Jedro

Dodatka za tujo nego in pomoč ter za postrežbo se pri določanju preživninske obveznosti staršev invalidnega otroka upoštevata kot dohodek za zadovoljevanje potreb otroka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo prve tožnice in toženca (točka I. izreka), zaupalo drugo tožnico v vzgojo in varstvo materi – prvi tožnici (točka II. izreka), tožencu pa naložilo, da za obdobje od 1. 11. do 31. 12. 2018 za preživljanje druge tožnice plača preživnino 224,00 EUR (točka III. izreka), določilo stike med drugo tožnico in tožencem (točka IV. izreka), zavrnilo zahtevek, da je toženec dolžan plačati več kot 224,00 EUR preživnine za obdobje od 1. 11. do 31. 12. 2018 in zahtevek za plačevanje preživnine od 1. 1. 2019 dalje (točka V. izreka) in odločilo, da mora toženec tožnici povrniti 36,00 EUR stroškov, v preostalem pa vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka VI. izreka).

2. Pritožujeta se tožnici zoper točko III. izreka, uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagata, naj višje sodišče spremeni prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu tako, da bo toženec za meseca november in december 2018 dolžan plačati preživnino v znesku vsaj 270,00 EUR, podrejeno naj sodbo v točki III. izreka razveljavi in v tem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Prvostopenjskemu sodišču očitata, da nepravilno v točki 16 obrazložitve ni upoštevalo stroškov telefona prve tožnice, saj ga uporablja za urejanje zadev v zvezi z drugo tožnico (z učiteljico, zdravnico …), kar je nujno potrebno. Strošek obutve in oblačil je več kot 65,00 EUR mesečno, ker je treba oblačila druge tožnice zaradi epileptičnih napadov, ko pride do mokrenja in izrazitega potenja, neprestano prati in se hitreje uničijo, ustrezna obutev za drugo tožnico, če se upošteva le ene copate, eno športno obutev in ene čevlje, pa stane okrog 15,00 EUR mesečno. Več od upoštevanega se porabi tudi za plenice, kozmetiko in čistila, saj je treba zaradi epileptičnih napadov posteljnino in pižamo oprati vsaj vsak drugi dan in ker je druga tožnica kljub zdravstvenem stanju rada urejena, je samo strošek urejanja nohtov 15,00 EUR na mesec. Stroški varstva druge tožnice znašajo 120,00 EUR na mesec, saj rabi varstvo v času, ko ima prva tožnica kakšne opravke in ko ureja stvari za drugo tožnico. Zaradi bolezni druge tožnice je potrebna pomoč usposobljenih varušk in ti stroški v času počitnic znašajo 250,00 EUR mesečno, v preostalem času pa 100,00 EUR mesečno. Zgovoren je podatek, da je po 1. 1. 2019 priznana pomoč v obsegu 90 ur mesečno. Ker je nematerialni prispevek prve tožnice k preživljanju druge tožnice znatno večji kot toženčev, bi moral toženec prispevati več kot 60 % k njenemu preživljanju. Neutemeljeno je sodišče prve stopnje priznalo le 10,00 EUR mesečno za stroške osebnega zdravnika, zdravil, terapij in bolnišnice. Prva tožnica jo vozi k bioenergetiku v A., terapije izvaja štiri dni zapored in stroški znašajo 240,00 EUR. Napačen je zaključek, da Nutrishake oziroma Enshure plus advance predstavljata prehransko dopolnilo, saj se uporabljata v terapevtske namene. Našteva zdravila, ki niso na recept in pripomočke, ki jih potrebuje druga tožnica, ter strošek cepljenja proti klopnemu meningoencefalitisu. Kolonije, ki jih druga tožnica obiskuje v okviru šole in društev, niso namenjene oddihu, pač pa predvsem izobraževanju obeh tožnic in rehabilitacijskim terapijam. Tudi stroške prevozov je sodišče zmotno ugotovilo, saj je bilo v mesecu novembru 2018 dejansko toliko prevozov, kot je navedeno v vlogah, v decembru pa je bilo sicer prevozov v šolo manj, bili pa so dodatni prevozi v A. k bioenergetiku ter v L. in K. zaradi urejanja zadev za drugo tožnico. Ko je bila druga tožnica v koloniji v B., je prva tožnica vsako noč šla k njej in se zjutraj odpeljala v službo, enako velja za kolonijo v A. in seminar v M. Potrebni so prevozi v lekarno, enkrat mesečno v društvo S., k zdravnikom, ko gredo na urgenco, je treba plačati tudi parkirnino. Drugi tožnici zelo veliko pomeni druženje, zato se udeležuje plesov pri društvu S. in raznih prireditev ter koncertov. To ji daje nov zagon in energijo za premagovanje težav, ki jih ima, zato strošek 20,00 EUR za posamezno prireditev ni pretiran. Dva nahrbtnika rabi, ker eden predstavlja šolsko torbo, drug pa mali potovalni nahrbtnik. Hladilno torbo rabi za šolo, da se v njej hranijo zdravila, blazina je namenjena spanju zunaj v poletnem času. Tako kot imajo zdravi otroci igrače, ima druga tožnica psa, torej ne gre za družinskega psa.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril. Opozarja, da se tožnici pritožujeta le zoper III. točko izreka, torej je točka V. izreka pravnomočna in je treba pritožbo ob smiselni uporabi prvega odstavka 274. člena ZPP zavreči. Podredno predlaga zavrnitev pritožbe, razlogov za to pa ne navede.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V zvezi z navedbami toženca v odgovoru na pritožbo višje sodišče pojasnjuje, da sta III. in V. točka izreka izpodbijane sodbe povezani; dokler ni pravnomočno odločeno o višini preživnine, ne more biti pravnomočno zavrnjen del zahtevka za dosojo preživnine.

