Jedro

Dediščinska tožba je po 141. členu Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78, v nadaljevanju ZD) res tožba enega sodediča proti ostalim sodedičem. To je pravilo, ki pa pozna izjeme takrat, ko pride do smrti sodediča še v času, ko se o njegovi pravici lahko izreče njegov pravni naslednik in sicer njegov univerzalni pravni naslednik. Gre za podobno pravno situacijo kot je tista, ki jo ureja 134. člen ZD. Če umre dedič pred koncem zapuščinske obravnave in se dediščini ni odpovedal, preide pravica do odpovedi dediščini na njegove dediče. Če pa preide pravica do odpovedi na dediče, preide na dediče tudi pravica do uveljavljanja dediščine. Tudi oni zato lahko uveljavljajo dediščinsko tožbo, in sicer v istem roku, kot jo lahko njihov prednik.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, s katerim je zahteval, naj sodišče ugotovi, da v zapuščino po pokojnem F. Z. spada tudi solastninski delež 1/6 na nepremičninah, ki so v tožbenem zahtevku natančno navedene ter da morajo tožene stranke to priznati. Tožnik je v tožbi izhajal iz zemljiškoknjižnega stanja, kakršno je bilo v času smrti izvenzakonske partnerke F. Z., J. S., ki je umrla dne 26.11.1991. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi toženih strank in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je navedeni tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka na drugi stopnji in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožeče stranke. Ker pa tožnik o tem, kakšen je njegov pravni interes, ni bil zaslišan, bi sodišče druge stopnje smelo na podlagi 370. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje le razveljaviti in ne spremeniti.

Odločitev o pravnem interesu tožnika je apriorna. V tem sporu ne gre za dediščinsko tožbo, saj je tožnik pravni naslednik sodediča toženk, ne pa njihov sodedič. Zato ni mogoče govoriti o dediščinski tožbi, temveč o tožbi tretje osebe proti dedičem pokojne J. S. Tožeča stranka zato predlaga vzpostavitev sodbe sodišča prve stopnje, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje pravilno pravno ovrednotilo tožbo tožeče stranke kot dediščinsko tožbo.

Tožeča stranka šele v reviziji pravno opredeljuje svoj tožbeni zahtevek, in sicer kot tožbeni zahtevek tretje osebe proti sodedičem pokojne J. S. S tem verjetno želi doseči, da bi sodišče njeno tožbo obravnavalo kot navadno lastninsko tožbo.

Dediščinska tožba je po 141. členu Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78, v nadaljevanju ZD) res tožba enega sodediča proti ostalim sodedičem. To je pravilo, ki pa pozna izjeme takrat, ko pride do smrti sodediča še v času, ko se o njegovi pravici lahko izreče njegov pravni naslednik in sicer njegov univerzalni pravni naslednik. Gre za podobno pravno situacijo kot je tista, ki jo ureja 134. člen ZD. Če umre dedič pred koncem zapuščinske obravnave in se dediščini ni odpovedal, preide pravica do odpovedi dediščini na njegove dediče. Če pa preide pravica do odpovedi na dediče, preide na dediče tudi pravica do uveljavljanja dediščine. Tudi oni zato lahko uveljavljajo dediščinsko tožbo, in sicer v istem roku, kot jo lahko njihov prednik.

Ker v obravnavanem primeru izjava o odpovedi dediščini (oziroma odpoved v korist sodedičev), sodišču ni bila dana do konca zapuščinske obravnave, velja, kot da do takšne odpovedi sploh ni prišlo. To pomeni, da je dedič F. Z., ki se dediščini ni odpovedal, res postal dedič skupaj z otroki pokojne J. S. Ker pa je dne 20.5.1992 umrl in se postopka tudi ni udeležil (obravnava je bila 22.4.1992), je tožnik s tem vstopil v pravni položaj pokojnega in tako pridobil tudi pravico zahtevati dediščino na podlagi 141. člena ZD.

Če pa je tako, v konkretnem primeru vendarle gre za dediščinsko tožbo. Spor je lahko torej le v tem, ali je tožbeni zahtevek, ki ga je tožnik postavil, v skladu s 141. členom ZD ali ne. Revizijsko sodišče soglaša z razlogi na drugi stopnji, da je dediščinska tožba dajatvena tožba. Z njo tisti, ki uveljavlja svojo dedno pravico, zahteva izročitev zapuščine od posestnikov te zapuščine. Tožnik uveljavlja svojo pravico na podlagi dedovanja in sicer kot dedič enega od sodedičev pokojne J. S. Da je tako, izhaja tudi iz trditvene podlage v tožbi in ostalih vlogah tožeče stranke. Če naj tožnik s takšno tožbo uspe, mora spričo sprememb, ki so nastale po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, v katerem njegov prednik F. Z. ni bil upoštevan, upoštevati lastninsko oziroma zemljiškoknjižno stanje v času tožbe, in vložiti dajatveni zahtevek proti tistim dedičem, ki zapuščino imajo. Upoštevati bi moral tako sklep o dedovanju po pokojni J. S., kakor tudi sklep o dedovanju po pokojnem J. S. V obeh zapuščinskih postopkih so se dedinje dogovorile o delitvi zapuščine in s tem dosegle, da so posamezne nepremičnine prešle iz enega zemljiškoknjižnega vložka v drugega.

Ugotovitev, da je tožnik dedič po pokojni J. S., je v takšni pravdi lahko le predhodno vprašanje. Kajti z ugotovitvenim zahtevkom, ki bi mu sodišče ugodilo, bi posegel v že pravnomočna sklepa o dedovanju, kar pa ZD izrecno prepoveduje. V zakonu je namreč posebej urejeno, kako sodišče ravna, kadar se pojavi novi dedič. Tako je v 223. členu ZD določeno, da sodišče ne opravi nove glavne obravnave, temveč napoti novega dediča, naj uveljavlja svojo pravico v pravdi.

Razveljavitve sklepa o dedovanju, torej v našem primeru dveh sklepov o dedovanju, takšen dedič ne more doseči, temveč lahko doseže izročitev zapuščine, ki je bila s prejšnjimi odločitvami izročena drugim domnevnim dedičem. Zato tudi napačno vtožuje, da je dedič 1/6 solastninskega deleža v nekdanjih vložkih, v katerih je bilo stanje na podlagi pravnomočnioh sklepov o dedovanju pozneje spremenjeno.

Zato tožnikova tožba nima podlage v ZD. Če pa je tako, je tudi ugotovitev sodišča druge stopnje, da tožnik za takšen zahtevek ne more imeti pravnega interesa, pravilna. Tožeča stranka zmotno trdi, da gre za kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je namreč ovrednotilo tožnikov pravni interes po 141. členu ZD. Ta pa daje tožniku na razpolago dajatveni zahtevek na izročitev zapuščine oz. izročitev tistih stvari in tiste vrednosti zapuščine, ki je v času tožbe obstajala, ter seveda od tistih oseb, ki jo imajo v posesti. Tožnik ni tako ravnal in zato s tožbenim zahtevkom ni mogel uspeti.

Glede na vse navedeno revizija tožeče stranke ne more biti utemeljena. Ker očitana kršitev določb pravdnega postopka ni podana, enako pa velja za procesne kršitve, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), in ker tudi ni bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.