Jedro

Pooblaščenec, ki zastopa stranko po odločbi BPP, mora zahtevati izplačilo zneska skladno z izdano odločbo, stranka pa je dolžna stroške plačati Republiki Sloveniji, saj glede na določbo 46. člena ZBPP terjatev stranke - upravičenca do brezplačne pravne pomoči proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih sodišče prisodi v korist upravičenca z odločbo, s katero se postopek pred njim konča, preide na Republiko Slovenijo po samem zakonu in sicer do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči in z dnem pravnomočnosti odločbe sodišča o stroških postopka. Tožena stranka, ki v sporu ni uspela, je torej dolžna stroške, odmerjene v korist tožnika, plačati na poseben račun sodišča, ker terjatev iz naslova stroškov postopka, odmerjenih v korist stranke, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, preide na Republiko Slovenijo do višine, izplačane iz naslova brezplačne pravne pomoči. Po določbi petega odstavka 17. člena ZOdv je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. Sodišče prve stopnje je sicer v nasprotju s citiranim določilom stroške v previsokem znesku naložilo toženi stranki, vendar pritožbeno sodišče ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona (359. člen ZPP), v obravnavnem primeru pa se je pritožil tožnik.

Izrek

I. Pritožba zoper 5. točko izreka (odločitev o stroških postopka) se zavrže. II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati plačo in nadomestilo plače za čas, v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnih iz I. točke izreka; nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške prevoza na delo in z dela, sorazmerni del regresa za letni dopust ter odpravnino zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi (II., III. in IV. točka izreka). Odločilo je, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 246,35 EUR v roku 8 dni od prejema prvostopne sodbe, do takrat brezobrestno, po preteku roka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pri čemer mora tožena stranka znesek v višini 171,35 EUR nakazati na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, znesek v višini 75,00 EUR pa na fiduciarni račun pooblaščenca tožnika odvetnika A.A. (V. točka izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka plačati sodno takso v znesku 75,00 EUR v skladu z nalogom za plačilo sodne takse, ki je sestavni del tega sklepa (VI. točka izreka).

2. Zoper V. točko izreka sodbe se pritožuje tožnik, ki ne nasprotuje višini priznanih stroškov niti odločitvi, da mora tožena stranka znesek v višini 75,00 EUR nakazati na fiduciarni transakcijski račun pooblaščenca tožnika. Ne strinja pa se z odločitvijo sodišča, da mora tožena stranka preostali del stroškov v višini 171,35 EUR, ki dejansko predstavljajo stroške opravljenih storitev pooblaščenca tožnika kot izvajalca tožniku dodeljene brezplačne pravne pomoči, v celoti nakazati v dobro Delovnega sodišča v Mariboru. Takšna odločitev sodišča je napačna, posledica zmotne uporabe materialnega prava. Tožniku je bila res dodeljena brezplačna pravna pomoč, drži tudi, da preide terjatev iz naslova stroškov postopka na RS, vendar na RS tovrstna terjatev preide zgolj in samo do tiste višine, do katere je oziroma bo ta sredstva iz naslova dodeljene brezplačne pravne pomoči tudi izplačala izvajalcu brezplačne pravne pomoči, to pa v konkretnem primeru ne bo do višine priznanih stroškov, torej do zneska 171,35 EUR, temveč le do polovice tega zneska. To pomeni, da bo iz naslova brezplačne pravne pomoči izplačan le znesek v višini 85,68 EUR in zgolj do te višine je terjatev prešla na RS, preostali del pa je tožena stranka dolžna povrniti neposredno tožniku oziroma na fiduciarni transakcijski račun njegovega pooblaščenca. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del zamudne sodbe spremeni tako, da odloči, da mora tožena stranka na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru nakazati zgolj znesek v višini 85,68 EUR, preostali del v višini 85,67 EUR pa mora tožena stranka plačati neposredno tožniku, podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijani del zamudne sodbe razveljavi ter v tem delu vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni dovoljena.

4. Izrek o stroških, ki je vsebovan v sodbi, se sme v skladu s prvim odstavkom 166. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) izpodbijati samo s pritožbo zoper sklep, če se hkrati ne izpodbija tudi izrek o glavni stvari. V predmetni zadevi je tožnik izpodbijal le odločitev o stroških, zato je pri presoji utemeljenosti pritožbe pritožbeno sodišče v skladu s 366. členom ZPP smiselno uporabilo določbe, ki veljajo za pritožbo zoper sodbo in je tako v skladu s prvim in drugim odstavkom 350. člena ZPP preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ter po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in pravilne uporabe materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v znesku 246,35 EUR in sicer znesek 171,35 EUR mora nakazati na transakcijski račun sodišča, znesek 75,00 EUR pa na fiduciarni transakcijski račun pooblaščenca tožnika. Tožnik se ne strinja da se stroški opravljenih storitev pooblaščenca v celoti nakažejo sodišču, ne oporeka pa višini priznanih stroškov.

6. Tožniku je bilo zastopanje pred sodiščem odobreno z odločbo brezplačne pravne pomoči št. 360/2014 z dne 5. 12. 2014. Pooblaščenec, ki zastopa stranko po odločbi BPP, mora zahtevati izplačilo zneska skladno z izdano odločbo, stranka pa je dolžna stroške plačati Republiki Sloveniji, saj glede na določbo 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Ur. l. 48/2001 in naslednji) terjatev stranke - upravičenca do brezplačne pravne pomoči proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih sodišče prisodi v korist upravičenca z odločbo, s katero se postopek pred njim konča, preide na Republiko Slovenijo po samem zakonu in sicer do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči in z dnem pravnomočnosti odločbe sodišča o stroških postopka. Tožena stranka, ki v sporu ni uspela, je torej dolžna stroške, odmerjene v korist tožnika, plačati na poseben račun sodišča, ker terjatev iz naslova stroškov postopka odmerjenih v korist stranke, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, preide na Republiko Slovenijo do višine, izplačane iz naslova brezplačne pravne pomoči. Po določbi petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (Zodv, Ur. l. RS, št. 97/2014) je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s citiranim določilom stroške v previsokem znesku naložilo toženi stranki, vendar pritožbeno sodišče ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona (359. člen ZPP). Tožnik tako nima pravnega interesa, ki je podan, če bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez nje ne bi mogel doseči. Tožnik takšnega pravnega interesa v zvezi z vloženo pritožbo nima, saj z morebitno ugoditvijo pritožbi in spremembo izpodbijane odločitve, ne bi imel nikakršne koristi. Brez pravnega interesa pa po 343.členu ZPP ni izpolnjena ena izmed procesnih predpostavk, ki so potrebne za vsebinsko obravnavanje pritožbe. Zato je pritožbeno sodišče odločilo kot izhaja iz izreka sklepa.

7. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stroške pritožbe tožnik krije sam (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).