Jedro

Tožba, v kateri ni naveden akt, ki se izpodbija, niti zakaj se toži - je pomanjkljiva; če tožnik pomanjkljivosti ne odpravi na poziv sodišča, je ni mogoče obravnavati in jo je potrebno zavreči po 2. odstavku 29. člena ZUS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 286/98 z dne 1.12.1998.

Obrazložitev

S 1. točko izreka izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožeče stranke zaradi varstva ustavnih pravic, z 2. točko izreka pa ni ugodilo njenemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. V obrazložitvi 1. točke izreka izpodbijanega sklepa navaja, da je ob predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da je ta nepopolna in nerazumljiva. Napisana je na vnaprej pripravljenem obrazcu s praznimi mesti, na katera je tožeča stranka z roko vpisovala podatke, vendar vseh ni vpisala. Ker s tožbenimi navedbami ni pojasnila, s katerimi dejanji oziroma akti naj bi tožena stranka kršila njene ustavne pravice, je iz tožbenega zahtevka sklepalo, da je izpodbijan sklep tožene stranke. Zato je v skladu s 1. odstavkom 29. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) poslalo tožeči stranki zahtevo, da v petnajstih dneh navede izpodbijani sklep (organ, ki je akt izdal, številko in datum) in ga tudi predloži. Hkrati jo je opozorilo na posledice, če tožbe v danem roku ne bo dopolnila. Tožeča stranka je na dopis odgovorila dne 25.9.1998 z navedbami, da naj sodišče samo pridobi potrebno dokumentacijo o denacionalizaciji stanovanjske hiše v M., v kateri je tudi stanovanje, na katerem je imela stanovanjsko pravico. Dopisu je priložila denacionalizacijsko odločbo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije z dne 15.7.1997, o vrnitvi stavbe v M. Ker teh navedb ni moglo šteti za ravnanje v skladu s poslano zahtevo, je tožbo na podlagi 2. odstavka 29. člena ZUS zavrglo. V obrazložitvi 2. točke izreka izpodbijanega sklepa navaja, da je tožeča stranka predlagala oprostitev plačila sodnih taks v smislu 71. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), podrejeno pa na podlagi potrdila o premoženjskem stanju. Ker je ugotovilo, da tožba ni vložena v zadevi denacionalizacije in da tožeča stranka ni predložila potrdil v smislu določbe 3. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZTS), je z dopisom za dopolnitev tožbe poslalo tožeči stranki tudi zahtevo za predložitev manjkajočih potrdil. Ker tožeča stranka ni ravnala po tej zahtevi, njenemu predlogu ni ugodilo.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče odpravi izpodbijani sklep. Navaja, da je vložila popolno in razumljivo tožbo. Priložila je tudi odločbo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije z dne 15.7.1997, iz katere je razvidno, da oseba, ki je navedena kot denacionalizacijski upravičenec, to ne more biti. Čeprav je bilo sodišču prve stopnje naloženo, da pridobi potrebno dokumentacijo o denacionalizaciji stanovanjske hiše v M., sodišče tega ni storilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče odpravi izpodbijani sklep.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo tožbo tožeče stranke in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Pritožbeni ugovor, da je tožba popolna in razumljiva ni utemeljen. Po določbah 28. člena ZUS je namreč tudi v tožbi, s katero se izpodbija posamični akt in predlaga njegova odprava zaradi posega v ustavne pravice, treba navesti akt, ki se izpodbija, in ga priložiti tožbi, obrazložiti pa je treba tudi, zakaj se toži. Iz spisov izhaja, da v tožbi tožeča stranka ni navedla oznak sklepa, za katerega je predlagala njegovo odpravo, sklicujoč se na to, da posega v njene ustavne pravice, niti ga ni priložila tožbi. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno opozorilo tožečo stranko, da je njena tožba pomanjkljiva. Pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje samo pridobiti dokumentacijo o denacionalizaciji stanovanjske hiše v M., je neutemeljen, saj je po 1. odstavku 29. člena ZUS k odpravi pomanjkljivosti tožbe zavezan tisti, ki pred sodiščem s tožbo zatrjuje, da so mu bile kršene ustavne pravice. Prav tako je neutemeljen pritožbeni ugovor glede denacionalizacijskega upravičenca v postopku, ki ga je vodilo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, saj ni v nobeni zvezi z zatrjevanji tožeče stranke o posegih tožene stranke v njene ustavne pravice. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je tožbo na podlagi 2. odstavka 29. člena ZUS zavrglo, ker tožeča stranka na pravilen poziv, ki ji je bil vročen dne 14.9.1998, ugotovljenih pomanjkljivosti v tožbi ni odpravila.

Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks po določbah 13. člena ZST, saj obravnavana zadeva tudi po presoji pritožbenega sodišča ni zadeva denacionalizacije, za katero velja taksna oprostitev iz 1. odstavka 71. člena ZDen. Predlogu utemeljeno ni ugodilo, ker tožeča stranka tudi na zahtevo sodišča, ki ji je bila vročena istočasno z zahtevo za dopolnitev tožbe, ni predložila listin, ki jih za odločanje o oprostitvi plačila sodnih taks zahteva ZTS.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.