Jedro

Na deloviščih, kjer hkrati opravlja delo več delodajalcev, morajo ti s pisnim sporazumom določiti skupne ukrepe za zagotavljanje varnosti pri delu. Tožena stranka (tožnikov delodajalec), ki je razporedila tožnika na delo na gradbišče k drugi družbi, ni dokazala, da so bili skupni ukrepi za zagotavljanje varnosti pri delu dogovorjeni in realizirani. Ker niso bili, in ker tožena stranka pri tem podjetju tudi ni posredovala, da bi to podjetje delovno opremo uredilo skladno s pravili stroke ter namestilo na kavelj verige ustrezna zapirala, prav zaradi opustitve navedenega ukrepa pa je nastala pravnorelevantna škoda (do poškodbe je prišlo pri delu z dvigalom v proizvodni hali, ko je tožnik pripravljal za dvig železne stopnice, težke 1 tono; med dvigovanjem konstrukcije se je veriga, vpeta v kljuko na dvigalu, odpela in tožnika udarila v glavo), je za to škodo podana njena krivdna odgovornost (1. odstavek 131. člena OZ).

Tožnik predpisane delovne opreme (čelade) neutemeljeno ni uporabljal. Zato je delno kriv tudi sam, da je prišlo do poškodbe. Njegov soprispevek, ob dejstvu, da je v prijavi nezgode tudi sam potrdil, da pri privezovanju železne konstrukcije ni opazil, da veriga ni bila dovolj pripeta, znaša polovico.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino v znesku 600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7. 7. 2012 dalje do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo (I. točke izreka). V presežku, za znesek 3.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je zahtevek zavrnilo (II. točke izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 37,94 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, na čem temelji ugotovitev sodišča, da tožnik v času škodnega dogodka ni nosil čelade. Tožnik je izpovedal, da je čelado nosil, opisal je tudi, za kakšno čelado je šlo. V tem delu je sodba protispisna. Dokaz, na katerega se sodišče sklicuje, takšnih zaključkov ne potrjuje. Tožnik pa izpostavlja tudi, da čelada, ki jo je uporabljal, ne služi pred udarci od strani ali udarci od spodaj navzgor, kar se je zgodilo v konkretnem primeru. Veriga je namreč zanihala in tožnika udarila od spodaj navzgor ter mu izbila čelado, ki niti ni imela pasu, z glave. Tožnik je izkazal tudi, da so vsem kavljem manjkale varnostne zaponke. Tožnik ni imel na voljo ustreznih pritrdilnih mest na tovoru, s pomočjo katerih bi lahko stoje delo izvedel varno. Sodišče bi osebni zapis tožnika v obrazcu „prijava nezgode pri delu“ moralo obravnavati bolj kritično, zlasti pa upoštevati vse okoliščine, v katerih je tožnik moral opravljati delo. Ker tožena stranka tožniku ni omogočila varnih pogojev za opravljanje dela, je v celoti sama odgovorna za škodo. Tožnik nikakor ni soprispeval k škodnemu dogodku v višini 50 %. V podobnih primerih sodišče določi soprispevek zgolj v višini 20 %. Višina odškodnine je glede na izkazano poškodbo bistveno prenizka. Tožnik je utrpel 2 cm veliko udarno razpočno rano v predelu čela, katera je poleg počitka in jemanja protibolečinskih sredstev zahtevala tudi šivanje rane v lokalni anesteziji. Tožnik je bil 11 dni delovno nesposoben, kasneje pa je, kljub še vedno prisotnim posledicam, odšel nazaj na delo. Višina odškodnine ni skladna s sodno prakso v podobnih primerih. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu se pritožuje tožena stranka smiselno zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb postopka. Izpostavlja, da je bil ob času škodnega dogodka tožnik na kraju nezgode samovoljno, saj ga tja ni poslal nihče. Če se je tožnik umaknil, kot to zatrjuje sam, potem ga veriga ne bi mogla udariti. Celoten opis nezgode tožnika je popolna izmišljotina, čelade nikoli ni nosil in je bil na to tudi večkrat opozorjen. Na delovnih strojih in napravah podjetja A. d.o.o. ni pomanjkljivosti in napak, saj so večletni nosilci ISO certifikata. Tožena stranka ni imela možnosti podati svoje izjave pred sodiščem niti podati dokazov, da je škoda nastala brez njene krivde. Za nesrečo je kriv izključno tožnik.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje: - tožnik se je dne 20. 1. 2011 ob 13.30 uri poškodoval v delovni nezgodi, kot delavec tožene stranke; - vsi zaposleni pri toženi stranki so bili razporejeni na delo v podjetje A. d.o.o. in so delo opravljali po načrtu del A. d.o.o., kjer so imeli tudi njihovega vodjo del; - do poškodbe je prišlo pri delu z dvigalom v proizvodni hali, ko je tožnik pripravljal za dvig železne stopnice, težke 1 tono; - med dvigovanjem konstrukcije se je veriga, vpeta v kljuko na dvigalu, odpela in tožnika udarila v glavo; - tožnik ni nosil varnostne čelade; - tožnik je utrpel 2 cm veliko rano na glavi, ki so mu jo v kirurški ambulanti oskrbeli s šivi in povojem; v bolniškem staležu je bil od 21. 1. 2011 do 31. 1. 2011. Temeljni očitek, ki ga je sodišče prve stopnje postavilo v zvezi z odgovornostjo tožene stranke je, da ta ni poskrbela za ustrezne varnostne ukrepe. Viseča veriga, ki na kavelj ni pripeta z varnostno zaponko lahko predstavlja potencialno nevarnost za tiste, ki se nahajajo pod njo ali v njeni bližini, imetnik delovišča (kar je v konkretnem primeru A. d.o.o, ki ni bil tožena stranka) pa je dolžan poskrbeti, da je veriga ustrezno in varno fiksirana, oziroma da so delavci ustrezno opozorjeni na morebitno nevarnost. Delodajalec, v konkretnem primeru tožena stranka, pa je seveda dolžan poskrbeti za varnost delavcev v zvezi z delom.(1) Tožena stranka v postopku pred sodiščem ni prerekala tožnikovih navedb, da kavelj verige (nepravilno) ni imel ustreznega zapirala, zaradi česar se te tožnikove navedbe glede na 214. člena ZPP štejejo za dokazane. Delodajalec, pri katerem na podlagi pogodbe opravljajo delo delavci drugega delodajalca (v konkretnem primeru A. d.o.o.), mora poskrbeti, da delavci prejmejo vse informacije o tveganjih za varnost pri delu.(2) Na deloviščih, kjer hkrati opravlja delo več delodajalcev, morajo ti s pisnim sporazumom določiti skupne ukrepe za zagotavljanje varnosti pri delu.(3) Sodišče prve stopnje je ugotovilo, in tej ugotovitvi tožena stranka v pritožbi ne oporeka, da tožena stranka ni dokazala, da so bili skupni ukrepi za zagotavljanje varnosti pri delu dogovorjeni in realizirani. Ker niso bili, in ker tožena stranka pri podjetju A. d.o.o. tudi ni posredovala, da bi ta delovno opremo uredil skladno s pravili stroke ter namestil na kavelj verige ustrezna zapirala, prav zaradi opustitve navedenega ukrepa pa je nastala pravnorelevantna škoda, je za to škodo podana njena krivdna odgovornost (1. odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS št. 83/2001).(4) Toženi stranki je bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, torej da v postopku pred sodiščem prve stopnje sodeluje, podaja navedbe ter predlaga ustrezne dokaze. Tožena stranka je bila pravilno vabljena na prvi narok za glavno obravnavo, na dan pred obravnavo pa je poslala po faksu sporočilo o službeni zadržanosti. Na poziv sodišča, da predloži dokazila o zadržanosti, listin ni predložila. Sodišče prve stopnje je tako postopalo pravilno, ko je obravnavo opravilo v odsotnosti pravilno vabljene tožene stranke. Bistvena kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja tožena stranka, zato ni podana.

Po 1. odstavku 171. člena OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Zakon o varnosti in zdravju pri delu v 2. odstavku 9. člena določa, da mora delavec opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Sodišče prve stopnje je prepričljivo, argumentirano in skladno z 8. členom ZPP pojasnilo, zakaj je zaključilo, da tožnik v času škodnega dogodka ni nosil čelade. Pritožbeno sodišče te argumentacije ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Tožnik je sicer zaslišan kot stranka res izpovedal, da čelada ni imela pasu, s katerim bi jo bilo mogoče fiksirati, vendar pa v svoji trditveni podlagi ni navajal, da čelada pasu ni imela, zaradi česar naj bi mu odletela z glave in ga je veriga tako udarila v glavo. Pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z izpovedbo zaslišanih strank ali prič, zato tovrstne pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Tožnik predpisane delovne opreme (čelade) neutemeljeno ni uporabljal. Zato je delno kriv tudi sam, da je prišlo do poškodbe. Njegov soprispevek, ob dejstvu, da je v prijavi nezgode (A1) tudi sam potrdil, da pri privezovanju železne konstrukcije ni opazil, da veriga ni bila dovolj pripeta, tudi pritožbeno sodišče ocenjuje na polovico, kot je to pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje.

Glede na dejanske ugotovitve o načinu nastanka poškodbe, izida in dolgotrajnosti zdravljenja, je pritožbeno sodišče z ozirom na pritožbene navedbe preizkušalo, ali je tožnik upravičen do odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode v znesku, ki mu ga je prisodilo sodišče prve stopnje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje s primerno težo upoštevalo vsa ugotovljena dejstva, na podlagi katerih je odškodnino odmerilo, zato ni slediti nasprotnim pritožbenim pomislekom, kar velja za vse oblike nepremoženjske škode. V kolikor se pritožbi sklicujeta na aktualno sodno prakso, je to sklicevanje pavšalno, saj ne navedeta konkretne sodne prakse, s katero bi se po sodišču prve stopnje odmerjena odškodnina lahko primerjala. Zaradi pavšalnosti teh trditev pritožbeno sodišče pravdnima strankama lahko odgovori le, da je višina odmerjene in prisojene odškodnine sodni praksi primerna. Gre namreč za poškodbo, ki jo po Fischerjevi razdelitvi poškodb na šest skupin v sodni praksi uvrščamo med zelo lahke (I. skupina) in da sodna praksa v takih primerih in v primerih lahkih telesnih poškodb (II. skupina) prisoja odškodnino, ki znaša okrog ene do dveh povprečnih neto plač v državi.

Ker uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspel (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP). Tožena stranka ni priglasila pritožbenih stroškov, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

Op. št. (1): Primerjaj 1. odst. 5. čl. Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999. Op. št. (2): Primerjaj 4. odst. 23. čl. ZVZD.

Op. št. (3): Primerjaj s sodbo VS RS opr. št. II Ips 722/2008 z dne 14. 7. 2011. Op. št. (4): Primerjaj: VS RS opr. št. II Ips 374/1999 z dne 11. 5. 2000, opr. št. II Ips 533/1997 z dne 18. 2. 1999.