Jedro

Za ponovno odločanje v odprtem razpisnem postopku ni podlage in je zato na mestu ustavitev postopka in ponovitev razpisa, saj bodo le na ta način, kot pravilno poudarja toženka, vsi prijavljeni kandidati seznanjeni tudi z merili, ki jih je z ozirom na napotke Vrhovnega sodišča dolžna (v obliki predpisa) sprejeti toženka in ki zavezujejo komisijo v postopku izbire in s tem odločilno vplivajo na končno odločitev v zadevi. Obenem pa tožnica s tem ne bo v ničemer prikrajšana za svoja zakonska in ustavna upravičenja, saj bo imela možnost udeležbe na novem razpisu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za pravosodje je z izpodbijanim sklepom postopek imenovanja notarja na prosto notarsko mesto s sedežem v Ljubljani, ki je bil začet na podlagi razpisa, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 157 z dne 30. 10. 2020, ustavilo.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je Minister, pristojen za pravosodje, z odločbo št. 704-23/2020 z dne 28. 7. 2021 na podlagi prvega odstavka 10. člena in 10.a člena Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN) za notarko na prosto notarsko mesto s sedežem v Ljubljani imenoval tožečo stranko. Neizbrana kandidatka je zoper navedeno odločbo vložila tožbo v upravnem sporu, ki jo je sodišče na prvi stopnji zavrnilo, v postopku na drugi stopnji pa je Vrhovno sodišče RS pritožbi ugodilo in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo in odločbo o imenovanju tožnice odpravilo.

3. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi navedlo, da mora izbirna komisija zaradi zagotavljanja kandidatove ustavne pravice do enake dostopnosti delovnega mesta opraviti presojo kvalifikacij vseh kandidatov z uporabo enotnih in znanih meril. To pa lahko stori le, če so merila vnaprej določena oziroma sprejeta, saj sicer ne gre za izbiro, ki bi bila skladna z zakonom, ker pomeni tveganje za nedopustno neenako obravnavanje kandidatov pri ocenjevanju in s tem za doseganje ciljev, ki niso enaki tem, kot izhajajo iz določb ZN. Navedlo je še, da ne iz sodbe sodišča prve stopnje ne iz odločbe toženke ne izhaja, da so bila pri vrednotenju s strani komisije uporabljena obstoječa in enotna merila strokovnosti. Zato je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava spoznalo odločbo o imenovanju tožnice za nezakonito, ker ne temelji na objektivnih, s predpisom sprejetih merilih, ki jih mora vsakokratna komisija upoštevati v izbirnih postopkih po ZN. In ker tega predpisa ni, Vrhovno sodišče zadeve ni vrnilo Ministrstvu v ponovni postopek v fazo opravljanja izbirnega postopka pred komisijo, ker le-ta v odprtem postopku zaradi neobstoja meril ne more opraviti preverjanja strokovne usposobljenosti kandidatov. Glede na navedene razloge toženka ugotavlja, da nadaljevanje postopka imenovanja notarja v konkretni zadevi v smislu izdaje odločbe o imenovanju notarja ni možno, zato je na podlagi četrtega odstavka 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da organ, ki je postopek začel po uradni dolžnosti, le-tega lahko ustavi, odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

4. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo, oziroma podredno, ugotovitev nezakonitost izpodbijanega sklepa, ker je bilo z njim poseženo v njeno pravico in v njene pravne koristi. Predlaga tudi, da se ji povrnejo stroški postopka.

5. Izpodbijani odločitvi tožnica nasprotuje v pravnem in (deklaratorno) tudi v dejanskem pogledu. Pri tem najprej povzame potek postopka in odločanje v postopku izbire, ki je tekel pri toženi stranki po zadevnem javnem razpisu, ter potek postopka in odločitvi, ki sta ju sprejeli sodišči v postopku s tožbo, ki jo je vložila neizbrana kandidatka A. A. Nakar kot pomenljivo izpostavi dejstvo, da je toženka kot odziv na sodbo Vrhovnega sodišča že 16. 2. 2022 izdala Pravilnik o merilih in načinu preverjanja strokovne usposobljenosti kandidatov za notarja (v nadaljevanju Pravilnik), v katerem so predpisana merila, ki jih mora pri izbiri upoštevati komisija. Zato tožnica ne vidi nobenega razloga, da tožena stranka ne bi bila dolžna izdati nove odločbe o imenovanju v obstoječem postopku, tokrat na podlagi Pravilnika. Meni namreč, da se postopek imenovanja notarja iz 10. in 10. a člena ZN s sodbo Vrhovnega sodišča ni v ničemer spremenil in ko toženka enkrat objavi razpis, ga je dolžna izpeljati do konca. Na ta način bi preprečila hud poseg v ustavno pravico tožeče stranke do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Tako pa je z izpodbijanim sklepom povzročila, da so vsa dosedanja prizadevanja tožnice, povezana s postopkom imenovanja notarja, brez posledic in jih mora vsa ponoviti, namesto da bi toženka zgolj ponovno ovrednotila kandidate na podlagi Pravilnika. Položaj tožnice je zato neenak v primerjavi z vsemi ostalimi kandidati, ki so v zadnjih 15 letih šli skozi postopek imenovanja za notarja in so morali svojo strokovno usposobljenost izkazovati le enkrat. S tem pa je poseženo tudi v njeno pravno korist, ki je v tem, da se postopek, v katerem je sodelovala, zaključi z imenovanjem notarja.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Ob sklicevanju na razloge sodbe Vrhovnega sodišča poudari, da je sodišče v sodbi izrecno zapisalo, da zaradi neobstoja objektivnih meril za izbiro zadeve ni vrnilo toženki v ponovni postopek, ker ta v odprtem postopku zaradi neobstoja meril ne more opraviti preverjanja strokovne usposobljenosti kandidatov, to pa je narekovalo ustavitev postopka. V zvezi z (že) sprejetim Pravilnikom, ki naj bi po navedbah tožeče stranke omogočil nadaljevanje odprtega razpisnega postopka, pa je toženka mnenja, da bi morali biti vsi prijavljeni kandidati s postopkom in merili za izbiro seznanjeni že ob prijavi na prosto notarsko mesto in jim na ta način dana možnost, da predložijo ustrezna dokazila. Takšne obravnave pa v odprtem postopku nikakor ni bilo mogoče zagotoviti niti niso v času odločanja toženke obstajala s predpisom sprejeta merila, kar vse pomeni, da ni bilo pogojev za nadaljevanje razpisa.

7. Toženka tudi ne vidi zatrjevane kršitve ustavnih pravic tožnice. Ob sklicevanju na določbe Ustave ter odločbi Ustavnega (Up-4/95 z dne 19. 12. 1996) in Vrhovnega sodišča (I Up 179/2018 z dne 24. 10. 2016) navaja, da se v primeru, da je notarsko mesto razpisano, imenovanja za notarja ne more iztožiti, z izpodbijano odločitvijo pa ni bila okrnjena pravica tožnice do ponovnega kandidiranja, medtem ko je primerjava s kandidati v drugih razpisnih postopkih za konkretni postopek imenovanja notarja irelevantna. Za toženko je pomembno, da se enako obravnava vse kandidate, ki so bili prijavljeni na prosto notarsko mesto v zadevnem razpisu in da imajo le-ti zaradi spremenjenih pogojev za izbiro in imenovanje notarja možnost, da se po izdaji Pravilnika pod enakimi pogoji ponovno prijavijo na prosto notarsko mesto.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V zadevi ni sporen potek postopkov, upravnega in sodnega, ter vsebina sprejetih, upravnih in sodnih odločitev v postopku razpisa. Prav tako ni sporen položaj tožnice kot izbrane kandidatke za prosto mesto notarja v Ljubljani v razpisnem postopku, ki se z izpodbijanim sklepom ustavi.

10. Predvsem pa ni spora o tem, da se s sodbo Vrhovnega sodišča odločitev toženke o izbiri tožnice odpravi in da se zadeve ne vrača v ponovno odločanje toženki. Ne vrača se pa v odločanje iz razloga, ker ni ustreznih meril za izbiro med kandidati in ker torej obstaja v tem pogledu pravna praznina, ki jo je treba šele napolniti z izdajo predpisa. To pa pomeni, da za ponovno odločanje v odprtem razpisnem postopku ni podlage in je zato na mestu ustavitev postopka in ponovitev razpisa, saj bodo le na ta način, kot pravilno poudarja toženka, vsi prijavljeni kandidati seznanjeni tudi z merili, ki jih je z ozirom na napotke Vrhovnega sodišča dolžna (v obliki predpisa) sprejeti toženka in ki zavezujejo komisijo v postopku izbire in s tem odločilno vplivajo na končno odločitev v zadevi. Obenem pa tožnica s tem ne bo v ničemer prikrajšana za svoja zakonska in ustavna upravičenja, saj bo imela možnost udeležbe na novem razpisu. Njen položaj se je sicer (z ozirom na prvotno sprejeto odločitev o njeni izbiri) res poslabšal, vendar ne iz razloga ustavitve postopka, temveč zaradi sodbe Vrhovnega sodišča, ki ji toženka s sprejemom Pravilnika ter izpodbijanim sklepom in nameravanim novim razpisom zgolj sledi oziroma jo izvršuje. To pa je toženka nenazadnje tudi dolžna storiti, saj je v primeru odprave izpodbijanega akta, v konkretnem primeru sklepa o izbiri tožnice, v skladu s četrtim odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pristojni organ pri nadaljnjem postopanju vezan tako na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava, kot na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Uspeti pa tožnica ne more tudi s sklicevanjem na prizadevanja, povezana s prijavo na dosedanji razpis in ki jih bo morala ponoviti v novem razpisnem postopku, saj ta okoliščina, po presoji sodišča, ne pomeni prikrajšanja, zaradi katerega bi bila tožnica upravičena izpodbijati sklep oziroma vlagati tožbo. Gre namreč za posledice, ki se ne nanašajo neposredno na izpodbijani sklep in so, ob upoštevanju dejstva, da bo razpis ponovljen, zanemarljive. Sklicevanje tožnice na neenak položaj z ozirom na (vse) kandidate, ki so v zadnjih 15 letih šli skozi postopek imenovanja, pa je, kot navaja že tožena stranka, za odločanje v tem postopku, tudi po presoji sodišča, nerelevantno.

11. Ker torej po povedanem ni najti razlogov za predlagano odpravo oziroma ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega sklepa, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. V zadevi dejanske okoliščine, ki so podlaga za izpodbijano odločitev, tj. potek postopka in vsebina sprejetih odločitev, niso sporne. Sodišče je zato odločilo v zadevi na seji, brez glavne obravnave.

13. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.