Jedro

O predhodnem ali prejudicialnem vprašanju iz prvega odstavka 13. člena ZPP govorimo, kadar je meritorna rešitev odvisna od vprašanja, ali obstoji ali ne obstoji kakšna druga pravica ali pravno razmerje. V takem primeru lahko sodišče samo reši to vprašanje, ali pa postopek prekine do takrat, ko bo to vprašanje rešeno na svojem matičnem področju. Pri odločanju o teh vprašanjih se mora sodišče ravnati po načelu smotrnosti (če je postopek na matičnem področju že v teku, če se nakazuje hiter zaključek postopka, da se izogne nevarnosti, da bi prišlo do dveh različnih odločitev, zaradi česar bi se postavilo vprašanje pravne varnosti in podobno). Če pa sodišče sklene, da predhodnega vprašanja samo ne bo reševalo, potem mora postopek po 1. točki prvega odstavka 206. člena prekiniti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani je v teku zapuščinski postopek po O. E., ki je umrl 17.2.1995. Tožnik je zapustnikov sin, toženka pa zapustnikova (druga) žena. V obravnavanem pravdnem postopku zahteva tožnik od toženke, da mu od zapustnikove smrti dalje plačuje najemnino ali uporabnino za 1/4 stanovanja, polovice garaže in polovice avtomobila v skupnem znesku po 180 DEM mesečno v tolarski vrednosti. Sodišče prve stopnje je 17.12.1999 prekinilo pravdni postopek na podlagi 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP/99, ker je ocenilo, da ni mogoče ugotoviti, ali tožniku pripada del in kakšen del zapustnikovega stanovanja, kar da je predhodno vprašanje za rešitev pravde ter se je odločilo, da tega predhodnega vprašanja samo ne bo reševalo in je postopek prekinilo do pravnomočno končanega zapuščinskega postopka. Sodišče druge stopnje je tak sklep po zavrnitvi tožnikove pritožbe potrdilo, ker je po njegovi oceni v pravdi uveljavljena tožnikova pravica odvisna od tega, ali ima tožnik na stanovanju lastninsko pravico.

Zoper pravnomočni sklep o prekinitvi postopka je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (ZVZ). V njej uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker sodišči nižjih stopenj nista uporabili prvega odstavka 132. člena Zakona o dedovanju (ZD), ker sta nepravilno uporabili prvi odstavek 145. člena ZD ter zaradi kršitve postopka, ker sta zmotno uporabili 1. točko prvega odstavka 206. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1999) v zvezi s prvim odstavkom 11. člena istega zakona. Po navedbah ZVZ je zapustnik O. E. napravil oporoko 14.8.1984, s katero je zapustil ženi (toženki) polovico v zakonu ustvarjenega premoženja (avto, garažo in denarna sredstva) ter dedinji naložil, da mora tožniku izplačati v denarju vrednost polovice zapuščine. Tožnik ima zato položaj volilojemnika. Ker sta toženka in zapustnik kupila stanovanje 8.11.1991, z njim oporočitelj ni mogel razpolagati z oporoko. Tožnik je zato zakoniti dedič stanovanja do 1/4. Pravdni stranki predstavljata skupnost dedičev in obe imata pravico uživanja dediščine v podedovanem obsegu od trenutka zapustnikove smrti. Sodišči sta pravni institut skupnosti dedičev v tej zadevi materialnopravno zmotno razlagali (prvi odstavek 145. in prvi odstavek 132. člena ZD). Glede samega stanovanja pa bi sodišči iz podatkov zapuščinskega spisa lahko ugotovili, da tožniku kot zakonitemu dediču pripada od očetove smrti dalje 1/4 spornega stanovanja in zato utemeljeno zahteva od toženke, da mu plačuje uporabnino. Prekinitev postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja v zapuščinskem postopku ni bila potrebna in nasprotuje tudi 11. členu ZPP. Jasno je tudi razmerje med strankama glede spornega avtomobila in garaže. Lastnica te dediščine je toženka, od katere lahko tožnik zahteva le izpolnitev volila, to je izplačilo polovice vrednosti volila ob zapustnikovi smrti. Če bo tožnik vztrajal pri oblikovanem tožbenem zahtevku, ga bo sodišče zato lahko zavrnilo. ZVZ podaja predlog, da naj se izpodbijana sklepa sodišč nižjih stopenj razveljavita.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili (drugi odstavek 391. v zvezi s tretjim odstavkom 375. člena ZPP).

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po pokojnem O. E. je v teku zapuščinski postopek, ki v času sprožitve te pravde (12.6.1997) še ni bil rešen. Zapuščino po navedenem zapustniku naj bi predstavljalo polovico stanovanja, avta, garaže in denarna sredstva. Tožnik, ki je zapustnikov sin, je s tožbo zahteval od toženke, ki je zapustnikova vdova in ki naj bi uživala zapuščino, uporabnino oziroma najemnino od navedenega zapustnikovega premoženja in sicer skupaj po 180 DEM mesečno v tolarski vrednosti. Tožnik je menil, da znaša na navedenem premoženju njegov delež 1/4 in da mu gre glede na oporoko kot volilojemniku 1/4 vrednosti avta in garaže, na stanovanju, ki ni bilo predmet oporoke, pa da mu pripada zakoniti delež do 1/4. Toženka je zastopala stališče, da gre tožniku le denarna vrednost polovice zapuščine. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je odprto predhodno vprašanje, ali tožniku pripada del in kolikšen del spornega stanovanja kot dediču ter je sklenilo, da tega predhodnega vprašanja samo ne bo reševalo, zaradi česar je na podlagi 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP pravdni postopek prekinilo do pravnomočne odločitve zapuščinskega sodišča. Sodišče druge stopnje je presodilo, da je odločitev o tožnikovi terjatvi do sorazmernega dela uporabnine na stanovanju sporna zaradi načina delitve zapuščine, ki jo je v oporoki določil zapustnik. O tem vprašanju, ki se v pravdi pojavlja kot predhodno vprašanje, od katerega je odvisna odločitev o glavni stvari, bo odločeno v zapuščinskem postopku, ki je že v teku in je zato odločilo, da je prekinitev postopka utemeljena. Po izvajanjih zahteve za varstvo zakonitosti prekinitev postopka ni v skladu z zakonom. Izpodbijana odločitev naj bi bila v nasprotju z določbama prvega odstavka 145. in prvega odstavka 132. člena ZD, pa tudi z določbama 1. točke prvega odstavka 206. člena ter prvega odstavka 11. člena ZPP. Kot je razumeti razloge ZVZ, bi sodišči nižjih stopenj lahko na podlagi listin, nahajajočih se v zapuščinskem spisu, ugotovili pravno relevantno dejansko stanje za odločitev o tožnikovem zahtevku. Tako bi lahko ugotovili, da pripada tožniku kot zakonitemu dediču 1/4 spornega stanovanja. Prekinitev postopka zaradi rešitve predhodnega vprašanja v zapuščinskem postopku zato ni na mestu. Glede avtomobila in garaže pa bi lahko ugotovili, da gre tožniku kot volilojemniku le pravica do izplačila polovice vrednosti volila, zaradi česar bi lahko zahtevek glede garaže in avtomobila zavrnili.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se mora vrhovno sodišče omejiti samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi (prvi odstavek 391. člena ZPP). Pri tem šteje vrhovno sodišče za odločilno, da zahteva ne zatrjuje, da vprašanje, kakšne pravice gredo tožniku v zapuščinskem postopku po očetu, ne bi bilo predhodno vprašanje, pač pa ocenjuje, da bi pravdno sodišče lahko vsa ta vprašanja samo rešilo. S tem dejansko posega v vprašanje umestnosti sklepa sodišča, da samo ne bo reševalo predhodnega vprašanja. Toda tak sklep ni možno posebej napadati s pravnimi sredstvi, ker gre za vrsto sklepa o pravdnem vodstvu (ki je v funkciji dokaznega sklepa, s katerim sodišče začrta obseg dokazovanja in določi, katera sporna dejstva bo ugotavljalo in na podlagi katerih dokazov). Tak sklep tudi ne postane materialno pravnomočen. O predhodnem ali prejudicialnem vprašanju iz prvega odstavka 13. člena ZPP govorimo, kadar je meritorna rešitev odvisna od vprašanja, ali obstoji ali ne obstoji kakšna druga pravica ali pravno razmerje. Ko se postavi to vprašanje, ima sodišče dve možnosti (dejansko pravici): ali samo reši to vprašanje, ali pa postopek prekine do takrat, ko bo to vprašanje rešeno na svojem matičnem področju. Pri odločanju o teh vprašanjih se mora sodišče ravnati po načelu smotrnosti (če je postopek na matičnem področju že v teku, če se nakazuje hiter zaključek postopka, da se izogne nevarnosti, da bi prišlo do dveh različnih odločitev, zaradi česar bi se postavilo vprašanje pravne varnosti in podobno). Če pa sodišče sklene, da predhodnega vprašanja samo ne bo reševalo, potem mora postopek po 1. točki prvega odstavka 206. člena prekiniti (tako tudi Triva v Građanskem procesnem pravu, 1972, stran 470). V primerih torej, ko sodišče sklene, da samo ne bo reševalo predhodnega vprašanja, je navedena prekinitev postopka obligatorna. Navedeno stališče, izoblikovano že v času veljavnosti prejšnjega ZPP (1977), ima še večjo oporo v sedaj veljavnem ZPP. Namreč 1. točka prvega odstavka 213. člena ZPP 1977 je določala, da sodišče lahko odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja, medtem ko sedaj veljavni ZPP ureja prekinitev postopka na podlagi iste predpostavke tako, da "sodišče odredi prekinitev postopka", torej brez preje predpisanega "lahko".

Glede na navedeno procesnopravno stanje, iz katerega izhaja, da je sodišče sklenilo, da predhodnega vprašanja (katerega obstoj tudi po ZVZ ni sporen) ne bo samo reševalo in da zato odreja prekinitev postopka, ugotavlja vrhovno sodišče, da sta sodišči nižjih stopenj prekinili prostopek v skladu z določilom 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP, kar pomeni, da nista zagrešili v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljenih procesnih kršitev. Sklep o prekinitvi postopka, ki je v tem primeru lahko edini predmet izpodbijanja z zahtevo za varstvo zakonitosti, je procesnopravne narave. Zato je že pojmovno izključena možnost, da bi sodišče z izdajo takega sklepa lahko kršilo tudi materialnopravne predpise. Materialni zakon bi bil lahko morda kršen pri sklepanju o predhodnem vprašanju, če bi ga sodišče tako opredelilo, pa ne bi šlo za predhodno vprašanje (to je za pravice ali kakšna pravna razmerja), kar pa ne more biti predmet izpodbijanja z zahtevo, kot je že spredaj pojasnjeno.

Ker se je po obrazloženem pokazalo, da sodišče druge stopnje z izpodbijano odločitvijo ni zagrešilo v zahtevi uveljavljenih kršitev zakonov in prav tako ne sodišče prve stopnje, je vrhovno sodišče moralo zavrniti zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno (drugi odstavek 391. v zvezi s 378. členom ZPP).