6. Tožba v tej zadevi je bila vložena 1. 11. 2018, 1. 1. 2019 pa je pričel veljati Zakon o socialnem vključevanju invalidov, ki v 27. členu ukinja preživninsko obveznost staršev po drugem odstavku 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), zato je toženec dolžan plačati za polnoletno invalidno hčerko XY, ki pa se redno šola, preživnino le za meseca november in december 2018. Ker gre za preživninski in ne verzijski zahtevek, je sodišče prve stopnje višino dolžne preživnine pravilno ugotavljalo glede na potrebe druge tožnice in materialne ter pridobitne zmožnosti toženca (129. člen ZZZDR) ter skladno s 129.a členom ZZZDR ugotavljalo, kakšni so stroški življenjskih potreb druge tožnice. Pri tem je pravilno upoštevalo okoliščine konkretnega primera – zdravstveno stanje druge tožnice, ki zaradi bolezni ni sposobna samostojnega življenja in potrebuje dodatno nego in varstvo. Že tudi pred uveljavitvijo Zakona o socialnem vključevanju invalidov vsega finančnega bremena, nege in varstva invalidnih otrok niso nosili starši, pomoč nudi tudi država. Pred sprejetjem navedenega zakona pa so bili otroci s posebnimi potrebami bolj omejeni s preživninskimi zmožnosti staršev, kot so sedaj. Glede na ugotovljene zmožnosti pridobivanja dohodka, ki jih pritožba ne izpodbija konkretizirano, pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvam prvostopenjskega sodišča o višini stroškov, ki sta jih bila dolžna za preživljanje XY zagotoviti njena starša. Vse ugotovitve je sodišče prve stopnje razumno in jasno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge izpodbijane sodbe in bo v nadaljevanju le še odgovorilo na bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Ni res, da sodišče ni upoštevalo stroškov telefona. Res jih ni priznalo v točki 16 obrazložitve, v kateri je ugotavljalo stroške bivanja, med katere sta v tožbi tožnici uvrstili tudi stroške mobitela, priznalo jih je v predlagani višini 7,00 EUR v točki 25 obrazložitve. Da bi zaradi urejanja zadev za drugo tožnico morali imeti tožnici vsaka svoj mobitel, niti ne zatrjujeta niti to ni realno v konkretnih okoliščinah.

