Jedro

Izvršilni naslov je primeren za izvršbo, če je obveznost, ki se nalaga v izpolnitev dolžniku, določena ali vsaj določljiva. Izvršilni naslov je primeren za izvršbo v primeru, če je obveznost, ki se nalaga dolžniku v izpolnitev dovolj določno opredeljena, da jo je mogoče izvršiti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II.Upnik krije sam svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izvršbo z dne 29. 5. 2023.

2.Upnik po pooblaščencu pravočasno izpodbija ta sklep sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da predlogu za izvršbo ugodi in izda sklep o izvršbi, podredno razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

2.Uvodoma navaja, da je sodišče izvršilni postopek vodilo v nasprotju z zakonskimi določbami, saj je meritorno odločalo o tem, če je upnik upravičen do stikov z mld. hčerjo, čeprav je bila o tem že izdana pravnomočna sodna odločba, saj je pri izvršbi na podlagi izvršilnega naslova pristojno odločati zgolj o tem, ali so izpolnjeni zakonsko predvideni pogoji, da se izda predlagan sklep o izvršbi. Nadalje navaja, da sodišče v obrazložitvi ni pojasnilo, katera pravna podlaga omogoča, da je v nasprotju z načelom stroge formalne legalitete v izvršilnem postopku presojalo vsebinsko pravilnost izvršilnega naslova (in celo izdalo diametralno nasprotno odločitev, kot je bila sprejeta v izvršilnem naslovu). Sodna odločba, ki ne vsebuje navedbe pravne podlage, ki je bila uporabljena za sprejetje odločitve, ne dosega minimalnega standarda obrazloženosti in se je sploh ne da preizkusiti. Sodišče bi moralo svojo presojo omejiti zgolj na to, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji, ki so določeni v 40. členu ZIZ, in ne izvesti obsežnega dokaznega postopka z opravo naroka in postavitvijo sodne izvedenke klinične psihologije. Glede na to, da ima predmetni predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova vse zakonsko predvidene sestavine, bi moralo predlogu ugoditi in izdati sklep o izvršbi. Sodišče pa je v izvršilnem postopku izvedlo obsežen dokazni postopek in preverjalo materialnopravno upravičenost upnika do stikov z mld. hčerjo. Obširno pojasnjuje, da je obrazložena odločba bistven del poštenega postopka. Z njo je sodišče dolžno na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je namreč velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo in odločitev sprejelo samovoljno. Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve. Pravica do pravnega sredstva je lahko učinkovita le, če je sodna odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Ker je sodišče o predlogu za izvršbo odločalo brez navedbe pravne podlage, upnik še ob pripravi pravnega sredstva zoper izpodbijano sodno odločbo ne ve, na katera pravila se je oprlo sodišče, zato mu je onemogočena tudi ustavno zagotovljena pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Vsi izpostavljeni očitki pa izvirajo iz tega, da sodišče svoje odločbe ni ustrezno obrazložilo in se takšne odločitve iz tega razloga tudi ne da preveriti, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. O tem, da izvršilno sodišče v postopku odločanja o predlogu za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova nima zakonske podlage, da bi presojalo pravilnost izvršilnega naslova, izhaja tudi iz zadeve VSRS Sklep II Ips 56/2022 z dne 19. 4. 2023. Postopek izvršbe ni namenjen ponovni vsebinski presoji, ali je odločitev iz izvršilnega naslova v korist otroka. Obširno tudi opozarja, da je sodišče s svojo odločbo brez ustrezne podlage poseglo v institut pravnomočnosti, s tem pa upniku tudi onemogoča pravico do učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave RS). Spoštovanje pravnomočne sodne odločbe je splošno pomembna ustavnopravna vrednota in med drugim tudi eden od temeljnih postulatov pravne države (2. člen Ustave RS). Nadalje navaja, da je izvedenka klinične psihologije dne 6. 3. 2024 pripravila izvedensko mnenje, do katerega se je upnik opredelil v svoji vlogi z dne 29. 4. 2024. Na podlagi pripomb upnika, je nato sodna izvedenka svoje mnenje dne 20. 5. 2024 dopolnila. Sodišče je to dopolnjeno izvedensko mnenje posredovalo v izjavo upniku in mu ponovno postavilo rok, da se do mnenja opredeli. To je upnik tudi storil, saj je pravočasno na sodišče poslal vlogo z dne 12. 6. 2024, vendar se do njegovih navedb v tej vlogi nista opredelila niti sodna izvedenka niti sodišče v izpodbijani odločbi, saj glede na zapis v uvodu te odločbe, da se sklep izdaja "po izteku roka za pripombe", domneva, da je sodišče njegovo zadnjo vlogo z dne 12. 6. 2024 v celoti spregledalo. Ker se sodišče ni opredelilo do vloge upnika z dne 12. 6. 2024 (kot že pojasnjeno, upnik glede na zapis v uvodu sodne odločbe domneva, da jo je sodišče spregledalo), s katero je izpostavljal pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju, upniku v predmetnem postopku ni bilo ustrezno omogočeno, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Zaradi navedenega je v izpodbijani sodni odločbi podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj upniku z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. S takšnim postopanjem pa je bila upniku odvzeta še ustavna pravica do poštenega sojenja, katero varuje Ustava RS v 22. in 23. členu, prav tako pa jo varuje Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) v svojem 6. členu. Nadalje upnik tudi obširno pritožbeno očita sodišču zmotnost zaključka, da predlagana izvršba ne bi bila v korist mld. hčere, saj naj bi sodišče po njegovem mnenju odločilo v nasprotju z izvedenskim mnenjem oziroma tistim bistvenim delom izvedenskega mnenja, na katerega se tudi konkretno sklicuje in poudarja posamezne ugotovitve izvedenke, v katerem je pojasnjeno, da bi bilo omogočanje stika med upnikom in mld. hčerjo le-tej v korist. Meni, da je vzpostavitev stikov z upnikom na podlagi strokovnih ugotovitev izvedenke v največjo korist mld. hčere, sodišče pa je premalo pozornosti posvetilo ravnanju dolžnice, ki dejansko predstavlja glavno oviro za vzpostavitev stikov med upnikom in mld. hčerko. Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da je pravica do stikov s svojim otrokom osebnostna in starševska pravica, ki jo Ustava RS uvršča med človekove pravice in temeljne svoboščine (53. in 54. člen), EKČP pa v temeljno pravico do družinskega življenja (8. člen). V tem okviru je ključnega pomena pravica do družinskih stikov, med katerimi so v prvi vrsti stiki med starši in otroki ter vzpostavljanje in razvijanje razmerij med njimi.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Izvršilni naslov je med drugimi tudi izvršljiva sodna odločba (1. točka prvega odstavka 17. člena ZIZ). Sodišče dovoli izvršbo na podlagi primernega izvršilnega naslova, v katerem morajo biti skladno s prvim odstavkom 21. člena ZIZ navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Pravno podlago za izvršitev odločbe o osebnih stikih pa predstavljajo določbe 238.f člena ZIZ.

5.Upnik je predlagal izvršbo na podlagi pravnomočne sodbe Temeljnega sodišča v Aleksincu opr. št. 5 P2 št. 155/20 z dne 7. 4. 2022, ki je bila priznana v delibacijskem postopku s sklepom Okrožnega sodišča v Celju opr. št. I R 26/2023 z dne 21. 4. 2023. Iz nje izhaja odločitev sodišča, kar pritožbeno ni izpodbijano, da se uredi vzdrževanje osebnih razmerij med upnikom kot očetom in mladoletno hčerko, kar se bo izvajalo v nadzorovanih pogojih na CSD Mozirje (RS), ob navzočnosti strokovnih delavcev centra in skladno dogovoru staršev. Upnik je predlagal izvedbo stika vsak drugi teden v petek, ob 10.00 uri, pri čemer bi se prvi stik lahko izvedel že 2. 6. 2023, naslednji pa dne 16. 6. 2023 in tako dalje. Iz izvršilnega naslova jasno izhaja, kar ni pritožbeno izpodbijano, da se vzpostavi stik med upnikom in mld. hčerko, vendar ob nadzoru CSD Mozirje (RS) in skladno dogovoru staršev.

6.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dogovor med staršema za izvajanje stikov med upnikom in mld. hčerko ne obstaja, zato izvršilni naslov v delu, ki se nanaša na dogovor staršev, ni izvršljiv, ter da predlagani stiki niso v korist mld. hčerke. Iz navedenih razlogov je upnikov predlog za izvršbo zavrnilo.

7.Upnik sodišču prve stopnje neutemeljeno pritožbeno očita, da je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Izrek sklepa je namreč razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sklepa, sklep ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in si med seboj ne nasprotujejo, zato se ga da preizkusiti.

8.Pritrditi je upniku, da mora vedeti, katero pravno podlago je sodišče pri odločanju o predlogu za izvršbo uporabilo, da lahko presodi, ali je uporabilo pravilno pravno normo. Čeprav se sodišče prve stopnje ni izrecno sklicevalo na konkretne materialnopravne določbe, pa kljub temu iz obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da gre za uporabo določb o dovolitvi izvršitve odločbe o osebnih stikih. Izostanek navedbe materialnopravnih določb, ki jih je sodišče prve stopnje uporabilo, pa ne predstavlja neobrazloženosti izpodbijanega sklepa, zato ni podana pritožbeno očitana absolutno bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, iz navedenih razlogov pa tudi nista kršeni pritožbeno izpostavljeni pravici do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

9.Pritrditi je upniku, da izvršilno sodišče v fazi dovolitve izvršbe praviloma ne opravlja naroka (29.a člen ZIZ) in ne določi izvedenca za ugotavljanje, ali je izvršitev odločbe o osebnih stikih v korist mld. otroka, ampak zgolj ugotovi, ali so podane predpostavke za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe. Če predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova vsebuje vse predpostavke, ki so določene v prvem odstavku 40. člena ZIZ, in je skladen z izvršilnim naslovom, sodišče izda sklep o izvršbi (44. člen ZIZ). Prav tako je pritrditi upniku, da se pri dovolitvi izvršitve odločbe o osebnih stikih ob upoštevanju načela stroge formalne legalitete otrokova korist ne obravnava, saj je izvršilno sodišče dolžno spoštovati izvršilni naslov in ne sme presojati njegove zakonitosti in pravilnosti.

10.Kljub obrazloženem je v obravnavani zadevi odločilna materialnopravna presoja, na katero pazi tudi sodišče druge stopnje (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), ali je izvršilni naslov primeren za izvršbo (prvi odstavek 21. člena ZIZ), kar pomeni, da mora biti med drugim obveznost, ki se nalaga v izpolnitev dolžniku, določena ali vsaj določljiva. Izvršilno sodišče namreč le izvrši obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova in jo v predlogu za izvršbo zahteva upnik. Izvršilni naslov je primeren za izvršbo v primeru, če je obveznost, ki se nalaga dolžniku v izpolnitev dovolj določno opredeljena, da jo je mogoče izvršiti. Odločilno je, da v izreku sodne odločbe oziroma izvršilnega naslova vsebovani opis dolžnikove obveznosti do upnika omogoča opredelitev upnikove terjatve. Natančen opis naložene obveznosti dolžnika v izvršilnem naslovu je bistven in ne sme puščati nobenega dvoma o tem, kakšna obveznost je določena, od izvršilnega sodišča pa tudi ne sme terjati nobenega dodatnega vsebinskega odločanja.

11.Kot je že bilo pojasnjeno, iz izvršilnega naslova izhaja, da se uredi vzdrževanje osebnih razmerij med upnikom kot očetom in mld. hčerko, kar se bo izvajalo v nadzorovanih pogojih na CSD Mozirje (RS) ob navzočnosti strokovnih delavcev centra in skladno dogovoru staršev. Po presoji sodišča druge stopnje tako opredeljeni obveznosti nista dovolj jasno določeni, saj gre po vsebini za obveznosti, ki se med seboj izključujeta, saj so hkrati določeni stiki ob prisotnosti strokovnih delavcev CSD in ob dogovoru staršev, ki pa ga, kot pritožbeno niti ni izpodbijano, ni. Ob obrazloženem obveznost iz izvršilnega naslova ni dovolj določno opredeljena, zato izvršilnega naslova ni mogoče izvršiti. Ker upnik ni predložil primernega izvršilnega naslova, kar je predpostavka izvršbe, in gre za kršitev materialnopravne določbe 21. člena ZIZ, je upnikov predlog za izvršbo iz tega razloga neutemeljen.

12.Ker je, ob že obrazloženem, upnikov predlog za izvršb0 neutemeljen, sodišče druge stopnje ni presojalo nadaljnjih obširnih pritožbenih navedb upnika, s katerimi sodišču prve stopnje očita kršitev pravice do izjave v zvezi z izvedenskim mnenjem po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, in v tem delu pritožbeno izpostavljenih kršitev pravic do enakega varstva (22. člen Ustave RS) in sodnega varstva (23. člen Ustave RS), saj te za pritožbeno presojo niso pravno odločilne. Iz enakih razlogov pa tudi ni presojalo pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da predlagana izvršba ni v korist mld. hčere, in v tem delu pritožbeno očitanih kršitev ustavnih pravic in določb EKČP, ker tudi te za pritožbeno presojo niso pravno odločilne.

13.Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje skladno z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom in 366. členom ZPP ter s 15. členom ZIZ pritožbo upnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani pritožbeno uveljavljeni razlogi, niti ni zasledilo tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ.

14.Upnik krije sam svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni bi uspešen, zato njegovi pritožbeni stroški niso bili potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ).

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 17, 17/1, 17/1-1, 21, 238f

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.