu je bil izrečen ukrep omejitve gibanja, ne pa ukrep pridržanja oziroma odvzema prostosti, ki se dejansko nad njim izvaja. Pri tem pojmov omejitev gibanja in odvzema prostosti ne gre enačiti, saj gre za ukrepa, ki z različno intenzivnostjo posegata v človekovo svobodo. Tožniku ni bilo zgolj omejeno gibanje, temveč mu je bila odvzeta osebna svoboda. Ukrep, ki se v konkretnem primeru zoper tožnika izvaja, je po svoji vsebini in načinu izvrševanja povsem enak (ali celo strožji) ukrepu pripora oziroma kazenski sankciji zapora na zaprtem oddelku, ki se izreče v kazenskem postopku. Ker gre v konkretnem primeru za odvzem prostosti, je zakonitost ukrepa potrebno presojati po standardih kot jih določata 19. člen Ustave RS in 5. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ukrep, ki pomeni v praksi odvzem prostosti za prosilce po Zakonu o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) ni dopusten. Tožena stranka se je pri ustnem izreku ukrepa pridržanja oprla na prvi odstavek 84. člena ZMZ-1, pri pisnem odpravku sklepa pa se sklicuje na prvi in drugi odstavek 84. člena ZMZ-1, vendar mora tožena stranka že ob ustnem izreku omejitve gibanje točno navesti podlago. Tudi utemeljitev tožene stranke, zakaj tožnik ne bi mogel biti omejen na območje Azilnega doma, je pavšalna in pomanjkljiva. Argument tožene stranke, da sama ne uspe zagotoviti, da bi vsi prosilci za azil, ki jim je izrečen milejši ukrep, ostali na območju Azilnega doma, ni primeren, saj je to v bistvu pomanjkljivost na njeni strani. Ne strinja se z argumenti tožene stranke, s katerimi le-ta utemeljuje begosumnost, npr. z argumentom, da tožniku očita tudi zlorabljanje postopka. Tožena stranka je tudi spregledala, da se je z dnem 20. 7. 2015 iztekel rok za prenos Direktive 2013/331/EU v slovenski pravni red in da se zaradi poteka implementacijskega roka omenjena Direktiva uporablja neposredno; po 8. členu te Direktive pa se sme prosilca pridržati le v določenih (navedenih) primerih. Ker sodišče v skladu s 4. členom ZUS-1 odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, tožnik ob upoštevanju 2. odstavka 33. člena ZUS-1, sodišču predlaga, da mora tožena stranka nemudoma prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja tožnika v Centru za tujce. V tožbi je tožnik izkazal, zakaj v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. Hkrati gre za kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Dodaten argument je dejstvo, da mora Slovenija osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode, v skladu s četrtim odstavkom 15. člena Ustave RS in drugim odstavkom 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Sodišču predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in da naj ugotovi, da je bila tožniku z izvrševanjem sklepa Ministrstva za notranje zadeve z dne 31. 5. 2016 v obdobju od 30. 5. 2016 od 13:45 ure dalje kršena pravica do osebne svobode in se zato toženi stranki prepoveduje nadaljevanje izvrševanja navedenega sklepa na način, da se posega v tožnikovo pravico do osebne svobode, zaradi česar mora tožena stranka takoj po prejemu te odločbe prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce v Postojni.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je sklep tožene stranke o pridržanju tožnika za namen predaje odgovorni državi članici za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

8. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na določbe 84. člena ZMZ-1 in določbo drugega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (Uredba Dublin III). Slednja določa, da kadar obstoja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v smislu te uredbe, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnih sredstev.

9. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je pri tožniku podana znatna nevarnost, da bo, če ne bo pridržan, Slovenijo samovoljno zapustil oziroma iz Slovenije pobegnil ter tako onemogočil postopek predaje Republiki Hrvaški, ki je v teku. Na tožnikovo begosumnost kažejo tožnikova dejanja in njegove navedbe v postopku. Tožnik je predhodno zaprosil za mednarodno zaščito že na Hrvaškem in tam dobil negativno odločitev. Kljub odločitvi pristojnega hrvaškega organa, da mora zapustiti evropski gospodarski prostor, je na nedovoljen način prišel v Slovenijo. Tako ob podaji prošnje za mednarodno zaščito kot tudi na zaslišanju je kot svojo ciljno državo navajal Italijo. V Sloveniji je prvo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito dne 23. 5. 2016 s pisno izjavo umaknil, z obrazložitvijo, da ne želi azila v Sloveniji, temveč se želi vrniti na Hrvaško. Nato je dne 24. 6. 2016 podal drugo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito in vložil prošnjo dne 30. 5. 2016. Ob podaji prošnje je povedal, da si je premislil, ker bi ga, če bi bil vrnjen na Hrvaško, tam zaprli, ker je že potekel rok, da zapusti državo, ki mu je bil določen in v katerem bi se lahko prosto gibal po Hrvaški. Navedene okoliščine pa dajejo zadostno podlago za zaključek, kot ga je naredila tožena stranka, da je v tožnikovem primeru podana znatna nevarnost, da bo tožnik, če ne bo pridržan, Slovenijo zapustil. Zato ni utemeljen tožbeni očitek, da utemeljitev tožene stranke o tožnikovi begosumnosti ni zadostna.

10. V zvezi s tožbenimi navedbami o tem, da slovenska azilna zakonodaja ni določila objektivnih kriterijev, na podlagi katerih bi bilo mogoče določiti, kdaj gre pri prosilcu za nevarnost pobega in da je tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja, ne pa ukrep pridržanja, se sodišče sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016. V tej sodbi je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je Republika Slovenija v skladu z Uredbo Dublin III dolžna skrbeti za učinkovito doseganje ciljev, ki jih določa ta neposredno učinkujoč in neposredno uporabljiv predpis Evropske unije. Med ukrepi, ki so jih države članice pristojne izrekati na podlagi navedene Uredbe Dublin III, pa je tudi pridržanje (člen 28), ki nedvomno pomeni odvzem prostosti prosilca, kar izhaja tako iz navedene uredbe kot tudi iz Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (v nadaljevanju Recepcijska direktiva) (npr. člen 8 in naslednji, uvodne določbe direktive, npr. točka 17). Po prvem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III se (sicer) osebe ne sme pridržati zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po tej uredbi, vendar pa je pridržanje kot odvzem prostosti po Uredbi Dublin III predvideno in dopustno pod predpisanimi pogoji. Pogoje za izrek tega ukrepa določa Uredba Dublin III v drugem odstavku 28. člena (ki jo je sodišče povzelo v 8. točki obrazložitve te sodbe). Pojem „nevarnosti pobega“ iz drugega odstavka 28. člena Uredbe pa definira točka (n) člena 2, ki določa, da „pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom“. Kar pomeni, da je osebi v postopku predaje v odgovorno državo članico mogoče izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Pri tem Uredba Dublin III v četrtem odstavku 28. člena določa, da se glede pogojev za pridržanje in zaščitnih ukrepov, ki veljajo za pridržane osebe, zaradi omogočanja postopkov predaje v odgovorno državo članico, uporabljajo členi 9, 10 in 11 Recepcijske direktive, v katerih pa je glede izvajanja ukrepa pridržanja kot odvzema prostosti med drugim določeno, da se izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje, kadar pa se tega ne more zagotoviti, pa se lahko izvaja v zaporu, vendar pod predpisanimi pogoji, s tem da je pridržani prosilec ločen od navadnih zapornikov in ob drugih pogojih za pridržanje iz navedene direktive (člen 10 Recepcijske direktive). Pridržanje kot ukrep odvzema prostosti v povezavi s postopki po Uredbi Dublin III se odredi na podlagi člena 28 Uredbe Dublin III in ne na podlagi ZMZ.

