Jedro

Materialnopravna podlaga konkretnega zahtevka je v določilu 198. člena OZ. Ta določa, da če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik, ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Določbo 198. člena OZ (prej 219. člena ZOR) pa je treba razumeti v povezavi s 190. členom OZ (prej 210. členom ZOR). Ustaljena praksa Vrhovnega sodišča namreč je, da je predpostavka obogatitvenega zahtevka tudi prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Prikrajšanje ima lahko različne izraze (npr. izguba pravice, zmanjšanje premoženja, nastanek nove obveznosti in podobno), vselej pa mora biti konkretno in realno. Tožeča stranka od leta 2011, ko je bil zoper njo začet stečajni postopek, pa do 18. 6. 2018 ni zahtevala izpraznitve niti plačila za uporabo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v 2. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, po katerem mora tožena stranka tožeči stranki plačati znesek v višini 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2018 do plačila, zavrne; - v 3. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 1.634,14 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 832,32 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, stroške odgovora na pritožbo pa je tožeča stranka dolžna kriti sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se ustavi postopek v delu tožbenega zahtevka, da je tožena stranka dolžna izprazniti poslovni prostor, del stavbe ID 000, v izmeri 22,48 m², ki se nahaja v poslovni stavbi v Ljubljani, v III. etaži ter ga prostega oseb in stvari izročiti tožeči stranki (1. točka izreka odločitve prvostopenjskega sodišča). Razsodilo je, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2018 do plačila, v roku 15 dni (2. točka izreka odločitve prvostopenjskega sodišča) ter da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 2.029,42 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (3. točka izreka odločitve prvostopenjskega sodišča).

2. Zoper 2. in 3. točko izreka citirane odločitve (tj. zoper sodbo) je pritožbo vložila tožena stranka. Uveljavljala je 'vse pritožbene razloge', zlasti pa zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka. Podrejeno je pritožnica predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, odločitev v izpodbijanem delu razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za slednji primer je tožena stranka predlagala, da se zadeva odstopi v reševanje drugemu sodniku. Stroške pritožbenega postopka je priglasila v specificiranem stroškovniku.

3. Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče v celoti zavrne kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdi, toženi stranki pa v plačilo naloži stroške tega pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izteka paricijskega roka v sklepu o njihovi odmeri dalje do dneva plačila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Zaradi tega, ker naj bi prvostopenjsko sodišče (po zatrjevanju pritožnice) v 7. točki obrazložitve izpodbijane odločitve zelo skopo in napačno povzelo navedbe in trditve tožene stranke, pa po presoji pritožbenega sodišča citirana kršitev ni podana. Tudi če sodišče prve stopnje v svojo obrazložitev ni popolnoma dosledno in v celoti povzelo trditev tožene stranke, to ne pomeni, da ima izpodbijana odločitev pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Zaradi tega v obravnavanem primeru ne gre za pomanjkanje (sleherne) obrazložitve, za pomanjkanje obrazložitve o odločilnih dejstvih, nejasnost in nerazumljivost obrazložitve niti za protislovno odločitev.1 Povzemanje vseh navedb pravdnih strank v obrazložitev odločitve tudi ne bi bilo smiselno. Sodišče mora v obrazložitev sodbe povzeti zgolj pravno relevantne trditve in ugovore strank; tiste, s katerimi se spor pravno okvalificira, kar pa v obravnavanem primeru ni izostalo.

6. Da je tožena stranka zahtevku tožeče stranke za izpraznitev poslovnega prostora2 in za plačilo uporabnine za poslovni prostor (del stavbe ID 000 v izmeri 22,48 m², ki se nahaja v poslovni stavbi v Ljubljani) ugovarjala iz razloga pomanjkanja pasivne legitimacije, ker naj bi v predmetne poslovne prostore vstopala zgolj občasno, je sodišče prve stopnje pojasnilo že v 3. točki svoje obrazložitve. Njegov kasnejši zapis v 7. točki obrazložitve, na katerega opozarja pritožnica, da “je tožena stranka izrecno nasprotovala trditvi tožene stranke, da je zasedala predmetne poslovne prostore, saj naj bi bilo tako stanje ugotovljeno ob ogledu stečajne upraviteljice“, tako predstavlja očitno pomoto. Tožena stranka se je upirala trditvi tožeče stranke, da tožena stranka poslovni prostor že več kot pet let zaseda brez pravnega naslova (in da kljub pozivu stečajne upraviteljice z dne 19. 3. 2018 ta prostor zaseda še naprej) in torej ni res, da iz citiranega stavka ni jasno, kaj naj bi bile trditve tožeče in kaj trditve tožene stranke. Iz tega razloga torej sodišču prve stopnje ni mogoče očitati postopkovne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako ne iz razloga, ker je v isti točki (tj. v okviru povzemanja navedb pravdnih strank) nekoliko predrugačilo njeni trditvi, da je bilo tožeči stranki nedvomno znano, da je bilo Ministrstvo za javno upravo RS prepričano, da je (med drugim tudi) lastnik spornega prostora in da je stečajna upraviteljica tožeče stranke dne 6. 8. 2018 prejela elektronsko sporočilo omenjenega ministrstva, v katerem jo le-to obvešča, da predmetni prostor v naravi predstavlja dejansko skupni prostor v pritličju stavbe, ki ga uporabljajo hišniki in v katerem se nahaja tudi komunikacijsko vozlišče ministrstva.

7. Sodišče prve stopnje tudi ni 'zamolčalo' trditve toženke, „da je Ministrstvo za javno upravo stečajno upraviteljico kot uporabnik prostorov zaprosilo, da počaka s sprožitvijo postopkov za izpraznitev prostora, saj bi s tem bilo onemogočeno nemoteno poslovanje Ministrstva za javno upravo“. Je pa res, da ji v zvezi z bistvenim vprašanjem obravnavanega spora, ali je tožena stranka v obravnavanem obdobju res zasedala predmetne poslovne prostore, ni pripisalo relevantnosti, ki ji jo pripisuje tožena stranka. Kljub citirani navedbi3 in siceršnjim navedbam tožene stranke (ki jih ta ponavlja tudi v pritožbi - 8. točka), da ni pasivno legitimirana, ker spornega poslovnega prostora naj ne bi nikoli imela v uporabi, temveč je vanj vstopala le občasno zaradi izvajanja hišniških storitev in to po navodilih Ministrstva za javno upravo, ki je za ta namen toženi stranki tudi izročilo ključe tega prostora (v zvezi s katerimi pa tožena stranka v odgovoru na tožbo ni ponudila prav nobenega dokaza; tega ni storila niti v prvi pripravljalni vlogi), je namreč ta navedla tudi, da je stečajna upraviteljica tožeče stranke dne 6. 8. 2018 prejela elektronsko sporočilo Ministrstva za javno upravo, v katerem jo le-to obvešča, da predmetni prostor v naravi predstavlja dejansko skupni prostor v pritličju stavbe, ki ga uporabljajo hišniki in v katerem se nahaja tudi komunikacijsko vozlišče ministrstva, in mimo tega prvostopenjsko sodišče ni moglo.

8. Slednje trditve namreč ni moglo upoštevati v smislu, da je bil dejanski uporabnik spornih poslovnih prostorov Ministrstvo za javno upravo,4 temveč jo je (poleg trditev iz odgovora na tožbo – prim. 11. točko obrazložitve) pravilno upoštevalo kot priznanje, da je bil dejanski uporabnik tožena stranka. Ker je navedeno potrjeval dokaz, ki ga je predložila sama tožena stranka, tj. elektronsko sporočilo z dne 6. 8. 2018, pa je tudi utemeljeno zaključilo, da je poslovni prostor, v zvezi s katerim tožeča stranka v tem postopku vtožuje plačilo uporabnine, v spornem obdobju zasedala tožena stranka.

9. V nasprotju s pritožbenimi navedbami sodišče prve stopnje kot kronski dokaz za svojo odločitev torej ni uporabilo tožbe Republike Slovenije v zadevi XI Pg 443/20195 (na ugotovitev izločitvene pravice na spornem poslovnem prostoru; A 13). Sodišču prve stopnje v zvezi z vprašanjem, ki ga je izpostavilo v 11. točki svoje obrazložitve, namreč sploh ni bilo treba izvajati dokaznega postopka, saj se je lahko oprlo že na trditve same tožene stranke (prvi odstavek 214. člen ZPP). Zgolj kot potrditev njenih lastnih navedb je tako izpostavilo elektronsko sporočilo z dne 6. 8. 2018. 10. Pritožnica pa v nadaljevanju pravilno opozarja, da iz izpodbijane odločitve ni razvidno, zakaj sodišče prve stopnje prikrajšanje tožeče stranke šteje kot pravno nerelevantno dejstvo, da pa je sama opozorila, da tožeča stranka sploh ni zatrjevala, še manj pa dokazala prikrajšanja na strani tožeče stranke.

11. Materialnopravna podlaga konkretnega zahtevka je v določilu 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Ta določa, da če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik, ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Določbo 198. člena OZ (prej 219. člena ZOR) pa je treba razumeti v povezavi s 190. členom OZ (prej 210. členom ZOR).6 Ustaljena praksa Vrhovnega sodišča namreč je, da je predpostavka obogatitvenega zahtevka tudi prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Prikrajšanje ima lahko različne izraze (npr. izguba pravice, zmanjšanje premoženja, nastanek nove obveznosti in podobno), vselej pa mora biti konkretno in realno.

12. Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru tožeča stranka takšnega konkretnega in realnega prikrajšanja ni zatrjevala. V tožbi je sicer pavšalno navedla (da je na podlagi opravljenih poizvedb ugotovila, da navedeni poslovni prostor že več kot 5 let neupravičeno oziroma brez pravne podlage zaseda vzdrževalec stavbe M. G., ki je zaposlen v družbi P. d. o. o.; da je toženo stranko preko svojega pooblaščenca z dopisom dne 19. 3. 2018 pozvala, da ji pojasni, na kakšni pravni podlagi zaseda navedeni prostor in o tem predloži ustrezna dokazila, saj bo v nasprotnem primeru štela, da nepremičnino zaseda brez pravne podlage in bo temu ustrezno ukrepala; da jo je nato 18. 6. 2018 tudi pisno pozvala, da izprazni sporni poslovni prostor; da ima tožena stranka ves čas uporabe koristi zaradi brezplačne uporabe poslovnega prostora in), da je prikrajšana, ker ne prejema uporabnine za uporabo tega prostora. Na ugovor tožene stranke (ki ga je ta podala v pritožbi zoper sodbo z dne 18. 1. 2019 in se nato v pripravljalni vlogi z dne 30. 3. 2020 na te svoje navedbe v izogib ponavljanju v celoti sklicevala - list. št. 74), in sicer da ni jasno, v čem naj bi bila tožeča stranka prikrajšana, saj je očitno, da do dne 19. 3. 2018 sploh ni vedela, da je lastnica predmetnega poslovnega prostora, in na navedbe, da je stečajna upraviteljica malomarno ravnala s premoženjem stečajnega dolžnika, saj je očitno šele po 7 letih ugotovila, da je zemljiškoknjižna lastnica predmetne nepremičnine in da je nekorektno, da poskuša škodo, ki jo je s tem povzročila stečajni masi in posledično svojim upnikom, sanirati na način, da zahteva uporabnino od tožene stranke, pa ni več odgovorila. Navedla je le, da je kot (nekdanji) lastnik upravičena do plačila za koristi, ki jih je tožena stranka kot dejanski uporabnik imela na podlagi uporabe spornega prostora, kakor če bi obstajal pisni dogovor med strankama (list. št. 81), vendar je s tem (po presoji pritožbenega sodišča) utemeljevala le obogatitev tožene stranke ne pa svojega prikrajšanja.

13. Kljub temu da je torej tožena stranka tožečo stranko opozorila na pomanjkljivosti v trditveni podlagi v zvezi s prikrajšanjem, slednja na njena opozorila ni reagirala. S trditvami o uporabi spornih prostorov brez pravne podlage je tožeča stranka tako konkretizirala zgolj obogatitev tožene stranke, ne pa svojega prikrajšanja. Tožeča stranka po lastnih navedbah pred 18. 6. 2018 sploh ni zahtevala opustitve uporabe (čeprav je bila lastnica) in je (šele) na podlagi osebnega pregleda upraviteljice tožeče stranke ugotovila, da sporni poslovni prostor že več kot pet let neupravičeno zaseda tožena stranka. Navedbe toženke, da je stečajna upraviteljica šele po sedmih letih (od začetka stečajnega postopka) ugotovila, da je tožeča stranka lastnica sporne nepremičnine, pa ni prerekala. Tožeča stranka od leta 2011, ko je bil zoper njo začet stečajni postopek, pa do 18. 6. 2018 ni zahtevala izpraznitve niti plačila za uporabo, zaradi česar o kakršnem koli konkretnem in realnem prikrajšanju (ki naj bi bilo v tem, da ni prejemala uporabnine) po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče govoriti.

14. Po vsem povedanem se torej izkaže, da (kot pravilno opozarja pritožnica) iz trditev tožeče stranke po materialnem pravu ne izhaja utemeljenost zahtevka. Pritožbi tožene stranke je zato potrebno ugoditi in izpodbijano sodbo v 2. točki izreka spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek, po katerem mora tožena stranka tožeči stranki plačati 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2018 dalje, zavrne (358. člen ZPP).

Odločitev o pravdnih stroških

15. Sprememba odločitve o glavni stvari ima za posledico tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. O teh je sodišče druge stopnje odločilo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom istega zakona.

16. Po spremembi izpodbijane odločitve tožeča stranka v pravdi ni uspela. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi tožene stranke zoper 3. točko izreka izpodbijane odločitve in sodbo v tem delo spremenilo tako, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini, ki je razvidna iz odmere, ki sledi v nadaljevanju.

17. Pravdne stroške tožene stranke je pritožbeno sodišče odmerilo skladno z Odvetniško tarifo, ZST-1 in stroškovniki, ki izhajajo iz posameznih vlog tožene stranke. Toženi stranki je tako priznalo: - za sodno takso za postopek o pritožbi z dne 21. 2. 2019 459,00 EUR, - za pritožbo po tar. št. 21/1 625 točk (pri čemer je upoštevalo vrednost točke 0,459 EUR) - za prvo pripravljalno vlogo 400 točk, - za drugo pripravljalno vlogo 300 točk in - za narok dne 5. 6. 2020 400 točk (pri teh postavkah se je upoštevala vrednost točke 0,60 EUR - prvi odstavek 13. člena OT). Priznalo ji je tudi izdatke za stranko po 11. členu Odvetniške tarife, in sicer 27,25 točk. Prav tako tudi 22 % DDV. Pravdni stroški tožene stranke tako skupaj znašajo 1.634,14 EUR. Tožeča stranka mora torej skladno z obrazloženim toženi stranki povrniti 1.634,14 EUR pravdnih stroškov, in sicer v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Odločitev o pritožbenih stroških

18. Pritožnica je s pritožbo uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Tožeča stranka ji je zato dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka, katere je pritožbeno sodišče odmerilo skladno s priglašenim stroškovnikom na vlogi z dne 19. 6. 2020. Stroške odgovora na pritožbo je tožeča stranka dolžna nositi sama.

19. Toženi stranki je priznalo: - sodno takso v višini 459,00 EUR, - za pritožbo zoper sodbo 500 točk, - za izdatke 10 točk ter 22 % DDV. Tožeča stranka mora torej skladno z obrazloženim toženi stranki povrniti 832,32 EUR pritožbenih stroškov, in sicer v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Dr. Lojze Ude in drugi:Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 306. 2 Ki je bil kasneje sicer umaknjen. 3 Ki naj bi pomenila, da je bil uporabnik spornega poslovnega prostora ministrstvo (prim. zadnji odstavek 2. točke pritožbe). 4 Kar je v bistvu želela doseči tožena stranka. 5 In ne sodbe! v omenjeni zadevi, kot to zmotno navaja pritožnica. 6 VSRS sodba II Ips 206/2014.