Jedro

Pristojni organ mora pri presoji nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezne posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske, sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine.

V kolikor je bil tožnik deležen grdega ravnanja policistov, je tako ravnanje popolnoma nesprejemljivo, vendar pa to še ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu. V primeru vrnitve na Hrvaško na podlagi Dublinske uredbe bodo tožnika obravnavali drugi organi, in sicer organi, ki so pristojni za reševanje prošenj za mednarodno zaščito. Iz ravnanja hrvaških policistov po presoji sodišča še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem po tem, ko so prosilci vrnjeni na podlagi Dublinske uredbe in se odločijo za to, da bodo ob vrnitvi v Republiko Hrvaško izrazili namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Ko je tožnik na osebnem razgovoru opisoval njegove izkušnje po tem, ko je na Hrvaškem prišel v azilni dom, iz njegove izpovedi ni mogoče sklepati, da bi bile na Hrvaškem podane sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu ali pogojih za sprejem prosilcev, saj je povedal, da v azilnem domu na Hrvaškem ni imel težav, da je imel na voljo hrano, da je dobil sobo in da si je tam tudi odpočil.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) številka 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba), odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Hkrati je odločila, da se predaja izvrši najkasneje v šestih mesecih od 15. 5. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v osemnajstih mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2.V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka je na podlagi prstnih odtisov iz Centralne evidence EURODAC pridobila podatek, da je bil tožnik v evidenco že vnesen kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Glede na navedeno je pristojnemu organu Republike Hrvaške v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem in 15. 5. 2025 prejela odgovor, iz katerega izhaja, da Republika Hrvaška v skladu s petim odstavkom 20. člena Dublinske uredbe sprejema odgovornost za obravnavo tožnika.

3.Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

4.V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

5.Tožena stranka pojasnjuje, da so navedbe tožnika o ravnanju hrvaške policije po njegovem ilegalnem prehodu meje pri presoji v predmetni zadevi nerelevantne, saj ne izkazujejo sistemskih pomanjkljivosti na področju mednarodne zaščite. Tožnik je opisal tudi slabe izkušnje s taksistom, pri čemer tožena stranka zaključuje, da je šlo zgolj za enkraten dogodek in ne za dogodek sistemske narave. V zvezi z njegovo negativno izkušnjo s policijsko obravnavo po prehodu meje se tožena stranka sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 906/2022-15 z dne 8. 7. 2022, iz katere izhaja, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Hrvaškem, to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci potem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Sklicuje se tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, kjer je navedeno, da je pri ugotavljanju ovir za predajo Republiki Hrvaški bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Tožnik je opisal, kako je doživljal policijsko obravnavo ob ilegalnem vstopu v Republiko Hrvaško, to pa ne zadošča za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali, saj bo šlo v tem primeru za postopek mednarodne zaščite in ne za policijski postopek. Tožnik pa v azilnem domu ni imel nobenih težav, dobil je nastanitev, a se je sam odločil, da azilni dom zapusti. V zvezi z njegovimi navedbami, da v Republiki Hrvaški ni vložil prošnje za priznanje mednarodne zaščite, pa tožena stranka pojasnjuje, da je iz EURODAC izpiska jasno razvidno, da je v Republiki Hrvaški podal prošnjo za mednarodno zaščito oziroma je za to nedvomno vsaj izrazil namen. V nasprotnem primeru bi ga hrvaška policija obravnavala kot tujca, gibanje bi mu bilo omejeno, saj se je tam nahajal brez dovoljenja za prebivanje. Tožena stranka meni, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

6.Tožnik v tožbi navaja, da so na Hrvaškem z njim nečloveško in grdo ravnali. Imel je težave s taksistom in na policijski obravnavi. Nadalje tožnik izpostavlja, da je Upravno sodišče RS že večkrat opozorilo toženo stranko, da se ne more opreti na strogo in popolno ločnico med azilnim in policijskim postopkom. Ta ločnica ne more biti odločilna za oceno, da velja domneva, da bo Hrvaška v primeru predaje tožnika upoštevala vsa bistvena določila glede dostopa do azilnega postopka in varstva temeljnih človekovih pravic tožnika. Nadalje je v tožbi navedeno, da Vrhovno sodišče RS šteje, da je lahko edina ovira za predajo prosilca odgovorni državi obstoj sistemskih pomanjkljivosti v tej državi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem, ki bi povzročile nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Vendar je v sodni praksi mogoče najti tudi drugačna stališča, pri čemer se tožnik sklicuje na sodbo Sodišča EU v zadevi C. K. in drugi proti Sloveniji, na sodno prakso ESČP, na sodbe Upravnega sodišča RS I U 333/2023-4, I U 136/2022-8 ter I U 1222/2022 ter odločitvi Vrhovnega sodišča RS I Up 251/2016 in I Up 193/2022. Prav tako se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016, kjer je sodišče zavzelo stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. Tožnik je mnenja, da se izpodbijanega sklepa sploh ne da preveriti, ker ni obrazloženo oziroma tožena stranka ni preverila, ali obstajajo v Republiki Hrvaški kakšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se tožnika ne bi moglo vračati v Republiko Hrvaško. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi oziroma naj ga odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

7.Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu tožnika ne preda Republiki Hrvaški. Izvrševanje sklepa bi tožniku prizadelo nepopravljivo škodo, saj je prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja absolutna. Tožnik mora imeti tudi učinkovito pravno sredstvo zoper sporni pravni akt. Ker tožba zoper sklep tožene stranke ne zadrži izvršitve, bi lahko nastala situacija, ko bi tožnik s tožbo uspel, vendar sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve.

8.Tožena stranka v odgovoru na tožbo v zvezi s tožnikovim sklicevanjem na sodbo Sodišča EU C. K. in drugi proti Sloveniji pojasnjuje, da v zadevi tožeče stranke ni bilo indicov, da bi lahko predaja tožnika Republiki Hrvaški predstavljala dejansko izkazano nevarnost, da bi se z njim ravnalo nečloveško ali poniževalno. Prav tako v tej zadevi ni bila izkazana posebej huda duševna ali fizična bolezen tožnika, ki bi kakorkoli vplivala na presojo v predmetni zadevi. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I U 195/2023 z dne 6. 9. 2023 izhaja, da za ugotovitev sistemskih pomanjkljivosti ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Iz izjav, ki jih je podal tožnik, pa vsekakor ne gre razbrati tovrstnih pomanjkljivosti. V predmetni zadevi niso bili izkazani nikakršni indici, da bi utegnilo biti po predaji tožnika kršeno načelo nevračanja. Sklicevanje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 333/2023 z dne 17. 3. 2022 v predmetni zadevi ni relevantno, saj je bila zoper to sodbo vložena pritožba in je Vrhovno sodišče RS s sodbo I Up 111/2023 z dne 7. 6.2023 pritožbi ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo. Glede tožbenega očitka, da tožena stranka ni preverjala, ali obstajajo v Republiki Hrvaški sistemske pomanjkljivosti, zaradi katerih se tožnika ne bi smelo vrniti v Republiko Hrvaško, pa tožena stranka odgovarja, da je skladno s stališčem iz sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024 o dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji elementov, ki jih je v postopek predložila tožeča stranka, pri tem pa so pravno upoštevni le tisti, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Kot pomembne se v obravnavani zadevi lahko štejejo le tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. V obravnavanem primeru so lahko materialno pravno relevantne edino tožnikove navedbe o ravnanju uslužbencev v azilnem domu in pomanjkljivosti pri namestitvi prosilcev. Da bi se vzpostavila obveznost preverjanja aktualnih podatkov o stanju hrvaškega azilnega sistema, morajo z izjavo tožeče stranke zaobjeta ravnanja dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. V predmetni zadevi pa z izjavo tožeče stranke zaobjeta ravnanja ne dosegajo minimalne stopnje resnosti, zaradi katerih bi tožena stranka bila dolžna opraviti dodatno presojo stanja v Republiki Hrvaški. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

9.Sodišče je v navedeni zadevi dne 30. 6. 2025 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da vztraja pri zadržkih glede njegove vrnitve v Republiko Hrvaško, ki jih je opisal že v osebnem razgovoru. Nadalje je enako kot pri osebnem razgovoru podrobno opisal svoje izkušnje s hrvaškimi policisti. Med drugim je navedel, da se je na policijski postaji moral sleči, pri čemer so se iz njega norčevali in ga žalili, mu grozili in mu uničili nahrbtnik. V azilnem domu na Hrvaškem pa ni bil dovolj časa, da bi imel kakršnokoli izkušnjo v zvezi s tem.

K točki I izreka:

10.Tožba ni utemeljena.

11.Pravna podlaga, na kateri je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Hrvaška, je določilo b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Republika Hrvaška je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito tudi sprejela. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu.

12.Tožnik v tožbi izpodbija stališče, da za predajo Republiki Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo članico kot odgovorno.

13.V zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi v azilnem postopku je Vrhovno sodišče RS že večkrat pojasnilo, med drugim tudi v sodbi I Up 216/2023 z dne 17. 8. 2023, da sta tako Sodišče EU kot Vrhovno sodišče RS že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezne posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske, sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov (10. točka obrazložitve citirane sodbe). V nadaljevanju obrazložitve citirane sodbe je sodišče navedlo, da pritožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov, ki se nanašajo na prečkanje hrvaško bosanske meje, in na njegovo nadaljnjo policijsko obravnavo, ko je imel status tujca, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Dublinski uredbi, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljal nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Takšne ugotovitve pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR) pa niso znane niti Vrhovnemu sodišču (11. točka obrazložitve citirane sodbe).