11. Kot izhaja iz predhodne točke obrazložitve, je vsebino pogoja za izrek ukrepa pridržanja iz drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III „znatne nevarnosti pobega“ med drugim treba ugotavljati v povezavi s točko (n) 2. člena te uredbe. Vrhovno sodišče pa je v že citirani sodni odločbi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 zavzelo stališče, da uporaba določbe 68. člena ZTuj-2 z opredelitvijo, kdaj obstoji nevarnost pobega, omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III glede ugotavljanja tega dejstva v povezavi z osebo, ki je v postopku po tej uredbi, saj vsaj nekatere določbe (tretja do peta alinea prvega odstavka 68. člena ZTuj-2) ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma „nevarnosti pobega“ določene osebe skladno z zahtevami Uredbe Dublin III. Po presoji sodišča pa je tožena stranka izpolnjevanje pogoja nevarnosti pobega v skladu z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III tudi ugotavljala, glede na objektivne kriterije, ki ustrezajo okoliščinam iz prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. 12. Tudi v zvezi s tožnikovimi nadaljnjimi tožbenimi navedbami, da je zakonitost pridržanja treba presojati po standardih, ki jih določata 19. člen Ustave RS in 5. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), se sodišče sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v zgoraj citirani sodbi. Vrhovno sodišče je v tej sodbi navedlo, da ni razlogov za dvom v to, da so navedene določbe Uredbe Dublin III in Recepcijske direktive, ki so bile upoštevane, skladne z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah ter drugimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, ki so zagotovljene v Evropski uniji ter da je zato sklicevanje pritožnika na to, da je izrek ukrepa na podlagi Uredbe Dublin III v neskladju z 19. členom Ustave RS, za navedeni primer neupoštevno. Enako po mnenju sodišča velja tudi za obravnavani primer. Tožnik se v tožbi sklicuje tudi na uporabo 5. člena EKČP, ne da bi vsebinsko utemeljil njegovo kršitev v povezavi z ukrepom pridržanja.

13. Ob ugotovitvi obstoja znatne nevarnosti je tožena stranka tožniku tudi pravilno izrekla pridržanje na prostore in območje Centra za tujce, ker bo le tako tožnika mogoče izročiti Hrvaški. Tak ukrep je tudi skladen z določbami 28. člena Uredbe Dublin III in drugega odstavka 84. člena ZMZ-1. Zato je ukrep pridržanja na območje Centra tudi sorazmeren. Treba je namreč zagotoviti, da tožnik ne bo zapustil Republike Slovenije pred končanjem postopka njegove izročitve Hrvaški. Glede na obstoj tožnikove begosumnosti, ki je v konkretnem primeru bila ugotovljena in glede na navedene varnostne razmere v Azilnem domu, kjer ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz Azilnega doma, tako ne bi bilo mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa, to je ukrepa pridržanja v Azilnem domu. Zato je samo s pridržanjem na Center za tujce, kjer velja strožji režim, mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo predan Hrvaški. Ta strožji ukrep pa je tudi v skladu z določbo 10. člena Recepcijske direktive, kot je povzeta v 10. točki obrazložitve te sodbe. Zato tudi okoliščine v Centru za tujce, kot jih je tožnik navedel na zaslišanju (prosto gibanje, bivanjski prostori, komuniciranje) ne morejo vplivati na zakonitost odrejenega pridržanja v Centru za tujce. Glede na navedeno tudi ni utemeljen tožbeni očitek, da je utemeljitev tožene stranke, zakaj tožnik ne bi mogel biti omejen na območje Azilnega doma, samo pavšalna in pomanjkljiva.

14. Ker tožnik v tožbi navaja tudi, da je tožena stranka pri ustni naznanitvi ukrep pridržanja oprla le na prvi odstavek 84. člena ZMZ1, pri pisnem odpravku sklepa pa se sklicuje tudi na prvi in drugi odstavek 84. člena ZMZ1, sodišče pojasnjuje, da ta nepravilnost ni mogla vplivati na odločitev tožene stranke o stvari, ki je sicer po presoji sodišča pravilna.

15. Tožnik je v tožbi podal tudi zahtevek, da naj se v skladu s četrtim členom ZUS-1 ugotovi, da mu je bila kršena pravica do osebne svobode. Sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da v obravnavani zadevi ni možen subsidiarni upravni spor, to je upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic. Skladno s 4. členom ZUS-1 lahko namreč sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine in posameznika le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V konkretnem primeru pa je tožniku zagotovljeno drugo sodno varstvo, to je sodno varstvo v rednem upravnem sporu po 2. členu ZUS-1, v katerem je mogoče zahtevati odpravo izpodbijanega akta, kar je tožnik v konkretnem primeru tudi storil. Ni pa možno zoper isti akt zahtevati dvojnega sodnega varstva, tako po 2. kot po 4. členu ZUS-1, ker se to dvoje izključuje.

16. Glede na vse navedeno je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.