Jedro

Tudi če tožeča stranka svoje terjatve do tožene stranke ni odstopila davčni upravi s cesijsko pogodbo, pa je s tem, ko je davčna uprava za prisilno izterjavo dolga tožeče stranke posegla po terjatvi, ki jo je ta imela do tožene stranke, kar ji dopušča Zakon o davčnem postopku v 48. čl. in toženi strani odtegnila dolgovani znesek, tožeča stranka izgubila status upnika in ni več legitimirana za vodenje te pravde, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Prav tako pa je ugasnila obveznost dolžnika, torej tožene stranke. Gre za posebno obliko zakonite cesije, odstopa terjatve v izterjavo,za katero velja analogna uporaba dol. čl. 444/II Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. Ig 884/2002 z dne 28. 1. 2003, v tč. 1 in 3 izreka sklepa v celoti razveljavilo in tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati znesek 216.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 6. 2000 dalje do plačila in da ji mora povrniti stroške izvršilnega postopka v znesku 23.140,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2003 do plačila, v celoti kot neutemeljen zavrnilo. Tožeči stranki pa je sodišče naložilo povrnitev stroškov postopka toženi stranki v znesku 97.444,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe, 10. 1. 2006, dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. V pritožbi je tožeča stranka navajala, da svoje terjatve do tožene stranke ni odstopila davčni upravi in zato ni mogla ugasniti, sicer pa da niti tožena stranka ni podala kakega ugovora, da naj ne bi bila tožeča stranka v tem postopku aktivno legitimirana. Tožeča stranka meni, da dolg tožene stranke do nje še obstoja, saj je njegov pravni naslov resničen in na njegovi pravni podlagi uveljavlja plačilo, za katerega šteje, da je še odprto, to pa da potrjujejo tudi navedbe tožene stranke, sprva, da blaga ni prejela, kasneje pa, da ga je, a z zamudo. Tožena stranka ji računa ni poravnala, kar bi morala že zdavnaj storiti, saj ga ni zavrnila, tožeča stranka pa je plačilo tudi pravočasno uveljavljala in vtoževala.

Tožeča stranka je priglasila pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki na njo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 500.000,00 SIT (I. odst. 495. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Sodba, izdana v postopku v sporih majhne vrednosti se sme po določbi I. odst. 458. čl. ZPP izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz II. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Čeprav tožeča stranka v pritožbi kot formalna razloga izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava, pa teh pritožbenih razlogov ne obrazlaga. Iz same obrazložitve pa izhaja, da uveljavlja izključno nedopustni pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče se zato s pritožbenimi navedbami, ki izpodbijajo po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, ni smelo ukvarjati.

Pritožbeno sodišče pa nadalje ugotavlja, da v postopku na prvi stopnji ni bila storjena katera od po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po II. odst. 339. čl. ZPP v zv. z II. odst. 350. čl. ZPP.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju kakor in kolikor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje pa je to tudi materialno pravo pravilno uporabilo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo kot neutemeljen. Tudi če tožeča stranka svoje terjatve do tožene stranke ni odstopila davčni upravi s cesijsko pogodbo, pa je s tem, ko je davčna uprava za prisilno izterjavo dolga tožeče stranke posegla po terjatvi, ki jo je ta imela do tožene stranke, kar ji dopušča Zakon o davčnem postopku v 48. čl. in toženi stranki odtegnila dolgovani znesek, tožeča stranka izgubila status upnika in ni več legitimirana za vodenje te pravde, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Prav tako pa je ugasnila obveznost dolžnika, torej tožene stranke. Gre za posebno obliko zakonite cesije, odstopa terjatve v izterjavo, za katero velja analogna uporaba določila čl. 444/II Zakona o obligacijskih razmerjih. Poleg tega pa je bilo o terjatvi po vtoževanem računu, ki je predmet te pravde, že pravnomočno odločeno z zamudno sodbo Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. I Pg 200/2001 z dne 19. 9. 2001, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje in je zahtevek tožeče stranke tudi iz tega naslova neutemeljen.

Pritožbo je bilo tako zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške (čl. 154/I v zv. s čl. 165/I ZPP).