8. Realno je ocenjen strošek za nakup oblačil in obutve druge tožnice na 65,00 EUR mesečno. Druga tožnica ne raste več, ne ukvarja se s športom ali drugimi aktivnostmi, ki bi zahtevale dodatno in posebno obleko in obutev. Po tožbenih trditvah prespi 18 ur dnevno, je slabo pokretna in veliko časa preživi v postelji in vozičku. To pomeni, da potrebuje udobna oblačila, ki se lahko perejo. Tudi njena obutev mora biti predvsem udobna, potrebuje pa je manj kot povprečen človek. Glede na splošno znana dejstva o cenah in obstojnosti oblačil in obutve, ki jo potrebuje druga tožnica glede na svoje zdravstveno stanje, tudi po prepričanju višjega sodišča zadošča za zadovoljitev teh potreb mesečno 65,00 EUR.

9. Dokazano je, da stroške za plenice za drugo tožnico krije zdravstveno zavarovanje, potrebno je le doplačilo 7,50 EUR na tri mesece, torej 2,50 EUR na mesec. Ni jasno, zakaj bi tožnica vsakodnevno rabila ščitnike za perilo, če ima plenice. Za običajno osebno higieno po splošno znanih podatkih zadošča 10,00 EUR mesečno (to je 120,00 EUR letno). Zaradi bolezni sicer XY potrebuje tudi dodatno nego, kar pa je sodišče upoštevalo pri stroških za zdravila in medicinske pripomočke. Več ji je treba prati. Stroški vode in elektrike so upoštevani pri stanovanjskih stroških. Za pokritje stroškov nakupa pralnih sredstev tako glede na priznanih 20,00 EUR ostane 7,50 EUR mesečno, to pa je znesek, ki zadošča za nakup pralnih sredstev za vsakodnevno pranje. Za urejanje nohtov se potrebuje škarje za nohte in pilica, oboje se lahko uporablja vrsto let, in eventualno lak za nohte. Za vse to skupaj se ob normalni uporabi porabi manj kot 1,00 EUR mesečno.

10. Na prvi stopnji sojenja tožeča stranka ni uspela dokazati stroškov za dodatno varstvo, ker prva tožnica ni želela povedati niti, kdo naj bi XY varoval niti ni navedla obsega varstva. V pritožbi je obrazložila, zakaj potrebuje varstvo usposobljene varuške in navedla, koliko naj bi znašali stroški, ne pa tudi, komu in kdaj jih plačuje. Pritožba navaja, da za XY iščejo osebno asistentko že od januarja dalje in da ni ustrezne osebe za to delo. Ob teh navedbah se zastavlja vprašanje, ali za XY v času odsotnosti prve tožnice skrbijo najete varuške, ki jih je treba plačati. Nobenega potrdila o plačilu v spisu ni. Pa tudi, če ima XY res plačljivo varstvo, tega glede na to, da prejema dodatek za tujo nego in pomoč 202,17 EUR in za postrežbo v višini 212,40 EUR, ni treba prevaliti na starše. Po mnenju višjega sodišča ta dodatka nista namenjena drugi tožnici kot satisfakcija, ker potrebuje nego, pomoč in postrežbo, temveč gre za dodatek, ki ga država nameni za plačilo tistim, ki invalidom nudijo nego, pomoč in postrežbo.

11. Da bi bioenergetika v A. sploh obiskovali, še manj pa, da je bilo to novembra ali decembra 2018, tožnici nista dokazali. Razen tega lahko tudi za plačilo bioenergetika, če ga XY obiskuje, tožnici uporabita sredstva iz državne pomoči za nego, pomoč in postrežbo, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo kot dohodek, namenjen za potrebe druge tožnice, pač pa kot dohodek, namenjen posebnim (nematerialnim) potrebam druge tožnice. Kaj naj bi te potrebe bile, ni jasno.

