Jedro

Tuji državljani imajo, ob izpolnitvi vzajemnosti, v RS enake dedne pravice kot slovenski državljani. Za ugotavljanje vzajemnosti je predviden poseben postopek, ki domneva vzajemnost, kadar gre za pridobitev lastninske pravice z zakonitim dedovanjem ali z oporočnim dedovanjem, če je dedič tujec, ki spada v kategorijo zakonitih dedičev.

Izrek

Revizija se zavrže. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je v zapuščinski zadevi po pok. M. Z. odločilo dvakrat. Prvič je 10.3.1999 razglasilo za dediča na podlagi oporoke izvenzakonskega partnerja Ž. P., toda Višje sodišče v Mariboru je po pritožbi zapustničine sestre M. A. ta sklep razveljavilo. V ponovljenem postopku se je sodišče prve stopnje prepričalo o zemljiškoknjižnem stanju nepremičnin in s sklepom o dedovanju na podlagi oporoke spet razglasilo za dediča pokojničinega izvenzakonskega partnerja Ž. P. Tudi proti temu sklepu se je M. A. pritožila, toda sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti sklepu sodišča druge stopnje, s katerim je postal pravnomočen sklep prvostopenjskega sodišča, je M. A. pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da sodišče ne more odločati o tem, kdo naj bo dedič, na podlagi dopisa Ministrstva za pravosodje in sporočila pristojnega Ministrstva Republike Srbije.

Meni, da bi moralo sodišče prekiniti postopek in napotiti stranko, naj zahteva od ministrstva, da izvede upravni postopek za ugotovitev vzajemnosti. Poleg tega navaja, da dedinji ni bilo omogočeno, da bi pred sodiščem dokazovala neobstoj dejanske vzajemnosti v zvezi z dedovanjem slovenskih državljanov v Republiki Srbiji ali kakor se je država imenovala.

Proti sklepu drugostopenjskega sodišča je tudi Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pravočasno vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Uveljavlja (1) zmotno uporabo materialnega prava, ker sta sodišči napačno uporabili 6. člen Zakona o dedovanju (ZD, Ur. l. RS, št. 15/76 - 83/2001), ker nista uporabili 4. člena Zakona o ugotavljanju vzajemnosti (ZUVza, Ur. l. RS, št. 9/1999) in (2) bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 96/99 - 58/2003) v zvezi s 6. točko prvega odstavka 205. člena ZPP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in razveljavi izpodbijani sklep sodišča druge stopnje v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje ter vrne zadevo v nov postopek sodišču prve stopnje. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava pojasnjuje, da imajo v Republiki Sloveniji tuji državljani enake pravice kot njeni državljani in da je uzakonjeno načelo formalne vzajemnosti, ki se razlikuje od materialne vzajemnosti, ker ne vsebuje zahteve, da mora tuje pravo določati vsebinsko enako pravno normo kot domače pravo. To pomeni, da zahteva enakost obravnavanja slovenskih državljanov s tujimi državljani v državi, iz katere tujec izhaja. V obravnavani zadevi je bila zapustnica državljanka Republike Slovenije, ki je dve nepremičnini zapustila državljanu Jugoslavije (Republike Srbije). Sodišči sta sklenili, da njeno premoženje deduje oporočni dedič in svojo odločitev oprli na dopis Ministrstva za pravosodje z dne 14.10.1998 in Ministrstva za pravosodje Republike Srbije z dne 12.10.1995. To odločitev utemeljujeta s 6. členom ZD, a te določbe nista pravilno uporabili, ker vzajemnosti med Slovenijo in Jugoslavijo nista ugotavljali na način in v postopku, ki ga določa ZUVza. Po 4. členu ZUVza se vzajemnost kot pogoj domneva, vendar je možno dokazovanje o nasprotnem. Za tak primer drugi odstavek 4. člena ZUVza predvideva prekinitev postopka, dokler Ministrstvo za pravosodje na način in po postopku, določenem v ZUVza ne ugotovi, ali vzajemnost obstaja. Potrdilo pristojnega slovenskega Ministrstva za pravosodje je izdano pred uveljavitvijo ZUVza in ne potrjuje, da obstaja vzajemnost glede dedovanja nepremičnin med Slovenijo in Jugoslavijo, temveč se sklicuje na pojasnilo Ministrstva za pravosodje Srbije iz leta 1995. Ta organ ni pristojen v Sloveniji odločati, ali je podana vzajemnost. Vrhovno državno tožilstvo očita sodiščema bistveno kršitev določb ZPP, ker nista prekinili zapuščinskega postopka po 6. točki prvega odstavka 205. člena ZPP v zvezi s 4. členom ZUVza in nista pred odločitvijo razpolagali z ugotovitvijo pristojnega slovenskega ministrstva o obstoju ali neobstoju vzajemnosti na področju dedovanja med Slovenijo in Jugoslavijo (Srbijo). To bi lahko vplivalo na pravilnost odločitve, ali je podana vzajemnost med Slovenijo in Jugoslavijo.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče pri odločanju o obravnavani zadevi uporabljalo določbe Zakona o dedovanju (ZD, Ur.l. SRS, št. 15/76 - RS, št. 67/01). Ker zapuščinski postopek spada med klasična področja nepravdnega prava, ga je obravnavalo tudi po določbah Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Ur.l. SRS, št. 30/86 - 55/92) in sicer je uporabilo splošne določbe od 1. do 37. člena zakona. V tistih primerih, ko v ZD ali v ZNP ni bilo drugače določeno, je na podlagi 183. člena ZD in 37. člena ZNP uporabljalo določbe, ki urejajo pravdni postopek in sicer Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 34/04 - uradno prečiščeno besedilo).

Ker sta bili v obravnavani zadevi proti isti odločbi vloženi revizija in zahteva za varstvo zakonitosti, je sodišče po 389. členu ZPP odločilo o obeh pravnih sredstvih z eno odločbo.

1. o reviziji: Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena dediču Ž. P., ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Izpodbijani sklep je bil izdan v nepravdnem postopku. Po tretjem odstavku 1. člena ZNP se splošne določbe tega zakona uporabljajo za vse nepravdne postopke, če ni z zakonom drugače določeno. Ker je v 34. členu ZNP določeno, da revizija ni dovoljena, razen če zakon določa drugače in ker takega določila ni niti v ZD, niti v ZNP in ZPP, niti v kakem drugem zakonu, revizija v zapuščinskih zadevah ni dovoljena. Zato je sodišče na podlagi 374. člena ZPP zavrglo nedovoljeno revizijo.

2. o zahtevi za varstvo zakonitosti: Zahteva za varstvo zakonitosti je bila po drugem odstavku 391. člena v zvezi s 375. členom ZPP vročena dediču Ž. P. in revidentki M. A., ki nanjo nista odgovorila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili 6. člen ZD, po katerem imajo tuji državljani v Republiki Sloveniji s pogojem, da se uporablja načelo vzajemnosti, enake dedne pravice, kot državljani naše države. Vzajemnost je institucija, ki jo država uporabi in predpiše v svojih aktih ali izgovori z mednarodno pogodbo, ko želi zaščititi svoje nacionalne interese, tako da vzpostavi medsebojno odvisnost ravnanja. V obravnavanem primeru ni bila sklenjena posebna mednarodna pogodba, zato Vrhovno državno tožilstvo pravilno opozarja na Zakon o ugotavljanju vzajemnosti (ZUVza, Ur.l. RS, št. 9/99), s katerim je zakonodajalec določil vrsto vzajemnosti ter postopek in pristojnost za njeno ugotavljanje. Ta zakon v 3. členu predvideva poseben postopek za ugotavljanje vzajemnosti pri ministrstvu, pristojnem za pravosodje, ki je podrobneje opredeljen v 8.-11. členu. Toda v 4. členu ZUVza določa posebne pogoje za pridobitev lastninske pravice tujcev na nepremičninah v Republiki Sloveniji, če gre za prehod lastninske pravice na nepremičninah v zapuščinskem postopku. Tako v prvem odstavku tega člena določa, da se vzajemnost domneva tedaj, kadar gre za pridobitev lastninske pravice (1) z zakonitim dedovanjem ali (2) z oporočnim dedovanjem, ko je dedič tujec, ki bi bil dedič tudi po zakonitem dedovanju. V obravnavanem primeru je v sklepih sodišč prve in druge stopnje navedeno, da je bil oporočni dedič Ž. P. izvenzakonski partner pokojne M. Z.. Ker to dejstvo ni bilo sporno niti v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti kasneje in ga zahteva za varstvo zakonitosti ne izpodbija, je Vrhovno sodišče na to ugotovitev vezano (prvi odstavek 391. člena ZPP). To pa pomeni, da je bil oporočni dedič obenem dedič tudi po zakonitem dedovanju.

Sodišče prve stopnje je začelo postopek pred uveljavitvijo ZUVza, zato je po 6. členu ZD opravilo poizvedbe pri Ministrstvu za pravosodje, ki je z dopisom dne 14.10.1998 potrdilo obstoj vzajemnosti. Ko pa je začel veljati ZUVza, ugotavljanje vzajemnosti ni bilo več potrebno, ker je prvi odstavek 4. člena tega zakona uvedel domnevo vzajemnosti. Zato je odločitev, da izvenzakonski partner pokojne M. Z. lahko deduje njene nepremičnine v Republiki Sloveniji, čeprav je tuj državljan, materialnopravno pravilna.

Domneva vzajemnosti med našo državo in državo, katere državljan je bil, je bila izpolnjena, do dokaza o nasprotnem. Sodišči prve in druge stopnje sta torej pravilno uporabili določbi 6. člena ZD in prvega odstavka 4. člena ZUVza.

Tudi očitane bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 6. točko prvega odstavka 205. člena ZPP, ki določa, da se postopek prekine, če kak drug zakon tako določa, ni. Kot je bilo že pojasnjeno, ZUVza za take primere, kot je obravnavani, določa domnevo vzajemnosti, zato sodišču prve stopnje ni bilo treba uvesti posebnega postopka za ugotavljanje vzajemnosti in ni bilo treba prekinjati postopka po drugem odstavku 4. člena ZUVza, saj ni šlo za tujega državljana, ki ne bi bil dedič po zakonitem dedovanju in bi bilo treba ugotavljati vzajemnost. Očitek, češ da bi moralo sodišče prve stopnje prekiniti postopek in zapustničini sestri omogočiti, da v upravnem postopku ugotovi obstoj ali neobstoj vzajemnosti, ni utemeljen niti po določbah ZD. Res je nepravdno sodišče, še zlasti zapuščinsko sodišče, pri reševanju predhodnih vprašanj bolj omejeno od pravdnega, kajti po prvem odstavku 13. člena ZPP sodišče lahko samo reši predhodno vprašanje ali prekine postopek. Podobna je tudi ureditev v 8. členu ZNP, ki sodišču prepušča odločitev o tem, ali bo samo reševalo predhodno vprašanje ali bo počakalo na odločitev pristojnega organa. ZD pa ima v 210. - 213. členu natančneje navedene primere, ko sodišče napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek. V prvi točki drugega odstavka 210. člena je predvidena obvezna prekinitev postopka in napotitev na pravdo, če so sporna dejstva, od katerih je odvisna pravica do zapuščine, zlasti veljavnost ali vsebina oporoke ali razmerje med dedičem in zapustnikom, ki je podlaga za dedovanje po zakonu. V obravnavanem primeru je bila sporna veljavnost oporoke in sodišče je s sklepom dne 4.12.1998 M. A. tudi napotilo na pravdo, ki pa je ni sprožila. Dejstvu, da je bil Ž. P. izvenzakonski partner M. Z. ni ugovarjala, prav tako ni uveljavljala pravice do nujnega deleža, zato v zvezi s tem ni bila potrebna napotitev na pravdo. Tudi razlogov za napotitev na pravdo po 213. členu ZD ni bilo, zato ni utemeljen očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje po 6. točki 205. člena prekiniti postopek.

Ker se tako izkaže, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je sodišče po 378. členu v zvezi s prvim odstavkom 391. člena ZPP zavrnilo.