Jedro

Sklep o prenosu terjatve namesto plačila ne predstavlja izvršilnega naslova zoper dolžnikovega dolžnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izvršbo, ker sklepa, ki ju je upnica predložila kot izvršilni naslov, ne vsebujeta izvršilnega naslova, na podlagi katerih bi sodišče lahko dovolilo izvršbo zoper dolžnico.

Zoper sklep se upnica pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga razveljavitev sklepa. Zahteva povrnitev stroškov. Navaja, da sodišče samo v navedenih sklepih ugotavlja obstoj terjatve, ki jo ima upnica nasproti zgoraj navedenemu dolžniku in navedeno tudi priznava.

Sodišče samo navaja, da je na upnika prešla zarubljena terjatev do prenesenega zneska z učinkom odplačnega odstopa terjatve in priznava, da upnik izkazuje prehod terjatve od tožnika na upnika in navaja, da jo bo moral upnik od novega dolžnika še izterjati. Upnica s predlogom za izvršbo prav to hoče. Izrek torej ni v skladu z obrazložitvijo.

Predlaga razveljavitev sklepa.

Pritožba ni utemeljena.

Predložena sklepa ne predstavljata izvršilnega naslova, na podlagi katerega bi sodišče prve stopnje lahko dovolilo izvršbo (1. odst. 17. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Sodišče prve stopnje je tako pravilno ravnalo, ko je predlog za izvršbo zavrnilo. Z razlogi izpodbijanega sklepa se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Kot odgovor na pritožbene trditve tem razlogom še dodaja: Ne gre za nikakršno nasprotje v izpodbijanem sklepu, prav tako pa ne za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, kar navaja upnica v pritožbi.

Sklep z dne 3.7.2003, ki je bil predložen kot del izvršilnega naslova, je bil izdan po 1. odst. 115. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi z dne

25.1.2001, s katerim je bil opravljen rubež terjatve (1. odst. 104. člena ZIZ). Kot je pravilno zapisalo sodišče prve stopnje, je s tem prešla na upnico le terjatev z učinkom odplačnega odstopa terjatve.

Dodati je treba, da je bila s tem upnica v onem postopku poplačana do višine terjatve (3. odst. 127. člena ZIZ), vendar pa je resničnost in izterljivost terjatve dolžnikova odgovornost, torej odgovornost C. zoper upnico (glej 4. odst. 127. člena ZIZ in 421. in 423. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Skratka, sklepa, ki ju je predložila upnica, kot izvršilna naslova v danes obravnavani zadevi, pomenita samo to, da je Š. K. postala upnica v razmerju med C. in S. namesto C., vendar samo, če terjatev obstaja oziroma, če jo S. priznava.

Sicer mora upnica bodisi tožiti S. bodisi vložiti zoper C. nov predlog za izvršbo. Na tak način tudi pritožbeno sodišče razume tisti del obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki pravi, da "bo moral upnik od novega dolžnika terjatev še izterjati". Povedano še drugače: v izvršilni zadevi upnice Š. K. zoper dolžnico C. o. ni mogel nastati izvršilni naslov zoper S., kot zatrjevanega dolžnikovega dolžnika in torej sklep o prenosu terjatve namesto plačila ne predstavlja izvršilnega naslova zoper dolžnikovega dolžnika. Tako torej predložena sklepa nista izvršilna naslova, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Neutemeljeno pritožbo je bilo treba zavrniti in sklep potrditi (366. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ).