Jedro

Za obstoj kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je bistveno, pravica katere stranke je bila kršena. Kršitev je podana le tedaj, če je bila odvzeta možnost izjavljanja stranki, ki vlaga pravno sredstvo. Tožena stranka se zato v reviziji ne more uspešno sklicevati, da je bilo onemogočeno sodelovanje v postopku tožeči stranki.

V odsotnosti pravočasnega dokaznega predloga tožene stranke za zaslišanje tožeče stranke je za razjasnitev dejanskega stanja zadoščalo zaslišanje enega od obeh tožnikov, ki so jima znana ista sporna pravno relevantna dejstva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženca tožnikoma solidarno plačati 39.306 DEM v EUR protivrednosti po uradnem menjalniškem tečaju na dan 1. 1. 2003, z 10% letnimi zamudnimi obrestmi za DEM od 3. 11. 1998 do 31. 12. 2001, od 1. 1. 2002 do plačila pa od preračunanega zneska v EUR z 10% letnimi zamudnimi obrestmi in jima povrniti pravdne stroške. Ocenilo je, da tožena stranka ni dokazala tistih delnih plačil, ki jih je zatrjevala, niso pa bila upoštevana v seznamu tožeče stranke.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidentov

3. Zoper to sodbo v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče z opustitvijo zaslišanja prve tožeče stranke kršilo načelo enakosti strank v postopku in načelo kontradiktornosti. A. B. je drugi toženki po telefonu zatrdila, da je dolg v celoti plačan. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo omejitev glede obrestovanja pogodbenih obresti iz drugega odstavka 279. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) oziroma 381. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje z opustitvijo zaslišanja prve tožnice ni zagrešilo nobene od očitanih (absolutnih ali relativnih) kršitev določb pravdnega postopka. Uvodoma je treba pritrditi ugotovitvi sodišča druge stopnje, da je tožena stranka dokaz z zaslišanjem prve tožeče stranke prvič predlagala šele na predzadnji glavni obravnavi 8. 9. 2005, torej po prvem naroku za glavno obravnavo, zato je njeno sklicevanje v reviziji na odgovor na tožbo nekorektno. Predmet graje tožene stranke je procesna situacija, v kateri je zaslišanje nasprotne stranke (prve tožnice) predlagala samo ta stranka, sodišče pa je njen dokazni predlog zavrnilo in zaslišalo le drugega tožnika V. B.. Čeprav je kršitev pravice do izjave absolutna bistvena kršitev postopka (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), je za obstoj kršitve bistveno, pravica katere stranke je bila kršena. Kršitev je podana le tedaj, če je bila odvzeta možnost izjavljanja stranki, ki vlaga pravno sredstvo. Tožena stranka se zato v reviziji ne more uspešno sklicevati, da je bilo onemogočeno sodelovanje v postopku tožeči stranki.

7. Preostane še odgovor na vprašanje, ali je opustitev zaslišanja prve tožnice povzročila, da si sodišče ni moglo ustvariti objektivne slike o pomembnih dejstvih, torej, ali so bila kršena pravila, ki se nanašajo na zaslišanje stranke v vlogi dokaznega sredstva. Tudi kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana. V odsotnosti pravočasnega dokaznega predloga tožene stranke za zaslišanje tožeče stranke je za razjasnitev dejanskega stanja zadoščalo zaslišanje enega od obeh tožnikov, ki so jima znana ista sporna pravno relevantna dejstva (primerjaj s prvim odstavkom 258. člena ZPP). Informacijo o okoliščini, ki naj bi bila znana le prvi tožnici (da naj bi tožnica toženki po telefonu potrdila, da je dolg v celoti poravnan), pa je tožena stranka, kot je pravilno poudarilo že sodišče druge stopnje, sodišču posredovala šele v pritožbi z dne 10. 3. 2006, torej prepozno (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8. Na podlagi v tem delu neargumentiranih revizijskih navedb ni mogoče sklepati, zakaj tožena stranka meni, da sodišče prve stopnje glede obrestovanja pogodbenih obresti ni upoštevalo drugega odstavka 279. člena ZOR oziroma 381. člena OZ. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) je revizijsko sodišče zato preverilo le, ali je bilo spoštovano pravilo o uveljavljanju procesnih obresti. Ugotovilo je, da tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo glavnice, povečane za kapitalizirane obresti, in od tako obračunanega zneska obresti za obdobje od 1. 11. 1998 (tožba je bila vložena 30. 10. 1998), kar je v skladu z drugim odstavkom 279. člena ZOR.

Ker revizijski razlogi niso podani, je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).