Jedro

Čeprav je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, stranki v ponovljenem postopku ne moreta navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, četudi glede vprašanja, ki ga je izpostavilo šele pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu, saj to ne pomeni, da stranki teh navedb in dokaznih predlogov nista mogli predhodno predložili brez svoje krivde (362/2 člen ZPP). Glede na to, da je tožnica ves čas zahtevala razveljavitev ugotovitvenega sklepa o prenehanju DR za določen čas, sodišče pa ni vezano na pravno podlago tožbenega zahtevka, bi morala tožena stranka že na prvem naroku v prvem postopku predložiti dokaze, da je bilo DR za določen čas sklenjeno zakonito.

Določba 1. odstavka 34. člena ZDSS-1 (izvajanje dokazov po uradni dolžnosti) ne pomeni, da v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči ne veljajo določbe ZPP glede eventualne maksime. Izvajanje dokazov po uradni dolžnosti je vezano na predhodno oceno sodišča, da kljub izvedbi predlaganih dokazov ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev in ne, da je sodišče dolžno izvajati dokaze, ki so jih stranke predlagale po izteku prvega naroka za glavno obravnavo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 21.6.2002 in 12.9.2002 (1. tč. izreka).

Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje dne 21.6.2002 ni prenehalo in ji še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (2. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico po izteku porodniškega dopusta pozove nazaj na delo, ji čas od 21.6.2002 vpiše kot delovno dobo v delovno knjižico in ji za čas po izteku porodniškega dopusta do poziva na delo dalje izplača pripadajoče nadomestilo plače z vsemi dodatki, kot če bi delala, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega posameznega zneska nadomestila (3. tč. izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek tožnice za izplačilo nadomestila, kot če bi delala, za obdobje od 21.6.2002 do izteka porodniškega dopusta (4. tč.

izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 250.000,00 SIT (5. tč. izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku

338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/02, 2/2004). Navaja, da je sodišče prve stopnje v tem sporu enkrat že odločalo in da se ves čas postopka razpravlja le o tem, ali je bila tožnica prevarana in ali je tožena stranka pravni naslednik družbe M. R. d.o.o. ali ne. Šele pritožbeno sodišče je izpostavilo vprašanje zakonitosti sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas in prvostopenjskemu sodišču naložilo, da mora v novem postopku oceniti, ali so bili podani zakoniti razlogi za sklenitev takšnega delovnega razmerja. Tožena stranka je zato vložila pripravljalni spis in v njem podala navedbe in dokaze, ki so relevantni glede tega vprašanja. Tako je tožena stranka v tej vlogi pojasnila, da je M. R. na prošnjo tožnice z njo sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas pri toženi stranki in sicer potem, ko je tožnica pred tem podala enostransko odpoved delovnega razmerja v družbi M. R. d.o.o.. S takšnim ravnanjem je M. R. tožnici in njenemu otroku zagotovil socialno varnost. V tem pripravljalnem spisu je tožena stranka tudi pojasnila, kako je prišlo do tega, da tožnici pogodba o zaposlitvi ni bila podaljšana, ampak ji je prenehala s potekom časa, saj je tožnica dne 20.5.2002 ponovno podala odpoved delovnega razmerja. Toženi stranki ni znano, zakaj je tožnica tako ravnala. Glede na navedeno sta se stranki dogovorili, da bo tožena stranka tožnici delovno razmerje zaključila s potekom časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, to je z 21.6.2002. Tožena stranka je kot dokaz predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke M. R. in zaslišanje A. R., ki je bila seznanjena s celotno zadevo, predložila pa je tudi odpoved delovnega razmerja z dne 20.5.2002 in 8.3.2002. Sodišče prve stopnje je te dokazne predloge neutemeljeno zavrnilo, ker naj bi bila tožena stranka prekludirana. Toženi stanki ni mogoče očitati krivde za to, da v predhodnem postopku ni podala teh navedb in predlagala dokazov, saj se je takrat obravnavalo le vprašanje, ali je tožnica pogodbo o zaposlitvi za določen podpisala zaradi sile, grožnje ali v zmoti, zato tožena stranka ni vedela, da mora podati še kakršnekoli dodatne navedbe in dokaze o ravnanju pravdnih strank. Razen tega tudi Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS št. 2/2004, 10/2004) določa, da če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje bi zato predlagane dokaze moralo izvesti po uradni dolžnosti, saj je bilo seznanjeno z dejstvi, ki so pomembna za odločitev v tem sporu.

Sodišče prve stopnje je tako kršilo pravila postopka, kar je imelo za posledico zmotno ugotovitev dejanskega stanja in s tem povezano izdajo nepravilne in nezakonite sodne odločbe. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izvede predlagane dokaze in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnice zavrne kot neutemeljen.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz

1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu enkrat že odločalo in takrat tožničin zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je takšno zavrnilno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja.

Tožena stranka sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Iz pritožbenih navedb pa je vendarle možno razbrati, da sodišče prve stopnje šteje, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker je prvostopenjsko sodišče nepravilno uporabilo določbe ZPP o eventualni maksimi, zlasti še v povezavi z določbami ZDSS o izvajanju dokazov po uradni dolžnosti.

Okoliščina, da se v prejšnjem postopku stranki in tudi sodišče prve stopnje niso ukvarjali s tem, ali je bilo delovno razmerje za določen čas sploh zakonito sklenjeno, ne pomeni, da tožena stranka brez svoje krivde pred prvim narokom v novem postopku ni mogla navajati dejstev in predlagati dokazov, ki jih je navedla oz. predložila z vlogo z dne 30.6.2005. Tožnica namreč od vsega začetka zahteva razveljavitev ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, kakor tudi ugotovitev, da ji delovno razmerje 21.6.2002 ni prenehalo, temveč ji še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja. Res je sicer, da je tožnica tožbeni zahtevek utemeljevala s tem, da je direktor tožene stranke s prevaro dosegel, da je tožnica po porodu podpisala pogodbo o zaposlitvi za določen čas, čeprav je pred tem imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z družbo M. R. d.o.o., za katero je tožnica ob vložitvi tožbe domnevala, da je pravni prednik tožene stranke. Glede na to, da sodišče ni vezano na pravno podlago tožbenega zahtevka, bi tožena stranka ob takšnih tožbenih navedbah že v prvem postopku, najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo morala predložiti tudi obe listini (prilogi B2 in B3), ki ju je predložila šele na prvem naroku v novem postopku dne 1.7.2005. Zgolj zaradi tega, ker je pritožbeno sodišče v razlogih razveljavitvenega sklepa zapisalo, da je ob upoštevanju načela nevezanosti sodišča na pravno podlago tožbenega zahtevka potrebno ugotoviti, ali so sploh bili podani zakoniti razlogi za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, ni mogoče trditi, da tožena stranka brez svoje krivde že v prejšnjem postopku ni mogla predlagati izvedbe dokaza z vpogledom v obe odpovedi delovnega razmerja ter dokaza z zaslišanjem priče A. R..

Določba prvega odstavka 34. čl. ZDSS-1 ne pomeni, da v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči ne veljajo določbe ZPP o eventualni maksimi oz. v konkretnem primeru določba drugega odstavka 362. čl. ZPP. V skladu s prvim odstavkom 34. čl. ZDSS-1 sodišče lahko po uradni dolžnosti izvede dokaze, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Te določbe ni mogoče razumeti tako, da bi bilo sodišče prve stopnje v vsakem primeru dolžno izvajati dokaze, ki so jih stranke predlagale po izteku prvega naroka za glavno obravnavo. Izvajanje dokazov po uradni dolžnosti je vezano na predhodno oceno sodišča, da kljub izvedbi predlaganih dokazov ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev. Takšne ocene sodišče prve stopnje v konkretni zadevi ni sprejelo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v tem sporu ni bil dokazan obstoj nobenega od v 17. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93) taksativno naštetih pogojev, zaradi katerih je mogoče skleniti delovno razmerje za določen čas. Tožena stranka tudi v novem postopku obstoja teh pogojev ni zatrjevala, pač pa je s predložitvijo novega dokaza skušala dokazovati, da bi tožnici delovno razmerje lahko prenehalo tudi zaradi podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Edini razlog, ki ga tožena stranka navaja za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, je, da je s tem skušala zagotoviti socialno varnost tožnici. Navedeno ne glede na popolno neprepričljivost teh navedb ne more predstavljati zakonitega razloga za sklenitev delovnega razmerja za določen čas.

Sicer pa so povsem neprepričljive tudi navedbe tožene stranke glede tega, da naj bi tožnica v času, ko je bila tik pred porodom, sama odpovedala delovno razmerje za nedoločen čas, ki ga je imela pri družbi M. R. d.o.o. in nato kratek čas po porodu še delovno razmerje za določen čas in to ravno en dan, preden bi se iztekel čas, za katerega je bilo to delovno razmerje za določen čas sklenjeno.

Ob ugotovitvi, da ni bil podan nobeden od z zakonom taksativno določenih pogojev za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, razveljavilo prvostopenjski in drugostopenjski sklep o prenehanju delovnega razmerja in ugodilo tožničinemu reintegracijskemu zahtevku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. čl. ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.