14.Tudi v obravnavani zadevi tožnik v tožbi med drugim poudarja, da so policisti na Hrvaškem z njim grdo ravnali. V kolikor je bil tožnik deležen ravnanja policistov, kot ga je opisal, je tako ravnanje popolnoma nesprejemljivo, vendar pa to še ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu. V primeru vrnitve na Hrvaško na podlagi Dublinske uredbe bodo tožnika obravnavali drugi organi, in sicer organi, ki so pristojni za reševanje prošenj za mednarodno zaščito. Iz ravnanja hrvaških policistov po presoji sodišča še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem po tem, ko so prosilci vrnjeni na podlagi Dublinske uredbe in se odločijo za to, da bodo ob vrnitvi v Republiko Hrvaško izrazili namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Ko je tožnik na osebnem razgovoru opisoval njegove izkušnje po tem, ko je na Hrvaškem prišel v azilni dom, iz njegove izpovedi ni mogoče sklepati, da bi bile na Hrvaškem podane sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu ali pogojih za sprejem prosilcev, saj je povedal, da v azilnem domu na Hrvaškem ni imel težav, da je imel na voljo hrano, da je dobil sobo in da si je tam tudi odpočil.

15.Tožnik v tožbi zgolj na splošno našteva sodbe naslovnega sodišča, Vrhovnega sodišča RS in Ustavnega sodišča RS ter odločitev sodišča Evropske unije v zadevi C. K. in drugi proti Sloveniji, vendar s tem ne more prepričati sodišča, da je prišlo do takšnega ravnanja hrvaških organov, pristojnih za obravnavo prosilcev za mednarodno zaščito, ki bi kazala na sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu in pri pogojih za sprejem prosilcev. V tožbi se tožeča stranka zgolj na splošno sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča RS I Up 251/2016 in I Up 193/2022, kjer naj bi sodišče sprejelo drugačno stališče, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa. Sodišče s tem v zvezi pojasnjuje, da je v zadevi I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017 Vrhovno sodišče RS ugodilo pritožbi in sodbo Upravnega sodišča RS I U 1116/2016 za dne 3. 8. 2016 spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo. V sodbi I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022 pa je bila pritožba zavrnjena in potrjena prvostopenjska sodba in izpodbijani sklep. V tožbi se omenjata tudi sodni odločitvi naslovnega sodišča I U 136/2022 dne 23. 2. 2022 in I U 1222/2022 z dne 21. 9. 2022, vendar ni pojasnjeno, zakaj bi bili lahko pomembni za odločitev v tej zadevi. Sodbo naslovnega sodišča I U 333/2023, na katero se tožeča stranka prav tako sklicuje, pa je Vrhovno sodišče s sodbo I Up 111/2023 dne 7. 6. 2023 spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo.

16.Sklicujoč se na stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi I Up 613/2016 z dne 28. 9. 2016 ter Sodišča Evropske unije v zadevi C. K. in drugi proti Sloveniji tožnik izraža stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz sistemskih pomanjkljivosti. Sodišče se sicer s tem strinja, vendar pa tožnik ni navajal ničesar takega, da bi mu v primeru izročitve po Dublinski uredbi grozilo nečloveško ali ponižujoče ravnanje, saj je sodišče že pojasnilo, da njegove izjave o bivanju v azilnem domu na Hrvaškem česa takega ne potrjujejo.

17.Tožnik v tožbi tudi očita toženi stranki, da v sklepu ni obrazloženo oziroma tožena stranka ni sama preverila, ali obstajajo v Republiki Hrvaški kakšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se tožnika ne bi moglo vračati v Republiko Hrvaško. Sodišče meni, da tožena stranka v konkretnem primeru ni imela obveznosti preverjanja aktualnih podatkov o stanju hrvaškega azilnega sistema. Po stališču Vrhovnega sodišča RS iz sodbe I Up 37/2023 z dne 13. 3. 2024 morajo s tožnikovo izjavo zaobjeta ravnanja dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera (točka 15 obrazložitve). V predmetni zadevi pa z izjavo tožnika zaobjeta ravnanja, ki se nanašajo na njegovo bivanje v azilnem domu na Hrvaškem, ne dosegajo minimalne stopnje resnosti, zaradi katerih bi bila dolžna tožena stranka opraviti dodatno presojo stanja v Republiki Hrvaški.

18.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K točki II izreka:

19.Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

20.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa je določeno, da lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da bi mu v primeru izvršitve sklepa nastala nepopravljiva škoda, ker je prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja absolutna, ter da mora imeti tožnik učinkovito pravno sredstvo zoper sporni pravni akt, poleg tega pa še zatrjuje, da če bi uspel s tožbo, sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve, kršena bi mu bila pravica do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva.

21.Nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja v primeru predaje tožnika Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe je sodišče presojalo že pri odločanju o tožbenem zahtevku, ko je zavzelo stališče, da ta bojazen ni utemeljena. V tem delu je, vsebinsko gledano, zahteva za izdajo začasne odredbe identična tožbenim navedbam, do le teh pa se je sodišče že opredelilo. Poleg tega sodišče tudi meni, da tožniku ne bo mogla biti kršena pravica do sodnega varstva ali pravnega sredstva. Dublinska uredba v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Tudi če bi bil tožnik že predan Republiki Hrvaški in bi se izkazalo, da je bila predaja neutemeljena, bi ga v tem primeru Republika Hrvaška ponovno vrnila Republiki Sloveniji. V nobenem primeru ne bi mogla biti kršena njegova pravica do učinkovitega sodnega varstva.

22.Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.

Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.