Jedro

Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo pri boleznih zaradi izpostavljenosti azbestu.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se deloma ugodi in se izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 15.857,12 EUR odškodnine, odločitev o stroških pa se s p r e m e n i ,

tako da mora tožena stranka tožeči plačati pravdne stroške v znesku 1.737,68 EUR, tožeča stranka toženi v znesku 1.171,70 EUR in tožeča stranka stranskemu intervenientu v znesku 637,67 EUR. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke, pritožba tožene pa v celoti, z a v r n e in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 44,78 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.1.2007 dalje do plačila, v 15 dneh.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati odškodnino v višini 3.500.000,0 SIT in sicer za telesne bolečine 1.000.000,00 SIT, za strah 1.500.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1.000.000,00 SIT. Tožnica je namreč zbolela za azbestozo pri delu za toženo stranko, ki zato odgovarja za nepremoženjsko škodo, ki je nastala tožnici.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je odškodnina ob ugotovljenem dejanskem stanju določena prenizko. Sodišče zaradi zavrnitve dokaznega predloga za imenovanje izvedenca psihiatrične stroke ni popolno ugotovilo vseh pravno relevantnih dejstev. Pri določitvi odškodnine ni upoštevalo zelo pomembne okoliščine, da je tožnica zbolela za neozdravljivo poklicno boleznijo. Bolezen se je pri njej razvila do takšne mere, da povzroča občasne bolečine v prsnem košu, težko dihanje, pogostejše infekcije in težave zaradi suhega kašlja. Njene življenjske aktivnosti so že zdaj zmanjšane za 10 %, bolezen, to je plevropulmonalna azbestoza, pa bo v bodoče gotovo napredovala. Pri odmeri strahu sodišče ni upoštevalo, da strah vpliva na tožničino psihofizično stanje, povzroča nervozo in občasno nespečnost. Vse to vpliva na funkcioniranje tožnice ter ji povzroča psihične bolečine zaradi zmanjševanja njenih življenjskih funkcij. Tožnica že v tej stopnji obolelosti ne more opravljati težjih del, za preostala dela pa mora vlagati večji telesni in psihično napor. Dejstvo je, da bo zaradi neustavljivega napredovanja poklicne bolezni tožeča stranka potrebovala stalno skrb, tujo pomoč in nego, saj ne bo mogla sama skrbeti zase. Zlasti je treba zvišati odškodnino za strah, saj ta tožnico hromi in omejuje njene življenjske aktivnosti. Tožeča stranka posledično izpodbija tudi odločitev o stroških. Meni, da bi moralo sodišče upoštevati, da je po temelju uspela v celoti. Sodišče ni odločilo o materialnih stroških postopka.

Tožena stranka je v pritožbi navajala, da tožnica ni utrpela nobenega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zato je odškodnina iz tega naslova neutemeljena. Izvedenec je ocenil zmanjšanje na 10 % na račun bolečin v prsnem košu in občutka težjega dihanja ob naporih. Ker je pljučna funkcija pri tožnici normalna, njeni občutki ne morejo biti podlaga za določitev odškodnine.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa neutemeljena.

