Jedro

Drži sicer, da odločitev o potrebi po zaslišanju izvedenca ni odvisna od strankinega predloga in lahko sodišče tudi samo po uradni dolžnosti izvedenca zasliši. Vendar pa je potreba po zaslišanju izvedenca odvisna od jasnosti, popolnosti in razumljivosti izvedenskega mnenja. Če je izvid/mnenje izvedenca nejasno ali nepopolno ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, mora sodišče te pomanjkljivosti odpraviti z zaslišanjem sodnega izvedenca (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP), sicer navedeno ni potrebno. Bistveno je torej, ali je bilo pisno izvedensko mnenje, pridobljeno v obravnavani zadevi, jasno in popolno ter pri sodišču prve stopnje ni vzbujalo nobenega dvoma v njegovo pravilnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji tožena stranka plača odškodnino v znesku 15.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2019 do plačila (točka I izreka). Nadalje je tožeči stranki naložilo plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 20,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev za obveznosti do plačila (točka II izreka).

2. Zoper zgoraj navedeno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, odločilna dejstva, razlogi sodbe so nejasni in sami s seboj v nasprotju. Prav tako so v nasprotju odločilna dejstva med razlogi sodbe in listinami v spisu. Sodišče prve stopnje ni pravilno opravilo dokazne ocene izvedenskega mnenja. Tožeča stranka pa je za odpravo pomanjkljivosti zahtevala dopolnitev izvedenskega mnenja, vendar je tudi po dopolnitvi le tega tožeča stranka mnenje grajala, zlasti zato, ker izvedenec ni odgovoril na njene pripombe. Izvedenec je postavil v mnenju trditve, ki jih tožnik ni zatrjeval, mestoma je izvedensko mnenje tudi v nasprotju s samim s seboj. Sodišče prve stopnje tudi izvedenca ni neposredno zaslišalo, zaradi česar je storjena kršitev pravice do izjave. Nadalje sodišče prve stopnje ni postavilo izvedenca medicinske stroke iz razloga, ker naj bi ta dokaz bil podan šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Navedeno ne drži, tožeča stranka je izvedenca medicinske stroke predlagala že ob vložitvi tožbe, pa tudi v vlogi z dne 28. 2. 2022 in bi tako izvedenec medicinske stroke lahko podal tudi mnenje glede mehanizma nastanka poškodbe. Ker sodišče predlogom tožeče stranke ni sledilo, je bila kršena pravica po pravičnem in poštenem sojenju ter pravica do enakopravnosti strank v postopku. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do pripomb tožeče stranke, zlasti ob tem, ko je predlagala tudi novega izvedenca za borilne veščine. Zaslišanje izvedenca bi moralo sodišče opraviti po uradni dolžnosti, ne glede na to, da tožeča stranka tega ni predlagala. Če pa je sodišče menilo, da izvedenca ni treba neposredno zaslišati, bi se moralo opredeliti, zakaj pripombe na izvedensko mnenje niso utemeljene, še zlasti zato, ker je tožeča stranka podala predlog za postavitev novega izvedenca za borilne veščine.

Sodišče prve stopnje je tudi neutemeljeno zaključilo, da ni podana zatrjevana objektivna odgovornost. Prav tako je v celoti ostalo nepojasnjeno, zakaj je pravzaprav prišlo do relativno hude poškodbe pri izvajanju vaje v okviru obveznega usposabljanja, zaradi česar je v tem delu ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Dejansko stanje pa je ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno tudi iz drugih razlogov. Tožena stranka je fokusarje očitno po dogodku uničila, kljub temu da je tožnik navzven izkazal potrebo in interes, da je fokusarje treba fotografirati. S tem je tožena stranka onemogočila dokazovanje. Sodišče sicer zapiše, da bi se omenjene vaje lahko izvajale brez zaščitne blazine, kar po mnenju tožeče stranke ne drži, slednje pa tudi ne izhaja iz podanega izvedenskega mnenja. Izvedenec v mnenju zapiše, da ni predpisano, da bi se morale vaje izvajati z vadbeno blazino, pri čemer ostane v celoti nepojasnjeno, iz katerega predpisa bi naj to izhajalo, oziroma kateri predpis to področje ureja, prav tako se do tega ni opredelilo sodišče. Sodišče tudi neutemeljeno očita tožniku, da inštruktorja usposabljanja ni opozoril, da so fokusarji stanjšani. Zaposleni niso strokovno usposobljeni, da bi preverjali ustreznost zaščitne opreme, temveč je to izključna odgovornost delodajalca, ki ga takšno postopanje ne obvezuje odgovornosti po 8. členu Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD-1).

Pritožba nadalje navaja, da tožena stranka ni prerekala navedb tožeče stranke, da je tožnik vajo izvajal prvič, kar pomeni, da to več ni sporno. Sodišče zato neutemeljeno dvomi, da tožnik glede na dolgoletno delo pri policiji in upoštevanju vsakoletnega usposabljanja nikoli pred tem, pri vaji ne bi uporabljal fokusarja, in da pred škodnim dogodkom ni treniral udarca Hiza geri. Sodišče prve stopnje je tako mimo določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) presojalo dejstva, ki z neprerekanjem postanejo nesporna.

Sodišče prve stopnje prav tako neutemeljeno zaključi, da sta inštruktorja bila usposobljena za svoje delovno mesto. V zvezi s tem tožeča stranka opozarja, da je zatrjevala zgolj, da inštruktorja nista bila usposobljena za izvajanje vaje Hiza geri, ki izvira iz Karateja, saj za to nista imela ustrezne strokovne izobrazbe. A. A. je mojster Juda, B. B. pa ima mojstrski pas za Taekwando. Pri teh borilnih veščinah pa se ne uporabljajo strokovni udarci z nogo. Iz Priročnika za uporabo fizične sile v policiji izhaja, da so strokovni udarci z nogo (kamor spada udarec Hiza geri) zahtevna oblika fizične sile in je za uporabo v policiji potrebno veliko več vadbe kot za udarce z roko. Udarci z nogo zahtevajo več znanja, urjenja in telesnih sposobnosti, moč udarcev z nogo je tudi težje nadzirati. Izvedenec zato v nasprotju s priročnikom, za katerega navaja, da ga je upošteval pri podaji mnenja zapiše, da udarec Hiza geri ne spada med zahtevnejše in močne udarce. Tako v nasprotju s priročnikom zapiše, da se pri udarcu Hiza geri ne uporablja velika sila, saj velika sila ne more nastati zaradi kota amplitude, če se izvaja z nogami vzporedno. Nadalje je nestrokovna tudi navedba izvedenca, da je bila blazina primerna, tudi če je bila stanjšana, saj je prav namen blazine, da se ublaži udarec in je prav polnilo tisto, ki udarec blaži. Mnenje izvedenca je samo s seboj v nasprotju tudi v tem delu, ko ta zapiše, da debelina ali obraba fokusarja v tem primeru ni pomembna, pomembna je debelina ščitnika telesa, goleni in podobno, nato pa na str. 8 mnenja zapiše, da bi ob istem ravnanju brez fokusarja lahko nastala večja poškodba. Nadalje je tudi neutemeljena navedba izvedenca, da tudi če je tožnik dejansko izvajal vajo prvič, bi jo moral prilagoditi svojim sposobnostim in fizični pripravljenosti, kar je nelogično, saj je tožnik prejemal udarce z nogo v roko s strani druge osebe, na jakost izvajanja udarca pa tožnik nima vpliva. Tožnik se pa prej tudi ni imel priložnosti seznaniti se s to vajo (Hiza geri), saj se pri predhodnih usposabljanjih takšna vaja ni izvajala.

Sodišče prve stopnje tudi prezre, da se partner tožnika C. C. ukvarja z borilnimi veščinami, kar pomeni, da je moč udarca pri njem silovitejša kot sicer, zlasti za tožnika, ki takšnim udarcem nikoli poprej ni bil izpostavljen. Pri tem je sodišče prve stopnje povsem prezrlo izjavo priče D. D., ki je povedal, da se takrat, ko se izvajajo vaje za uporabo konkretne moči, uporabijo vadbene blazine, da ne pride do poškodb. Da so bile vadbene blazine - fokusarji stari je potrdila tudi priča B. B., ki je povedal, da so bile blazine izločene, in da se te blazine uporabljajo v policiji pogosto.

Tožnika ni nihče opozarjal na to, da se vaje z njegove strani ne izvaja pravilno, tožnik pa udarca ni izvajal, temveč je udarce prejemal, prav tako ni bil on tisti, ki bi določal intenzivnost udarca in bi lahko predvidel, kakšen udarec po intenzivnosti bo sopartner uporabil. Vaje pri vadbi se morajo izvesti tako, da je čim bolj podobno realni situaciji na terenu, zato je prav nepredvidljivost situacije in identičnost te situacije ob vadbi in približanje situacije na terenu kazala na to, da je mogoče uporabiti objektivno odgovornost. Vadbe, kot jo je izvajal tožnik, ne gre enačiti z običajno vadbo, saj je prav namen te vadbe, da se približa situaciji, ki je čim bolj podobna na terenu.

Nadalje pa izvedenec tudi zapiše, da sam navedb o uporabi zelo velike sile v predel roke ne more potrditi, kar bi lahko potrdil le izvedenec medicinske stroke, zato je nerazumljivo, da sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu tožeče stranke s postavitvijo izvedenca medicinske stroke.

Neutemeljeni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da je bistveno za odločitev, da tožnik ni takoj opozoril vaditelja, da se je poškodoval, ker bi potem vaditelja takoj prekinila nadaljnje izvajanje vaj. Tožnik je jasno povedal, da po tem, ko je začutil bolečino, vaj s poškodovano roko ni več izvajal, navedeno pa je potrdila tudi priča C. C. Tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, kjer se naj predmetni spor dodeli drugemu sodniku, saj iz dokaznega postopka jasno izhaja, da je sodišče pristransko in teži le k čimprejšnjemu končanju zadeve. Zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer slednjo tožeča stranka izrecno uveljavlja tudi v pritožbi.

6. Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusit, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Skupna značilnost teh dejanskih stanov je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti. Pri tovrstnem preizkusu gre le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in ne njenih razlogov, kar je vsebinski kriterij.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba vse potrebne elemente, ki omogočajo njen preizkus, v njej tudi ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov citirane 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in razumljivi ter omogočajo pritožbeni preizkus. Sodišče prve stopnje je opravilo celovito dokazno oceno na podlagi skrbne presoje vsakega dokaza posebej (listinskih dokazil, izpovedb prič in strank ter izvedenskega mnenja) in vseh dokazov skupaj. Dokazna ocena ni pomanjkljiva, je logična in prepričljiva ter temelji na zahtevi iz 8. člena ZPP.

8. Nadalje ni podana v pritožbi izrecno uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Slednja določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Gre za kršitev načela kontradiktornosti, ki je eno temeljnih načel pravdnega postopka, določeno v 5. členu ZPP.1 Sicer je načelo kontradiktornosti del pravice do izjave, opredeljene v 22. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Le-ta omogoča stranki, da predlaga dokaze, da se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, in da sodeluje pri izvajanju dokazov. Iz pravice do sodelovanja pri izvajanju dokazov, na drugi strani izhaja obveznost sodišča, da dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodišče pa ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če razumno oceni, da nekatera dejstva, ki naj se s predlaganimi dokazi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, prav tako pa tudi, če dokazni predlog ni substanciran, kar pomeni dolžnost predlagatelja dokaza navesti, katera dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi.2 Če sodišče dokaznega predloga stranke ne izvede in ga zavrne, mora svojo odločitev na obravnavi ali v končni odločbi ustrezno obrazložiti.3

9. Tožeča stranka je v zvezi z zgoraj navedeno kršitvijo zatrjevala, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, ki je bil predlagan pravočasno, že ob vložitvi tožbe, nato pa tudi v vlogi z dne 28. 2. 2022, in ki bi med drugim lahko ugotovil tudi mehanizem nastanka poškodbe. Sodišče prve stopnje je res v točki 4 obrazložitve navedlo, da je bil dokaz s postavitvijo tega izvedenca predlagan prepozno, in sicer šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo, vendar je obrazložilo tudi, da bi ob tem, ko sodišče ni ugotovilo temelja za tožbeni zahtevek, izvedba tega dokaza bila v nasprotju z načelom ekonomičnosti in smotrnosti postopka. Z navedenim zaključkom se pritožbeno sodišče strinja, saj je že na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca za borilne veščine, mogoče jasno zaključiti, da mehanizem nastanka poškodbe, glede na zatrjevana dejstva tožeče stranke, ni pravno relevanten. Tožeča stranka je namreč toženi stranki v tožbi očitala, da je protipravnost ravnanja njenega zavarovanca podana zaradi neustreznega znanja inštruktorjev ter zaradi rabljene zaščitne opreme (fokusarjev). Ob tem ko ni sporno, da je tožeča stranka dobila udarec s strani svojega partnerja C. C. ob brci z levim kolenom v desno roko tožeče stranke, in ob tem ko se tudi ne zatrjuje odgovornost C. C. za nastalo škodo, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je dokazni predlog s postavitvijo izvedenca medicinske stroke v zvezi z ugotovitvijo mehanizma poškodbe zavrnilo, pravilna, saj z navedenim dokazom ne bi bilo mogoče ugotoviti pravno relevantnega dejstva.

