Jedro

Carinski status blaga oz. oblika uvoza je stvar carinskega zavezanca in carinarnice, ne pa prodajalca tega blaga. Sporna razmerja med prodajalcem in koristnikom carinskega blaga so stvar civilnih oz. gospodarskih sodnih postopkov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep carinarnice z dne 25.10.1993, s katerim je ta predlog tožeče stranke za obnovo postopka zavrgla na podlagi 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je tovarna A po uvozni carinski deklaraciji z dne 22.5.1993 dokončno ocarinila en vrtalno rezkalni stroj za les v vrednosti 820.050 ATS, ki je bil pred tem dne 23.1.1992 začasno uvožen na preizkušanje pri tovarni B po uvozni carinski deklaraciji. Tožeča stranka je kot prodajalec stroja z vlogo z dne 28.9.1993 zahtevala odpravo deklaracije, vračilo obračunanih in plačanih dajatev carinskemu zavezancu ter postavitev stroja pod carinski nadzor in naložitev carinskemu zavezancu vrnitev stroja v tujino. Carinarnica je to zahtevo zavrgla po 125. členu ZUP in tožena stranka navedeno odločitev potrjuje. Določbi 24. in 270. člena carinskega zakona (CZ) tožeči stranki ne dajejo upravičenosti nastopati v konkretni stvari kot stranka, ker ne varuje kakšnega svojega interesa.

V tožbi tožeča stranka navaja, da je bilo dokončno carinjenje vrtalno rezkalnega stroja za les opravljeno proti njeni volji kot dobavitelja stroja in tudi brez ustreznih listin. Zato je predlagala revizijo postopka ali obnovo postopka. Po mnenju tožeče stranke je tožena stranka kršila 270. člen CZ. Carinarnica je dolžna po uradni dolžnosti po roku enega leta od dneva vložitve deklaracije odpraviti napake. Neusklajenost v obravnavanem primeru je v tem, da se predmetni stroj po računu z dne 22.1.1992 pošilja v začasen uvoz, pa je kljub temu bilo blago definitivno carinjeno, kar je v nasprotju z določili 4. odstavka 254., 1. odstavka 255. in 1. ter 2. odstavka 257. člena CZ. Carinarnica je z enotno carinsko deklaracijo priznala status stranke podjetju A, čeprav se le-to ne pojavlja na nobeni od listin, priloženih k deklaraciji. Tožena stranka bi morala celo po nadzorstveni pravici odpraviti carinsko deklaracijo pa tega ni storila, s čemer je kršila 262. člen ZUP. Tožeča stranka kot dobavitelj stroja ima interes nad tem kakšen je carinski status tega predmeta. Tak status pa lahko samo sporazumno določata dobavitelj in prejemnik blaga, ki je bil v obravnavanem primeru tovarna B, nikakor pa ne tovarna A. Začasno uvoženo blago se mora po navedbah tožeče stranke vrniti tujemu dobavitelju ali osebi, ki jo on določi, vse v skladu s 13. členom zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju. O tem, kdaj in kdo bo začasno uvoženo blago dokončno ocarinil, je vsekakor odvisno od tujega dobavitelja, ki izda listino za dokončno carinjenje blaga, kljub temu pa je tožena stranka carinsko blago dokončno ocarinila na ime zavezanca, ki s tem blagom nima nobene zveze in proti volji dobavitelja blaga, ki ga ni poslal v dokončno carinjenje. Tožena stranka bi morala tožeči stranki priznati status stranke v carinsko upravnem postopku in dovoliti obnovo postopka. Z izpodbijano odločbo so bila kršena določila člena 49. in točke 9. člena 249. ZUP. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in predlaga sodišču, naj sodbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po 49. členu ZUP je stranka oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, zoper katero teče postopek ali ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. O tem, kakšne svoje pravice ali pravne koristi ima oseba, določa materialni predpis, v obravnavanem primeru carinski zakon (CZ).

V obravnavanem primeru iz podatkov v spisu in po ugotovitvah tožene stranke izhaja, da se je carinski postopek pričel z vložitvijo carinske deklaracije z dne 22.5.1993, s katero je uvoznik A uvozil en vrtalno rezkalni stroj za les, ki ga je pred tem po uvozni carinski deklaraciji z dne 23.1.1992 začasno uvozil na preizkušanje isti uvoznik za koristnika tovarno B. V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožeča stranka dobavitelj predmetnega stroja.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je pravilen zaključek tožene stranke, da tožeča stranka kot prodajalec oziroma kot dobavitelj blaga, ni stranka v tem postopku. Tožeča stranka ni vložila carinske deklaracije, da bi lahko na podlagi 3. odstavka 270. člena carinskega zakona, v roku enega leta od njene vložitve, zahtevala spremembo podatkov v njej. Tožeča stranka tudi ni bila carinski zavezanec po navedeni carinski deklaraciji, ker je po pooblastilu koristnika bil to uvoznik tovarna A in to v obeh postopkih carinjenja. Tudi po presoji sodišča tožeča stranka v tem postopku ne varuje kakšnih svojih pravic ali pravnih koristi. Carinski status blaga oziroma oblika uvoza je stvar carinskega zavezanca in carinarnice, ne pa prodajalca carinskega blaga, kot to zmotno trdi tožeča stranka. Morebitna sporna razmerja, bodisi iz kupoprodajne pogodbe, bodisi iz kooperacijske pogodbe med tožečo stranko in koristnikom predmetnega stroja ni upravna stvar, ampak je stvar drugih (civilnih ali gospodarskih) sodnih postopkov.

Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).