Prvostopno sodišče je v razlogih sodbe pravilno povzelo tožničino izpoved in ugotovitve izvedenca in naštelo vse posledice, ki jih tožnica trpi zaradi bolezni in tudi tiste, ki jih je z gotovostjo pričakovati v bodoče. Pravno podlago za določitev pravične odškodnine predstavljajo določbe 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, na podlagi katerih sodišče pri odločanju o odškodninskem zahtevku upošteva pomen prizadete dobrine in namen odškodnine ter da ta ni v nasprotju z njeno naravo in splošnim družbenim namenom. Odškodnina je povezana z individualizacijo posameznega primera, poleg specifičnih okoliščin pri posameznem odškodninskem upravičencu je treba upoštevati tudi širše okoliščine in sicer medsebojno primerjavo posameznih škod in prisojenih odškodnin. Sodišče mora upoštevati okvire, ki jih je začrtala sodna praksa in ohraniti pravična razmerja med škodo določenega obsega in odškodnino zanjo. Ob upoštevanju teh kriterijev in dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča odškodnina za telesne bolečine pravična. Samo dejstvo, da je bolezen neozdravljiva, ne vpliva na sedanje telesne bolečine, glede bodočih pa je sodišče upoštevalo, da se bodo vsaj enake bolečine pojavljale tudi še v bodoče. Pritožba pa ima prav, da je odškodnina za strah odmerjena prenizko. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je strah pri tožnici intenziven, da jo hromi tudi v vsakdanjem življenju ter da je tožnica tip človeka, ki na stresno situacijo reagira z nervozo. K bojazni pripomore tudi življenje v obremenjenem okolju. Strah vpliva na tožničino psihofizično stanje (povzroča nervozo in občasno nespečnost) in na vegetativni živčni sistem (lahko povzroča znojenje v obliki mrzlih in potnih dlani). Ni pa mogoče reči, da strah vpliva na sistem dihanja in zaznavanje bolečine pri tožnici. Tem dejanskim ugotovitvam tožnica ne nasprotuje (in jih v pritožbi celo povzema), zato imenovanje izvedenca psihiatra ni bilo potrebno. Ob upoštevanju zgoraj navedenih kriterijev za določitev odškodnine znaša pravična odškodnina za strah 1.800.000,00 SIT. V zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti pa sta obe pritožbi neutemeljeni. Glede pritožbe tožeče stranke je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje upoštevalo zmanjšanje življenjske aktivnosti, kakršnega je ugotovil izvedenec in to v celoti in na to stanje tudi odmerilo pravično odškodnino. Po določbi 203. člena ZOR prisodi sodišče odškodnino za bodočo nepremoženjsko škodo samo v primeru, da je v normalnem toku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti. Iz razlogov sodbe, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja, izhaja, da poslabšanje pri tožnici nastopa počasi in da ni predvidljivo. Sodišče je odmerilo odškodnino na podlagi sedanje azbestne bolezni in upoštevalo prognozo na tako zdravstveno stanje. Če bi se stanje bistveno poslabšalo, je moč govoriti o novi škodi, ki jo lahko tožnica uveljavlja, ko bo taka škoda nastala. Zato so navedbe pritožbe, da bi prvostopno sodišče moralo upoštevati, da bo tožnica na koncu potrebovala tujo pomoč in da ne bo skrbela zase, v tej fazi bolezni neutemeljene. Po drugi strani pa je neutemeljena tudi pritožba tožene stranke, da zmanjšanja življenjskih aktivnosti sploh ni. Iz razlogov sodbe izhaja, da se zmanjšanje kaže v povečanem naporu pri vsakdanjih opravilih, v bolečinah in težkem dihanju pri večjih naporih. Verjetnost poslabšanja obstaja, vendar bo bolezen napredovala le počasi. Pri tem je prvostopno sodišče jasno povedalo, da je upoštevalo samo omejitveni del vpliva bolečin, saj je bolečine kot take upoštevalo pri odškodnini za telesne bolečine. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je zmanjšanje življenjskih aktivnosti, predvsem pa intenzivnost in trajanje duševnih bolečin pri tožnici tolikšno, da tožnici pripada odškodnina iz tega naslova.

Na podlagi vsega povedanega in ker ni ugotovilo drugih kršitev , na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke deloma ugodilo in ji priznalo 300.000,00 SIT več odškodnine iz naslova strahu. V preostalem delu pa je pritožbo (glede tožbenega zahtevka) kot neutemeljeno zavrnilo. Enako je kot neutemeljeno zavrnilo tudi pritožbo tožene stranke.

Zaradi spremembe sodbe je bilo treba na novo odmeriti tudi stroške. Med strankama temelj ni bil sporen (narok 3.6.2004), zato je prvostopno sodišče pravilno upoštevalo uspeh tožnice samo po višini. Tožnica je tako (ob upoštevanju spremenjene odškodnine) uspela v 47,5 %, tožena stranka (in intervenient) pa v 52,5 %. Pritožba tožeče stranke utemeljeno opozarja, da sodišče ni priznalo materialnih stroškov v skladu z Odvetniško tarifo. Ti znašajo skupaj z DDV 6.719,00 SIT (oziroma 28,04 EUR). Ob tako ugotovljenih stroških tožeče stranke 876.669,00 SIT (869.950,00 SIT + 6.719,00 SIT) in uspehu 47,5 % ji mora tožena stranka povrniti 416.418,00 SIT (oziroma 1.737,68 EUR). Tožena stranka je upravičena do povrnitve 52,5 % stroškov, to je 280.787,00 SIT (oziroma 1.171,70 EUR), enako velja za stranskega intervenienta, ki mu mora tožeča stranka povrniti 152.812,00 SIT (oziroma 637,67 EUR).

Tožeča stranka je s pritožbo uspela v deležu 7 %, zato ji mora tožena stranka povrniti stroške pritožbenega postopka (za sestavo pritožbe in razgovor s stranko, za materialne stroške in za DDV na odvetniške storitve) v znesku 10.732,00 SIT (oziroma 44,78 EUR).

V zvezi z zakonom o uvedbi eura je sodišče vse tolarske zneske po uradni dolžnosti pretvorilo v eure.