12. Stroške za nakup prehranskih dopolnil je sodišče prve stopnje upoštevalo, in sicer pri stroških prehrane. Da bi bila XY cepljena proti klopnemu meningoencefalitisu ravno novembra ali decembra 2018, ne zatrjuje. Stroški cepljenja so le občasni, ne vsakomesečni, in bodo upoštevani, ko bo sodišče odločalo o verzijskem zahtevku. Protibolečinske tablete, razne gele in mazila, pa druga tožnica uporablja stalno, zato del stroškov za nakup le-teh sodi tudi med stroške za zadovoljevanje potreb druge tožnice v novembru in decembru 2018. Vsak mesec 10,00 EUR, kar pomeni 120,00 EUR na leto, pa zadostuje za nakup protibolečinskih tablet, gelov za vnetje dlesni, mazil za zdravljenje herpesa, krem proti brazgotinam, vnetju nožnice, glivicam, za obliže in razkužila ter baterije (za vzpodbujevalnik).

13. Za dosojo preživnine ni odločilno, ali so kolonije namenjene oddihu ali (tudi) izobraževanju in terapijam. Bistveno je, da so stroški kolonij pokriti. Ko je XY v koloniji, ne more biti hkrati na dopustu z mamo, torej prva tožnica nima več stroškov za oddih druge tožnice, kot ji je priznalo sodišče prve stopnje, sploh upoštevajoč dejstvo, da hodi na oddih tudi s tožencem.

14. Tudi pri prevoznih stroških je treba upoštevati običajne vsakomesečne prevozne stroške za XY. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da ni samostojno pokretna, zato jo je treba dnevno voziti v šolo, po potrebi pa k zdravnikom, terapevtom in v razna društva in na srečanja ter ocenilo, da znašajo stroški 50,00 EUR mesečno. S to oceno pritožbeno sodišče soglaša. Upoštevati je treba dejstvo, da invalidne osebe po zakonodaji dobijo povrnjene stroške prevozov k zdravnikom, del potnih stroškov pa lahko tožnici krijeta tudi iz dodatka za nego, pomoč in postrežbo.

15. Pravilno je sodišče prve stopnje upoštevalo s strani tožeče stranke zatrjevano dejstvo, da druga tožnica prespi cca. 18 ur dnevno ter da se udeležuje raznih aktivnosti, ko je presojalo, koliko stroškov za razvedrilo ji bo dosodilo mesečno. Glede na to, koliko spi druga tožnica, je praktično neizvedljivo, da bi hodila na veliko prireditev, še posebej ne, ker so te v glavnem v večernem času. Članarino za društva ji je sodišče prve stopnje priznalo, da bi morala posebej plačevati še za udeležbo na plesih v društvu S., pa ni verjetno. Ker so pri ugotavljanju potreb druge tožnice upoštevani tudi drugi stroški v znesku 30,00 EUR mesečno (točka 27 obrazložitve), so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o stroških za dva nahrbtnika. V tem znesku je zajet tudi strošek za psa, ki odpade na XY. Pasja hrana je veliko cenejša kot človeška, veterinarske storitve pa so izjemen strošek, ki ga ni dolžan kriti toženec v okviru preživljanja druge tožnice.

16. Glede na ugotovljene dohodke staršev in čas, ki ga druga tožnica preživi pri tožencu, je pravilna odločitev, da je dolžan nositi 60 % preživninskih potreb XY. Ni dolžan toženec plačevati prvi tožnici za njeno skrb za XY.

17. Po obrazloženem pritožbene navedbe niso utemeljene. Tudi nobene uradoma upoštevne kršitve, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano III. točko sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, odgovor na pritožbo pa je v delu, kjer se zavzema za zavrženje pritožbe neutemeljen, v delu, ko predlaga zavrnitev pritožbe pa povsem neobrazložen, višje sodišče ocenjuje, da nobena pravdna stranka ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka.