22. 1. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 16. januarja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper odločbo Višjega sodišča v Ljubljani št. PRpv 1279/2005 z dne 21. 6. 2005 v zvezi z odločbo Okrajnega sodišča v Litiji št. PRs 1088/ 2004 z dne 17. 2. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S pravnomočno odločbo o prekršku je bil pritožnik spoznan za odgovornega storitve cestnoprometnega prekrška po točki c) četrtega odstavka 117. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – ZVCP). Izrečeni sta mu bili denarna kazen v višini 110.000 SIT in stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

2.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter napačno uporabo prava in kršitev 22., 23., 24., 25. in četrte alineje 29. člena Ustave. Navaja, da sodišče ni naznanilo izvedbe dokaza z zaslišanjem policista in ker ni vedel za njegovo zaslišanje, mu je bilo onemogočeno, da se seznani z vsemi dokazi. Nadalje zatrjuje, da sodišče sodbe ni izreklo javno. Po pritožnikovem mnenju podpis obdolženca na zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti šteje kot dokaz o njegovi krivdi. Ker naj bi pritožnik zapisnik podpisal proti svoji volji, in ker naj ga pred tem ne bi opozorili, da ni dolžan izpovedati zoper sebe oziroma priznati krivdo, naj bi mu bila kršena pravica iz četrte alineje 29. člena Ustave. Pritožnik zatrjuje, da bi moral biti zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti iz spisa izločen, saj se dejstva o obdolženčevi krivdi lahko ugotavljajo samo v zakonitem postopku. Navaja, da krivde ni priznal, da se sploh ni zavedal zakaj je vabljen na zaslišanje in da zoper njega ne obstaja noben dokaz, razen kaznovalnega predloga, ta pa ne more biti dokaz v postopku o prekršku. Po pritožnikovem mnenju mu ni bila zagotovljena pravica do poštenega dokaznega postopka.

B.

3.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava.

4.Ustava v 29. členu določa temeljne pravice, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku in katerih namen je, da mu zagotovijo pošteno sojenje pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. V odločbi št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 31/99 in OdlUS VIII, 126) je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da morajo biti obdolžencu tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, da pa je raven zagotovljenih pravic lahko v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja od tiste, ki je zagotovljena v kazenskem postopku.

5.Bistveno v postopku o prekršku je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Kriterij za presojo, ali je bil obdolžencu v postopku o prekršku zagotovljen pošten postopek, je jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v povezavi z 29. členom Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku. Določba prvega odstavka 87. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. − v nadaljevanju ZP) je dajala obdolžencu in njegovemu zagovorniku ves čas postopka pravico pregledovati spis in na tej podlagi uresničevati svojo pravico do obrambe.

6.Očitek pritožnika, da mu je bila kršena pravica iz 22. člena Ustave v zvezi z 29. členom Ustave, ni utemeljen. Pritožnik ni z ničimer izkazal, da mu ni bila dana možnost sodelovati v postopku o prekršku ter uresničevati pravice do obrambe ter izjave. V postopku na prvi stopnji je pritožnik podal svoj zagovor, v katerem je imel možnost predstaviti svoj pogled na dejanski in pravni vidik zadeve. Kolikor se pritožnik ne strinja z odločitvijo oziroma s stališčem v izpodbijanih odločbah, je treba ugotoviti, da sta tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče pretehtala zagovor v povezavi z drugimi dokazi in dovolj prepričljivo ter razumno obrazložila presojo izvedenih dokazov. Kolikor pritožnik utemeljuje kršitev ustavne pravice z vprašanjem ocene verodostojnosti izvedenih dokazov, sodi to v polje proste sodnikove presoje. Ta ni nerazumna in ni brez podlage v izvedenih dokazih. Iz prvostopenjske odločbe tudi ne izhaja, da bi sodišče odločbo oprlo na nedovoljene dokaze. Višje sodišče je v obrazložitvi odločbe posebej pojasnilo, zakaj izvedenih dokazov, zlasti zapisnika, ni mogoče šteti kot nedovoljenih dokazov v smislu 9. točke prvega odstavka 186. člena ZP. Iz izpodbijanih odločb je tudi razvidno, da je bil pritožnik pred zaslišanjem opozorjen in poučen v skladu z določbami iz 113. člena ZP. Glede na navedeno očitno ne gre za kršitev prepovedi samoobdolžitve iz četrte alineje 29. člena Ustave.

7.Po prvem odstavku 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Očitek pritožnika o zatrjevani kršitvi ni utemeljen. Pravica do sodnega varstva je namreč ustavno procesno varstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve, do katere je v obravnavani zadevi prišlo. Zgolj nestrinjanje z odločitvijo sodišča za ugotovitev o kršitvi prvega odstavka 23. člena Ustave ne zadošča. Ustavno sodišče tudi ni zasledilo kršitve 24. člena Ustave, saj je bila javnost sojenja zagotovljena v skladu z zakonom.

8.Z ustavnopravnega vidika bi lahko bil relevanten pritožnikov očitek, da se sodišče ni opredelilo do vseh vprašanj, pomembnih za odločitev. Iz 22. člena Ustave izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost in da se do tistih navedb, ki so za odločitev o zadevi bistvene, v obrazložitvi odločbe opredeli. Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe je skupaj z obveznostjo pritožbenega sodišča, da odgovori na pomembne pritožbene navedbe, tudi del pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Ob upoštevanju navedenih izhodišč se izkaže, da so očitki pritožnika tudi v tem delu neutemeljeni. Višje sodišče je svojo odločitev razumno in zadostno obrazložilo. Pojasnilo je, zakaj je prvostopenjsko sodišče utemeljeno spoznalo pritožnika za odgovornega očitanega prekrška. Zato je neutemeljen pavšalni pritožnikov očitek, da sodišče ni pojasnilo svoje odločitve, in za kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave ne gre.

9.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer