Jedro

Sodišče mora storilca prekrška pred odločitvijo o zahtevi za sodno varstvo seznaniti s (ključnim) obremenilnim procesnim gradivom in mu omogočiti, da o njem v primernem času zavzame stališče. Čeprav pravna opredelitev prekrška v plačilnem nalogu ne zajema določbe 14. člena ZP-1, ki v povezavi z določbami zlasti 4. člena ZOPOKD predstavlja podlago odgovornosti samostojnega podjetnika za prekršek druge osebe, pa so znaki očitanega prekrška in odgovornost storilca kot samostojnega podjetnika dovolj razumljivo in popolno konkretizirani v opisu dejanskega stanja, priloženem zahtevi za sodno varstvo, zato ne gre za kršitev materialnih določb zakona po 1. točki 156. člen ZP-1.

Izrek

Izpodbijana pravnomočna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. D.M.s.p. je bil s plačilnim nalogom Policijske postaje N.m. (brez datuma izdaje), spoznan za odgovornega storitve prekrška po 2. točki prvega odstavka 16. člena ZOPA. Izrečena mu je bila globa 250.000 SIT. Zoper navedeni plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 19.1.2006 zavrnjena kot neutemeljena.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec H.J., in sicer zaradi kršitve materialnih določb Zakona o prekrških (ZP-1) in predpisa, ki določa prekršek (1. alineja 62. člena ZP-1 v zvezi s 1. točko 156. člena ZP-1), zaradi kršitev določb postopka iz 2. alineje 62. člena ZP-1, to je ker storilcu ni bila dana možnost, da se izjavi o prekršku, ker izrek odločbe ni razumljiv oziroma je sam s seboj v nasprotju in ker odločba nima predpisanih sestavin, kakor tudi ker je podan dvom o resničnosti odločilnih dejstev (427. člen Zakona o kazenskem postopku – ZKP – v zvezi s 171. členom ZP-1).

B.

3. Vsebina plačilnega naloga, ki velja kot pisna odločba o prekršku in je namenjen zlasti hitremu odločanju v zadevah z enostavnimi dejanskimi stanovi, je predpisana v drugem odstavku 57. člena ZP-1. Poleg osebnih podatkov o kršitelju idr. mora plačilni nalog po tej določbi med drugim vsebovati kraj in čas storitve ter pravno opredelitev prekrška. ZP-1 torej ne zahteva, da mora plačilni nalog (drugače kot odločba o prekršku – tretji odstavek 56. člena ZP-1) že ob izdaji vsebovati tudi opis prekrška, temveč mora prekrškovni organ v skladu s šestim odstavkom 57. člena ZP-1 opis dejanskega stanja poleg ostalega predložiti sodišču v primeru, ko je zoper plačilni nalog vložena pravočasna in dovoljena zahteva za sodno varstvo.

4. V skladu z navedenimi določbami ZP-1 je Policijska postaja N.m. v obravnavani zadevi Okrajnemu sodišču v Novem mestu skupaj z zahtevo storilca za sodno varstvo predložila tudi opis dejanskega stanja, iz katerega je mogoče povzeti, da se D.M. očita, da je 1.4.2005 kot samostojni podjetnik v okrepčevalnici P. storil prekršek po (2. točki) prvega odstavka 16. člena ZOPA, to je prodaja ali ponudba alkoholne pijače ali pijače, ki so ji dodane alkoholne pijače, osebam, mlajšim od 18 let, saj sta bila mladoletna N.A. in D.M. postrežena s pivom kljub temu, da je bil v lokalu sam D.M., ki je vedel oziroma bi moral vedeti, da sta še mladoletna. Takšne ugotovitve prekrškovnega organa je sodišče prve stopnje ob presoji utemeljenosti zahteve storilca za sodno varstvo sprejelo kot pravilne.

5. V zvezi s povzetim opisom dejanskega stanja vrhovni državni tožilec na več mestih v zahtevi navaja, da tako opisano ravnanje ni prekršek (kršitev iz 1. alineje 62. člena v zvezi s 1. točko 156. člena ZP-1), da je opis nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju (bistvena kršitev določb postopka iz 2. alineje 62. člena v zvezi z 8. točko prvega odstavka 155. člena ZP-1) ter da odločba, to je plačilni nalog, nima predpisanih sestavin (2. alineja 62. člena ZP-1).

6. Prekrške, določene v prvem odstavku 16. člena ZOPA, lahko stori le pravna oseba ali (na podlagi drugega odstavka 16. člena ZOPA) podjetnik posameznik v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti. Kot na več mestih v zahtevi pravilno opozarja vrhovni državni tožilec, pravna opredelitev prekrška v obravnavanem plačilnem nalogu, kot sestavina, ki je primerljiva z abstraktnim opisom dejanja, sicer ne zajema določbe 14. člena ZP-1, ki v povezavi z določbami (zlasti 4. člena) Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD) predstavlja podlago odgovornosti samostojnega podjetnika za prekršek druge osebe – zlasti zaposlenega. Vendar pa so znaki očitanega prekrška in takšna odgovornost storilca kot samostojnega podjetnika dovolj razumljivo in popolno konkretizirani v opisu dejanskega stanja, priloženem zahtevi za sodno varstvo. Iz navedenega opisa izhaja, da sta bila mladoletna N.A. in D.M. postrežena s pivom v storilčevem lokalu kljub njegovi neposredni prisotnosti, kar po vsebini dovolj jasno pomeni, da se mu kot samostojnemu podjetniku očita (le) opustitev nadzorstva nad zakonitostjo prodaje alkoholnih pijač (4. točka 4. člena ZOPOKD). Okoliščina, kdo je neposredno postregel mladoletnika s pivom (na kar posebej opozarja zahteva), ob upoštevanju navedenega za odgovornost samostojnega podjetnika v konkretni zadevi sama po sebi ni odločilna, zato očitek kršitve materialnih določb zakona (1. alineja 62. člena v zvezi s 1. točko 156. člena ZP-1) ni utemeljen. Glede na navedeno velja enako glede trditve, da je izrek odločbe nerazumljiv oziroma sam s seboj v nasprotju (kršitev 2. alineje 62. člena v zvezi z 8. točko prvega odstavka 155. člena ZP-1). Enako kršitev zahteva utemeljuje tudi z navedbo, da niti iz plačilnega naloga niti iz izpodbijane sodbe ni razvidno, ali je v obravnavani zadevi šlo za „ponudbo“ ali „prodajo“ alkoholne pijače osebi, mlajši od 18 let. Vendar pa prekršek po 2. točki prvega odstavka 16. člena ZOPA predstavlja tako ponudba kot tudi prodaja alkoholne pijače mladoletni osebi, sicer pa pomen besede „postreči“ v kontekstu te zadeve jasno predstavlja prodajo in ne zgolj ponudbo alkoholne pijače. Plačilni nalog prekrškovnega organa ima poleg tega vse sestavine, ki jih predpisuje drugi odstavek 57. člena ZP-1, zato tudi drugačna trditev zahteve v zvezi s tem ni utemeljena (2. alineja 62. člena ZP-1).

7. Zahteva v utemeljitev zgoraj navedenih očitkov povzema tudi vsebino pobude Vrhovnemu državnemu tožilstvu za vložitev obravnavanega izrednega pravnega sredstva, ki sicer v tem postopku ni bila predložena. Navaja, da naj storilca v času prekrška ne bi bilo v lokalu ter da naj bi pri njem zaposlena natakarica D.V. naročeno pivo prinesla polnoletnima gostoma in da naj bi šele ta gosta pivo nato izročila mladoletnikoma, vendar s tem trdi, da je bilo v tej zadevi dejansko stanje ugotovljeno zmotno oziroma nepopolno. Po določbi prvega odstavka 169. člena ZP-1 zahteve za varstvo zakonitosti iz teh razlogov ni mogoče vložiti, kar izrecno določa tudi drugi odstavek 420. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1. Določba 427. člena ZKP, na katero se deloma sklicuje zahteva, ne daje pravice stranki, izpodbijati odločbo na tej podlagi, temveč pooblašča Vrhovno sodišče, da izpodbijano pravnomočno odločbo razveljavi v primerih, ko ob presoji očitkov zahteve nastane precejšen dvom o odločilnih dejstvih.

8. Pravilna pa je trditev zahteve, da storilcu v obravnavani zadevi ni bila dana učinkovita možnost, da se izjavi o prekršku. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, to je da je bil storilec ob zaznavi prekrška prisoten in da je bil z njim opravljen razgovor, v katerem mu je bil prekršek kot samostojnemu podjetniku predočen, sicer ni mogoče pritrditi navedbi zahteve, da je bila ta kršitev storjena v postopku pred prekrškovnim organom (2. alineja 62. člena ZP-1), in sicer ne glede na to, da mu plačilni nalog ni bil vročen takoj na kraju, temveč po pošti (prvi in peti odstavek 57. člena ZP-1). Pravilno pa zahteva opozarja, da storilec v postopku z zahtevo za sodno varstvo pred odločanjem sodišča ni bil seznanjen z opisom dejanskega stanja, ki ga je prekrškovni organ v skladu s takrat veljavnim šestim odstavkom 57. člena ZP-1 sodišču predložil šele skupaj z zahtevo za sodno varstvo (ta določba je bila spremenjena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških – ZP-1E).

9. Storilcu morajo biti tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 18.3.1999, št. Up-120/97, in odločbo Vrhovnega sodišča z dne 28.2.2008, opr. št. IV Ips 58/2007), zlasti da so mu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi glede pravnih vidikov zadeve oziroma da se izjavi o procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj (22. člen v povezavi z 29. členom Ustave). V tej zadevi je sodišče prve stopnje o zahtevi za sodno varstvo odločilo brez dopolnitve dokaznega postopka (prvi odstavek 65. člena ZP-1) in se pri presoji njene utemeljenosti oprlo predvsem na navedeni opis dejanskega stanja, ki ga je prekrškovni organ sestavil in predložil sodišču po vložitvi zahteve storilca za sodno varstvo. Ta opis dejanskega stanja pomembno presega podatke, ki jih je moč razbrati iz vsebine plačilnega naloga, to je zlasti iz pravne opredelitve prekrška. Glede na navedeno se storilec o obremenilnih navedbah prekrškovnega organa v opisu dejanskega stanja ni mogel izjaviti, na drugi strani pa prav te okoliščine predstavljajo pretežni del podlage izpodbijane sodbe, s katero je bila njegova zahteva za sodno varstvo zavrnjena. Ne glede na to, da ZP-1 tega izrecno ne zahteva, bi sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgoraj navedenega v skladu z 22. členom Ustave moralo storilca pred odločitvijo o zahtevi seznaniti s (ključnim) obremenilnim procesnim gradivom in mu omogočiti, da o njem v primernem času zavzame stališče. 10. Vrhovno sodišče je zato zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Novem mestu v novo odločanje, pri čemer bo sodišče pred ponovno odločitvijo o zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje N.m. storilcu omogočilo, da se izjavi o okoliščinah očitanega prekrška, navedenih v opisu dejanskega stanja (šesti odstavek 57. člena ZP-1).