10. Nadalje so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da je kršitev 8. točke drugega odstavka 339. ZPP člena podana s tem, ko sodišče prve stopnje ni zaslišalo izvedenca za borilne veščine, ki je v predmetnem postopku izdelal pisno izvedensko mnenje z dopolnitvijo. Drži sicer, da odločitev o potrebi po zaslišanju izvedenca ni odvisna od strankinega predloga in lahko sodišče tudi samo po uradni dolžnosti izvedenca zasliši. Vendar pa je potreba po zaslišanju izvedenca odvisna od jasnosti, popolnosti in razumljivosti izvedenskega mnenja. Če je izvid/mnenje izvedenca nejasno ali nepopolno ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, mora sodišče te pomanjkljivosti odpraviti z zaslišanjem sodnega izvedenca (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP), sicer navedeno ni potrebno.4 Bistveno je torej, ali je bilo pisno izvedensko mnenje, pridobljeno v obravnavani zadevi, jasno in popolno ter pri sodišču prve stopnje ni vzbujalo nobenega dvoma v njegovo pravilnost. Pritožbeno sodišče, tako kot sodišče prve stopnje, glede na pravilno uporabljene določbe o krivdni odgovornosti in glede na ugotovljena pravno relevantna dejstva, v pravilnost pisnega izvedenskega mnenja sodnega izvedneca za borilne veščine dr. E. E. ne dvomi iz razlogov, kot so navedeni v nadaljevanju.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo zgolj elemente morebitne krivdne odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Pri tem je pravilno ugotovilo, da ni podana protipravnost zavarovanca tožene stranke, kot enega od elementov odškodninske odgovornosti ter je zaradi odsotnosti tega elementa tožbeni zahtevek zavrnilo. Zaključilo je, da dokazni postopek ni pokazal, da inštruktorja B. B. in A. A. vaje ne bi nadzirala, da bi med vadbo kršila predpise, ali da vadbenikov ne bi predhodno podučila o vaji ali morda, da jih ne bi spremljala, pri čemer na samo intenziteto udarcev nista imela vpliva, kot je to ugotovil sodni izvedenec. Teh zaključkov sodišča prve stopnje pritožba ne izpodbija.

12. Nadalje je pravilni dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da četudi je tožnik predmetno vajo tega dne izvajal prvič, je pomembna okoliščina, da je do poškodbe prišlo, ko so udeleženci opravili vaje vsaj dvakrat na vseh postajah in tako ni šlo za prvi udarec. Tudi sam tožnik je izpovedal, da je do poškodbe prišlo ob desetem udarcu, ko je predmetno vajo izvajal tretjič na isti postaji. Tožnik torej poškodbe ni dobil ob prvem udarcu, pač pa glede na to, da so se vaje izvajale z 10 x ponovitvijo, šele ob 30. udarcu in bi torej na neustreznost fokusarja zagotovo lahko opozoril inštruktorja. Pri tem tudi C. C., tožnikov vadbeni partner, ni opozoril na neustreznost fokusarja, prav tako, kot sta izpovedala oba inštruktorja, niti onadva, niti kdo drug od udeležencev, tega ni zaznal. 13. Prav tako ne držijo pritožbena zatrjevanja, da je dejstvo, da je tožnik vajo izvajal prvič nesporno, ker ga tožena stranka naj ne bi prerekala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo na koncu drugega odstavka na str. 2 le-tega navedla, da za tožnika kot utečenega in izkušenega policista te konkretne vaje niso bile nič posebnega, saj je na podobnih vajah pred tem že večkrat sodeloval. Ob tem, ko je tožeča stranka v tožbi navedla, da obvezno usposabljanje policistov vsako leto traja 60 ur, je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno izrazilo dvom, da tožnik ob rednih in obveznih usposabljanjih nikoli pred škodnim dogodkom ne bi uporabljal fokusarja, in da udarca Hiza geri pred tem nikoli ni treniral. 14. Tožeča stranka tako ob tem, ko je tudi sodni izvedenec potrdil, da se navedena vaja lahko izvaja tudi brez fokusarja, kar je dopustno, ni dokazala, da sporni fokusar ni bil ustrezen za takratno vadbo.

15. Razen tega so bili predlagani dokazi z zaslišanjem tožnika ter z zaslišanjem prič, neprimerni dokazni predlogi za ugotovitev dejstva, da je bil konkretni fokusar obrabljen in neustrezen za vadbo borilnih veščin. Šele če bi si sodni izvedenec konkretni fokusar, s katerim je prišlo do poškodbe tožeče stranke, lahko ogledal vsaj na fotografiji, bi lahko podal mnenje o njegovi ustreznosti ali neustreznosti ter o vplivu tako uporabljenega fokusarja na poškodbo. Glede na to, in da ni dvoma, da spornega fokusarja ni več, ker je bil po zatrjevanjih tožene stranke komisijsko uničen v začetku leta 2018, ter da tožeča stranka ni predložila njegove fotografije (nenazadnje bi tožnik sporni fokusar, ki naj bi bil neustrezen, lahko fotografiral na dan škodnega dogodka po zaključeni vadbi) ter si ga izvedenec tako ni mogel ogledati, so brezpredmetna in zato neutemeljena zatrjevanja tožeče stranke iz postopka pred sodiščem prve stopnje in sedaj v pritožbi, ali si je tožeča stranka prizadevala pridobiti fotografije spornega fokusraja. Navedenega tudi ne more spremeniti izpovedba priče B. B., na katero se sklicuje pritožba, ki je izpovedal, da so bile vadbene blazine – fokusarji stari. Dejstvo, da so bili morda nekateri fokusarji stari, še nujno ne pomeni, da so bili le-ti obrabljeni do te mere, da niso bili več varni za vadbo.

16. Pravilni so tudi dejanski zaključki sodišča prve stopnje, da ni podana odgovornost tožene stranke, ker inštruktorja naj ne bi bila strokovno usposobljena iz razloga, ker udarec Hiza geri izhaja iz borilne veščine Karate, inštruktorja pa ustrezne strokovne izobrazbe za izvajanje tega udarca nista imela, saj je A. A. mojster Juda, B. B. pa ima mojstrski pas za Taekwondo. Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno oprlo na izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da je sporni udarec zajet v program za opravljanje izpitov v Ju-jitsu, ter da mojstrska pasa obeh inštruktorjev (črni pas iz Taekwondo in Juda) omogočata, da lahko ta udarec tudi poučujeta. Kot izhaja iz razlogov sodišča prve stopnje, ki se je tudi v zvezi s tem oprlo na izvedensko mnenje, beseda Taekwondo pomeni "umetnost borbe z rokami in nogami", in torej ne samo z rokami, kot to neutemeljeno navaja pritožba. Taekwondo pa pozna udarec Hiza geri pod imenom "Muoup" in se torej podobni udarci z nogo izvajajo tudi v Taekwondo.

17. Glede na pritožbene navedbe, da iz Priročnika za uporabo fizične sile v policiji na strani 48 izhaja, da so strokovni udarci z nogo (kamor spada udarec Hiza geri) zahtevna oblika fizične sile in je za uporabo v policiji potrebno veliko več vadbe kot za udarce z roko, pa je sodni izvedenec v dopolnitvi izvedenskega mnenja tudi pojasnil, da so tudi udarci z nogo strukturirani na bolj ali manj močne, in da udarec Hiza geri ne spada v skupino močnejših udarcev, saj je amplituda gibanja manjša, kot če bi zadali na primer udarec Kin geri, Mae geri ali polkrožni udarec Mawashi geri, pri katerih pride do istegnjenega stegna in stopala ter posledično velike moči. Udarci z nogo, izvedeni v skoku (Mae tobi geri, Yoko tobi geri...), pa zaradi večje hitrosti ustvarijo še večjo silo in so zato močnejši ter tudi bolj zahtevni za vadbo. Tako so lahko udarci z nogo nekateri večje, drugi manjše intenzitete. V tem smislu je torej razumeti zapis v izvedenskem mnenju, da udarec Hiza geri ne velja za bolj močnega, kar sta potrdila tudi oba inštruktorja, ko sta izpovedala, da je navedeni udarec že sestavni del osnovnega policijskega izobraževanja, izvaja pa se tudi pri manjših otrocih. Zaradi zapisa v izvedenskem mnenju, da udarec Hiza geri ne spada med zahtevnejše in močne udarce, samo izvedensko mnenje še ni v nasprotju s samim seboj in tudi ne v nasprotju s Priročnikom za uporabo fizične sile v policiji.

18. Sodišče prve stopnje tako glede na obrazloženo ni imelo razloga, da bi podvomilo v pravilnost in popolnost pridobljenega izvedenskega mnenja, zato ob tem, ko tožeča stranka ni izrecno predlagala zaslišanja sodnega izvedenca, slednjega ni bilo dolžno zaslišati. Ob tem se pritožba neutemeljeno zavzema za to, da bi bilo treba dokazni predlog s postavitvijo novega sodnega izvedenca za borilne veščine šteti hkrati za dokazni predlog z zaslišanjem že postavljenega sodnega izvedenca. Posledično sodišče prve stopnje ni kršilo načela kontradiktornosti oziroma pravice do izjave ter ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

19. Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je za odločitev bistveno, da tožnik ni opozoril inštruktorja, da se je ta poškodoval, kar bi narekovalo, da bi inštruktorja takoj prekinila nadaljnje izvajanje vaj. Nesporno je namreč, da tožnik po zadobljeni poškodbi vaje s to roko ni več izvajal, prav tako se je poškodba zgodila ob zaključku vadbe. Glede na tožbene navedbe je bilo bistveno ali sta inštruktorja ravnala s profesionalno skrbnostjo in ali je bila zaščitna oprema ustrezna, zato zgoraj navedeno navedeno ni vplivalo na sicer pravilno odločitev sodišča prve stopnje.

20. Neutemeljena so tudi nadaljnja pritožbena zatrjevanja, da je v obravnavani zadevi podana objektivna odgovornost tožene stranke, in da je v celoti ostalo nepojasnjeno, zakaj je pravzaprav prišlo do relativno hude poškodbe pri izvajanju vaje v okviru obveznega usposabljanja. Sodišče prve stopnje je obrazložilo (7. in 8. točka obrazložitve), da je poškodba nastala pri borilnih športih, ki sicer po stališču sodne prakse ne predstavlja nevarne dejavnosti, ker možnost poškodb pri teh športih ni večja kot pri drugih športih. Zato delodajalec za škodo, ki jo utrpi delavec, ki se v okviru delovnega razmerja ukvarja z borilnim športom, odgovarja le krivdno. Tožeča stranka je sicer v tožbi zatrjevala, da so pri izvajanju te vaje prisotne številne poškodbe, kar bi dodatno utemeljeval objektivno odgovornost, vendar pa konkretno ni navedel, koliko je bilo takšnih poškodb in kakšne so bile, ter za navedeno dejstvo tudi ni predložil nikakršnih dokazil, zato je to dejstvo v celoti ostalo nekonkretizirano in ga sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo, pa tudi sicer je sodni izvedenec zapisal, da je v njegovi 40 letni karieri navedena poškodba prva, s katero je seznanjen. Način izvedbe vaje, ko posameznik s kolenom brca v nasprotnika oziroma v fokusarje, ne vsebuje nevarnih elementov, zaradi katerih bi izvajanje take vaje ustrezalo pravnemu standardu dejavnosti s povečano nevarnostjo in torej vaja ni bila izvajana v okoliščinah, ki bi jo delalo nevarno, zato ni podana odgovornost toženkinega zavarovanca.5

21. Pritožba sicer izpostavlja, da sta nepredvidljivost situacije, ko tožnik ni bil tisti, ki je udarce izvajal, pač pa jih je sprejemal in približevanje vadbe situaciji na terenu, razloga za to, da je šlo za objektivno odgovornost. Kot je že obrazložilo sodišče prve stopnje, je tožnik to vajo oziroma udarce Hiza geri tega dne prejel že večkrat, to vajo so v 3 x ponovitvi izvajali tudi drugi udeleženci, šlo je za redno in obvezno usposabljanje policistov iz borilnih veščin, pri katerem sta bila prisotna dva inštruktorja, ki sta vajo pokazala in udeležence opozorila, da naj vajo prilagodijo svojim sposobnostim, to pa pomeni, da je bila vadba varna, zato ni mogoče v danem primeru uporabiti pravil o objektivni odgovornosti.

22. Po obrazloženem je pritožba tožeče stranke neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

23. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1 ZPP v 5. členu določa, da mora sodišče vsaki stranki dati možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. 2 Tako sodba VSRS 267/2018 z dne 5. 9. 2019. 3 Tako odločba USRS Up-77/01 z dne 4. 3. 2004. 4 Tako sklep VSRS II Ips 145/2017 z dne 2. 11. 2018. 5 Tako sodba VSL II Cp 512/2018 z dne 23. 8. 2018