Jedro

Tožena stranka je izdala drugostopenjsko odločbo, s katero je dokončno odločila o tožnikovi pravici, znotraj določenega dodatnega 7-dnevnega roka. Upoštevajoč dejstvo, da tožniku drugostopenjska odločba v času vložitve tožbe še ni bila vročena in posledično z izdajo le-te ni bil seznanjen, pa sodišče ocenjuje, da je bila tožba v trenutku vložitve upravičena, zato se mu povrnejo stroški postopka.

Izrek

I. Postopek se ustavi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 373,32 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Center za socialno delo (CSD) Maribor je z odločbo št. 1410-176/2022-31992-7 z dne 14. 11. 2022 odločil, da tožnik nima pravice do osebne asistence (1. točka izreka) in da v postopku niso nastali stroški postopka (2. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki je bila z dopisom z dne 6. 12. 2022 (priloga A3) posredovana v odločanje toženi stranki.

3. Tožnik je dne 12. 6. 2023 vložil urgenco (priloga A4), ki je bila toženi stranki vročena dne 14. 6. 2023 (priloga A6), s katero je toženi stranki zaradi prekoračitve dvomesečnega roka za odločanje določil dodatni 7-dnevni rok za izdajo odločitve o pritožbi in jo obenem opozoril, da bo v nasprotnem primeru primoran sprožiti upravni spor zaradi molka organa v smislu drugega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1).

4. Tožnik je po izteku danega 7-dnevnega roka, in sicer dne 29. 6. 2023, vložil tožbo, s katero je predlagal, da sodišče sámo odloči o zadevi tako, da njegovi vlogi za priznanje pravice do osebne asistence ugodi, podredno pa predlaga, da drugostopenjskemu organu naloži izdajo upravnega akta – odločbe o pritožbi v roku 15 dni, v vsakem primeru pa zahteva povrnitev stroškov postopka skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožnik je dne 6. 7. 2023 sodišče obvestil, da je dne 5. 7. 2023 prejel odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) št. 14109-299/2022/4 z dne 19. 6. 2023, s katero je drugostopenjski organ ugodil njegovi pritožbi, odpravil prvostopenjsko odločbo in mu priznal pravico do 30 ur osebne asistence na teden. Pri tožbi zato ne vztraja, predlaga pa, da se mu povrnejo stroški za tožbo, in sicer: nagrada za tožbo po tar. št. 34/1 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) – 500 točk, pavšalni materialni stroški po tretjem odstavku 11. člena OT, 22% DDV in morebitna sodna taksa po odmeri.

6. Tožena stranka je dne 18. 7. 2023 sodišču posredovala drugostopenjski akt in pojasnila, da je o zadevi odločila pred prejemom tožbe zaradi molka organa, zato sodnih stroškov tožnika ne priznava.

7. Če organ med sodnim postopkom izda drug upravni akt, s katerim spremeni ali odpravi izpodbijani upravni akt ali če v primeru molka pozneje izda upravni akt, mora to sporočiti sodišču, pri katerem je sprožen upravni spor (prvi odstavek 39. člena ZUS-1). V tem primeru sodišče od tožnika zahteva, da sporoči, ali vztraja pri tožbi in v kakšnem delu vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja tudi na spremenjeni oziroma novi akt (drugi odstavek 39. člena ZUS-1). Če tožnik izjavi, da vztraja pri tožbi, sodišče postopek nadaljuje, sicer se postopek s sklepom ustavi (tretji odstavek 39. člena ZUS-1).

8. Ker je tožnik sodišču sporočil, da ne vztraja pri tožbi, je sodišče postopek upravnega spora na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZUS-1 ustavilo.

9. V skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 v primeru, če se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, razen če se postopek ustavi po tretjem ali četrtem odstavku 39. člena tega zakona. Skladno s petim odstavkom 25. člena ZUS-1 v primeru, če se postopek ustavi po tretjem odstavku 39. člena tega zakona, ker je organ izdal upravni akt, s katerim je bilo dokončno odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, tožnik pa pri tožbi ne vztraja, sodišče odloči o stroških postopka po prvem odstavku tega člena, t. j. po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

10. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka resda izdala drugostopenjsko odločbo, s katero je dokončno odločila o tožnikovi pravici, znotraj določenega dodatnega 7-dnevnega roka, vendar pa je iz posredovanih listin (B1-B2) razvidno, da je MDDSZ drugostopenjsko odločbo posredovalo CSD Maribor dne 22. 6. 2023, prvostopenjski organ pa je navedeno odločbo oddal na pošto dne 4. 7. 2023. Tožnik se je tako lahko z odločbo seznanil dne 5. 7. 2023, ko je bila vročena njegovemu pooblaščencu. Po stališču tako sodne prakse1 kot tudi pravne teorije2 namreč začne upravni akt učinkovati šele z opravljeno vročitvijo.

11. Upoštevajoč dejstvo, da tožniku drugostopenjska odločba v času vložitve tožbe, t. j. na dan 29. 6. 2023, še ni bila vročena in posledično z izdajo le-te ni bil seznanjen, sodišče ocenjuje, da je bila tožba v trenutku vložitve upravičena. Glede na vse zgoraj obrazloženo tožba prav tako ni bila preuranjena, saj je bila skladno z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1 vložena po izteku zakonskega dvomesečnega roka za odločanje in še dodatnega sedemdnevnega roka, kar pomeni, da so bili izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe zaradi molka organa.

12. V drugem odstavku 155. člena ZPP je določeno, da če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, se taki stroški odmerijo po tarifi.

13. V skladu s prvim odstavkom 154. člena3 in prvim odstavkom 155.4 člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-15 je sodišče odmerilo stroške, ki so bili potrebni za ta postopek. Sodišče je tožniku priznalo 500 točk po 2. alineji 1. točke tar. št. 34 OT za vložitev tožbe, pri čemer je upoštevalo, da gre za neocenljivo zadevo, in 2% materialne stroške na podlagi tretjega odstavka 11. člena OT (od priznanih 500 točk), kar znaša 10 točk, skupaj torej 510 točk. Sodišče je kot vrednost točke odvetniške storitve upoštevalo 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT v zvezi z drugim odstavkom 12. člena OT). K znesku 306,00 EUR je bilo treba prišteti še 22% DDV, saj je Odvetniška pisarna A., d. o. o. zavezanka za plačilo DDV.

14. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 373,32 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

15. Obresti od zneska stroškov postopka je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s 378. členom OZ – enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

16. Sodna taksa na podlagi sedmega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v zvezi z drugim odstavkom 5. člena Zakona o osebni asistenci (ZOA) ni bila odmerjena.

1 Tako npr. sodba Upravnega sodišča RS III U 225/2013 z dne 10. 4. 2014 in sodba ter sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 353/2005 z dne 25. 9. 2008. 2 Androjna Vilko, Kerševan Erik, Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 227. 3 Prvi odstavek 154. člena ZPP določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. 4 Prvi odstavek 155. člena ZPP določa, da pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji vseh okoliščin. 5 Ki določa, da se v upravnem sporu uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor ta zakon ne določa drugače.