Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo določbo 6. točke prvega odstavka 146.h člena ZVO-1, ko je razlagalo, da navedena določba določa, da je treba pogoje javnega poziva razlagati v skladu z namenom javnega poziva?

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo določbo 6. točke prvega odstavka 146.h člena ZVO-1, ko je razlagalo, da navedena določba določa, da je treba pogoje javnega poziva razlagati v skladu z namenom javnega poziva?

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Mariboru, (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke, št. 36008-99/2018-9 z dne 25. 9. 2018. S to določbo je tožena stranka odločila, da se tožeči stranki odvzame pravica do sredstev, dodeljena z odločbo o dodelitvi pravice do nepovratne finančne pomoči z dne 31. 7. 2018, za nakup novega vozila na električni pogon, ker je ravnala nasprotju z besedilom 4.g točke javnega poziva 55SUB- EVPO17 Nepovratne finančne spodbude pravnih osebam za električna vozila (v nadaljevanju Javni poziv) in vozilo prvič odtujila pred potekom dveh let od prve registracije.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je Upravno sodišče med drugim pojasnilo, da je tožeča stranka vozilo, ki je bilo predmet nepovratne finančne spodbude, registrirala 13. 6. 2018, nato pa je 23. 7. 2018 sklenila pogodbo o finančnem leasingu, zaradi česar je bilo 27. 7. 2018 izdano drugo prometno dovoljenje, v katerem je kot lastnik navedena leasing hiša A., d. o. o., kot uporabnik pa tožeča stranka. Sklad dodeljuje sredstva z javnimi pozivi ali javnimi razpisi v skladu s pogoji, določenimi v javnih pozivih. V 146.h členu Zakon o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) določa razloge za odvzem že pridobljenih sredstev in izpodbijana odločitev temelji na 6. točki prvega odstavka tega člena, ki določa, da se pravico do pridobljenih sredstev odvzame z odločbo, če upravičenec ne izpolni drugih določil splošnih pogojev poslovanja sklada glede na namen dodeljenih sredstev oziroma določila javnega poziva ali javnega razpisa. Upravno sodišče je ugotovilo, da so namen in predmet obravnavanega Javnega poziva nepovratna finančna sredstva za naložbe v nakup (ali predelavo) okolju prijaznejših vozil za cestni promet, ki bodo prvič po proizvodnji (ali predelavi) registrirana v Republiki Sloveniji. Pri tem Javni poziv omogoča dve obliki pridobitve takšnega vozila v uporabo. Vlagatelj vloge na predmetni javni razpis je lahko bodisi prvi lastnik vozila bodisi prvi zakupnik. Za izpolnitev pogojev tako ni ključna pridobitev lastninske pravice, ampak da vlagatelj to vozilo uporablja kot lastnik ali kot leasingojemalec. Namen tega Javnega poziva je bil torej spodbujanje uporabe okolju prijaznejših vozil, zato pri tem ni relevantno, na kakšni podlagi vlagatelj vloge na javni razpis vozilo uporablja. Po presoji Upravnega sodišča tako predmetnega besedila 4.g točke Javnega poziva ni mogoče razlagati osamljeno, to je brez njegovega ostalega besedila in namena. Ta pa je bil po presoji Upravnega sodišča v predmetni zadevi dosežen, saj je tožeča stranka ves čas uporabnica predmetnega vozila, najprej kot lastnica, nato kot leasingojemalka. Ker je tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabila materialno pravo, to je določbo 146.h člena ZVO-1 in pri razlagi ni upoštevala namena javnega poziva za dodeljevanje nepovratnih finančnih spodbud, je Upravno sodišče tožbi ugodilo in na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo.

