24. 6. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 3. junija 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 614/2000 z dne 5. 7. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 1801/98 z dne 11. 7. 2000 in s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru št. III P 136/95 z dne 14. 5. 1998 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek zoper štiri tožence, ki se je glasil na izpraznitev in izročitev štirisobnega stanovanja na naslovu V. ul. 2, U., delno pa je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku in odločilo, da se pritožniku (tedaj prvemu tožencu) odpove stanovanjsko razmerje na spornem stanovanju in da je slednji dolžan to stanovanje izprazniti ter ga prostega oseb in stvari izročiti tožeči stranki, ki mu mora priskrbeti najpotrebnejše prostore. Pritožnik se je zoper tako sodbo pritožil, sodišče druge stopnje pa je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil tudi revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

2.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija navedeno odločitev sodišča. Sodišču druge stopnje očita, da se je izognilo bistvu pritožbenih navedb in jih je v določenem delu celo ironično obravnavalo. Zaradi ravnanja tožeče stranke, ki je vlagala, spreminjala in podvajala svoje zahtevke, je bila po mnenju pritožnika ustvarjena prava zmeda. Pritožnik meni, da so bila v njegovo škodo kršena temeljna ustavna načela, saj mu ni bila zagotovljena enakost pred zakonom. Določbe takrat veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82 in nasl. - v nadaljevanju ZSR) naj bi bile tolmačene napačno, saj pritožniku ni bila priznana pravica (kot sicer drugim državljanom v sorodnih primerih), da bi ob pogojih iz tretjega odstavka 53. člena ZSR sam izvršil potrebna popravila, ki so bila po njegovem mnenju neodložljiva zaradi zavarovanja stanovanja in opreme v njem, predvsem pa tudi zaradi zavarovanja življenja in zdravja stanovalcev. Pritožnik se pri tem sklicuje na mnenje sodnega izvedenca C. C. z dne 4. 7. 1998, ki sploh ni omenjeno v izpodbijanih sodbah. Pritožnik sodišču tudi očita, da ni upoštevalo pobotnih ugovorov, ki jih je uveljavljal v tem postopku. Nadalje opozarja na pomanjkanje aktivne legitimacije tožeče stranke, saj naj bi bilo v vrsti primerov (v katerih je šlo za identično situacijo) odločeno, da tožeča stranka (tj. Univerza v Mariboru) ne more biti nosilec pravic in obveznosti v zvezi s stanovanji v stavbi na V. ul. 2 v U., temveč je to lahko le Republika Slovenija, Ministrstvo za šolstvo in šport. Iz tega naj bi izhajalo, da je postopek vseskozi tekel na podlagi tožbe neupravičenega pravnega subjekta in to v škodo ustavnega pritožnika. S tem naj bi bile kršene njegove pravice iz 14. in 22. člena Ustave, pa tudi pravice iz 6. in 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP) ter iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP.

B.

3.Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe in tudi ne v dokazno oceno sodišča. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem sodnem postopku. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Z navedbami, s katerimi pritožnik utemeljuje ustavno pritožbo, kršitev človekovih pravic sicer zatrjuje, vendar jih ne izkaže. Zgolj nezadovoljstvo z izidom pravde pa ne zadošča za utemeljevanje kršitev človekovih pravic in svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik v ustavni pritožbi.

4.Pritožnik v ustavni pritožbi sodiščem očita, da so napačno tolmačila določbe takrat veljavnega ZSR, še zlasti določbo tretjega odstavka 53. člena ZSR, s čimer naj bi bilo v škodo pritožnika kršeno načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Poleg tega pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje, da sodišča sploh niso upoštevala njegovih pobotnih ugovorov v tem postopku, kar bi lahko pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). V skladu s 50. členom ZUstS se je Ustavno sodišče omejilo na presojo, ali izpodbijana odločitev sodišč temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic, nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno in samovoljno. Tega pa izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati. Sodišča so namreč za odločitev v zadevi bistvene dejanske okoliščine in pravna stališča dovolj izčrpno obrazložila, prav tako so se opredelila tudi do bistvenih navedb pritožnika. Sodišča so v obrazložitvi svojih sodnih odločb pojasnila, da pobotni ugovor glede stroškov nujnih obnovitvenih del na električni instalaciji z zneskom zapadle stanarine v tej pravdi ni upošteven. Kot sta povedali Višje in Vrhovno sodišče, bi bil ta ugovor upošteven le v primeru, če bi bil podan izven predmetne pravde. Tožeča stranka je namreč v tej pravdi uveljavljala nedenarni zahtevek (odpoved stanovanjskega razmerja in izpraznitev ter izročitev stanovanja) in ne plačilo zapadle stanarine, eden izmed bistvenih pogojev za uspešen pobot pa je tudi istovrstnost terjatev (336. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR), ki v okviru te pravde ni bila podana. Višje in Vrhovno sodišče sta nadalje tudi obrazložili, da glede na dejstvo, da omenjeni pobotni ugovor sploh ni upošteven, raziskovanje okoliščin iz tretjega odstavka 53. člena ZSR o potrebnosti in nujnosti popravil na električni instalaciji ni bilo potrebno. V zvezi z ugovorom pomanjkanja aktivne legitimacije tožeče stranke pa sta Višje in Vrhovno sodišče dovolj jasno in izčrpno obrazložili, da je z uveljavitvijo Zakona o zavodih (Uradni list RS, št. 12/91 in nasl. - ZZ) premoženje tožeče stranke po prvem odstavku 65. člena sicer res postalo lastnina države kot njenega ustanovitelja, vendar je po tretjem odstavku istega člena ostalo v upravljanju tožeče stranke, kar velja tudi za sporno stanovanje kot premoženje njenega stanovanjskega sklada. Iz tega sledi, da je bila tožeča stranka kot upravljalec tega stanovanja upravičena izterjati stanarino in posledično tudi sodno odpovedati stanovanjsko razmerje zaradi neplačila stanarine. Upoštevajoč vse navedeno se očitki pritožnika izkažejo kot očitno neutemeljeni.

Zgolj okoliščina, da odločitev sodišč ni v korist pritožnika, pa ne zadošča za sklep o kršitvi načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in tudi ne za sklep o kršitvi pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

5.Pritožnik v ustavni pritožbi smiselno zatrjuje tudi kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in jo utemeljuje z navedbo, češ da se je Višje sodišče izognilo bistvu pritožbenih navedb in jih je v določenem delu celo ironično obravnavalo.

6.Vendar je takšen očitek pritožnika očitno neutemeljen. Višje sodišče je namreč pretehtalo pritožbene navedbe in na tiste, ki so za odločitev pomembne, v obrazložitvi izpodbijane sodbe dovolj izčrpno odgovorilo. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pritožbo ni uspel, pa še ne pomeni kršitve pravice iz 25. člena Ustave.

Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: namestnik predsednice senata Jože Tratnik ter člana Lojze Janko in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodnici mag. Mariji Krisper Kramberger, ki je bila v zadevi izločena. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Namestnik predsednice senata Jože Tratnik