Jedro

Obveznost lahko veljavno izpolni tudi tretja oseba, ne le dolžnik.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo kupnine za poslovni delež v družbi D. S. d.o.o. Presodilo je, da je bila tožnici kupnina že plačana.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnica vlaga revizijo. Meni, da podpisanega aneksa in pogodbe ni mogoče šteti za pogodbo o pristopu k dolgu. Aneks je bil namreč sklenjen le med upnikom (tožnico) in dolžnikom (tožencem), ne pa med upnikom in tretjim (D. S. d.o.o.). Zato le-ta ne more biti pravna podlaga za prenehanje obveznosti toženca do tožnice. V primeru, da bo sodišče štelo, da je prišlo do sklenitve pristopa k dolgu, pa bo moralo upoštevati solidarno odgovornost toženca. Pristopnik k dolgu namreč terjatve še ni plačal, zato je zahtevek proti tožencu v celoti utemeljen. Predlaga, da se reviziji ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenita tako, da se zahtevku v celoti ugodi.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče prve in druge stopnje sta ugotovili: (1) da sta bili tožnica in pravna prednica tožene stranke družbenika v družbi D. d.o.o., prva z deležem 0,152 %, druga pa z 99,848 %; (2) da sta v letu 2003 sklenili pogodbo o odstopu deleža, s katero se je tožnica zavezala prenesti svoj celotni delež v družbi D. d.o.o. na pravno prednico tožene stranke za kupnino 5.010 EUR; (3) da omenjena pogodba ni bila nikoli realizirana v sodnem registru zaradi neusklajenosti z makedonsko zakonodajo; (4) da so v letu 2004 ponovno stekli pogovori o prodaji tožničinega poslovnega deleža, katerih rezultat je bila 17. 12. 2004 sklenjena pogodba o poravnavi vseh medsebojnih pravic in obveznosti (v nadaljevanju pogodba), s katero sta se dogovorili o plačilu kupnine za celotni poslovni delež tožnice v višini 100.000 EUR; (5) da sta 23. 12. 2004 sklenili pogodbo o prenosu deleža; (6) da so po sklenitvi pogodbe potekali pogovori o drugačnem načinu izplačila kupnine; (7) da sta nato sklenili dodatek k pogodbi, s katerim se je obveznost plačila pretežnega dela kupnine (100.000 EUR) prenesla na družbo D. d.o.o.; (8) da se je z dodatkom spremenila tudi določba pogodbe o višini kupnine tako, da se je obveznost zmanjšala na 5.000 EUR; (9) da je tožnica prejela pretežni del kupnine v višini 100.000 EUR kot izplačilo odškodnine preko pogodbe o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja z dne 24. 12. 2004 sklenjene z D. d.o.o. ter (10) da je tožnica prejela 5.000 EUR kupnine po pogodbi. Revizijske navedbe, da družba D. d.o.o. še ni plačala kupnine oziroma da iz listin v spisu nedvomno izhaja, da omenjena družba dolga še ni plačala, pa pomenijo izpodbijanje zgoraj povzetih dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato revizijsko sodišče nanje ni odgovorilo.

7. Na podlagi povzetih dejanskih ugotovitev je odločitev sodišč prve in druge stopnje pravilna. Drži sicer, da družba D. d.o.o. ni pristopila k dolgu, vendar to za odločitev v tej zadevi ni odločilnega pomena. Materialnopravno zmotno je namreč stališče revidentke, da bi morala družba D. d.o.o. pristopiti k dolgu, torej postati dolžnik, da bi lahko veljavno izpolnila obveznost pravne prednice toženke do tožnice. Obveznost lahko veljavno izpolni tudi tretja oseba, ne le dolžnik (prvi odstavek 271. člen ZOR). Družba D. d.o.o. je kot tretja oseba obveznost plačila kupnine pravne prednice tožene stranke veljavno izpolnila z izplačilom odškodnine (primerjaj z 9. točko dejanskih ugotovitev), tožnica pa je to izpolnitev sprejela.

8. Revizijsko sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).