3. Toženec (v nadaljevanju predlagatelj) je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil predlog za dopustitev revizije po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj revizijo dopusti zaradi več pravnih vprašanj. Ugovarja razlagi oziroma uporabi določb o prepovedi odtujitve ter poudarja, da so pogoji za dodelitev spodbude po Javnem pozivu določeni vnaprej, jasni in enaki za vse. Tako Javni poziv kot pogodba, ki je bila na tej podlagi sklenjena med tožečo stranko in predlagateljem, sta poleg samega namena nakupa novega vozila določala tudi prepoved odtujitve v obdobju dveh let od prve registracije vozila in sankcije za kršitev te prepovedi. Tožeča stranka je naložbo financirala z lastnimi sredstvi in postala lastnica vozila (kar je ena od možnosti, druga možnost je financiranje s finančnim leasingom). S tem je lastninska pravica nad vozilom prešla nanjo. Ko je kasneje za vozilo sklenila pogodbo o finančnem leasingu, je lastninska pravica prešla na leasingodajalca. Tako je tožeča stranka ravnala v nasprotju s pogoji Javnega poziva, saj je vozilo odtujila prej kot v dveh letih od prve registracije. Pojma lastninske pravice namreč ne gre enačiti s pojmom posesti. Tudi če je tožeča stranka pri tem ostala uporabnica vozila, to ne spremeni dejstva, da je prišlo do spremembe lastništva. Odločitev Upravnega sodišča, da je treba pogoj iz javnega poziva po 6. točki prvega odstavka 146.h člena ZVO-1 razlagati skladno z namenom Javnega poziva, pa ni pravilna tudi zato, ker je namen dodeljevanja javnih sredstev upoštevan že v Javnem pozivu in pogodbi, zato so lahko za odločitev o dodelitvi oziroma odvzemu spodbude relevantni le tam določena merila in pogoji.

4. Predlog za dopustitev revizije je delno utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je presodilo, da je glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjen pogoj za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 (tretji odstavek 367.c člena ZPP), zato je predlogu predlagatelja za dopustitev revizije v tem delu ugodilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP). Po oceni Vrhovnega sodišča gre namreč v bistvenem za pravno vprašanje, kako naj Upravno sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost odločitve upravnega organa (v tem primeru predlagatelja), ki temelji izključno na besedilu javnega poziva. Vprašanje je posebej relevantno v situaciji, kot je obravnavana, ko je pravna podlaga za izdajo Javnega poziva vsebinsko povsem odprta in abstraktna. Določba prvega odstavka 146.d člena ZVO-1, ki je izrecno navedena v uvodu Javnega poziva, namreč določa le, da predlagatelj z javnim pozivom določi zlasti skupni obseg sredstev, pogoje za njihovo dodelitev, merila za določitev višine sredstev, upravičence in rok za vlaganje vlog ter da se razpisana sredstva do svoje porabe dodeljujejo po vrstnem redu prispetja popolnih vlog. Tako splošne so tudi druge določbe ZVO-1, ki se nanašajo na dodeljevanju tovrstnih javnih sredstev (člen 146.c in naslednji ZVO-1). Vrhovno sodišče ocenjuje, da se bo ob tem lahko opredelilo tudi do utemeljenosti predlagateljevega stališča, da Upravno sodišče (če ne ugotovi, da je tak pogoj nezakonit oziroma neustaven) ni pristojno, da z razlago javnega poziva spremeni njegov pomen in s tem poseže v z zakonom podeljeno pristojnost predlagatelja, torej izvršilne veje oblasti. Revizijska odločitev Vrhovnega sodišča v zvezi s tem pravnim vprašanjem je tako pomembna za enotnost in razvoj prakse na področju dodeljevanja javnih sredstev na podlagi javnih pozivov in razpise ter s tem povezane sodne prakse.

6. V okviru presoje utemeljenosti revizije v obravnavanem primeru pa se bo lahko Vrhovno sodišče opredelilo tudi do vprašanja, kako v kontekstu razlage namena dodeljevanja tovrstnih subvencij obravnavati tovrstne situacije, ki očitno ni prepovedana. Glede na to, da je Upravno sodišče v zadevi I U 1613/2017-10 dne 25. 10. 2018 v zatrjevano identični dejanski in pravni situaciji odločilo drugače, ima lahko predlagatelj prav tudi ko navaja, da sodna praksa nižjega sodišča ni enotna. Odgovor Vrhovnega sodišča se bo ob številčnosti tovrstnih postopkov nedvomno nanašal na širok krog upravičencev do tovrstnih sredstev in pomoči. Revizijska odločitev Vrhovnega sodišča, v kateri bi to potrdilo oziroma podalo drugačna pravna stališča od tistih, ki jih je v svoji sodbi zavzelo Upravno sodišče, bo torej pomembna v zvezi z odločanjem predlagatelja v drugih postopkih dodeljevanja spodbud za nakup vozil na električni pogon.

7. Iz pojasnjenih razlogov je Vrhovno sodišče revizijo v skladu s tretjim odstavkom 367.c člena ZPP dopustilo.