Jedro

Tožnik je med razlogi za vložitev prošnje navedel, da v domačem kraju trpi zaradi vojne med Indijo in Pakistanom, zaradi tega umre tudi dosti ljudi. S tem uveljavlja razloge za subsidiarno zaščito. Tožena stranka je v postopku vpogledala v različna poročila za leto 2019 in 2020 iz katerih je razvidna splošna varnostna situacija v Pakistanu. Po podatkih EASO je bilo leta 2003 za območje Kašmirja, ki je razdeljen med Indijo in Pakistan, dogovorjeno premirja, ki pa je nenehno kršeno. Kršitev je rekordno število od leta 2018. Leta 2019 je zaradi bitk vzdolž linije nadzora umrlo okoli 60 civilistov. V celem času pa naj bi umrlo med 30.000 in 100.000 civilistov. Po ceni EASO predstavlja Kašmir največji in najbolj militirizirani teritorialni spor na svetu. Že navedeno po oceni sodišča nakazuje na visoko stopnjo samovoljnega nasilja na območju iz katerega prihaja. Ker je tožena stranka, ne glede na standarde iz sodbe v zadevi Elgafaji (C-465/07), v izpodbijani odločbi le povzela določene informacije o izvorni državi, obenem pa ni preverila, kakšna je dejanska stopnja ogroženosti, ki bi ji bil tožnik, glede na izjave, da živi v Kašmirju blizu indijske meje, na tem območju izpostavljen, je ostala odločba pomanjkljivo obrazložena glede razlogov o odločilnem dejstvu (stopnja samovoljnega nasilja, ki bi tožniku samo zaradi navzočnosti na navedenem ozemlju, na katerem obstaja nasilje, utegnilo povzročiti resno škodo).

Iz razlogov izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi tožena stranka v zvezi z možnostjo notranje zaščite upoštevala tožnikove osebne okoliščine.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1555/2020/6 (122-20) z dne 11. 12. 2020 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Povzetek izpodbijane odločbe

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito.

2. V odločbi uvodoma povzema tožnikove izjave v prošnji za mednarodno zaščito (21. 7. 2020) in na osebnem razgovoru (24. 8. 2020). Ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabimi finančnimi razmerami, prisotnostjo pri uboju soseda, s katerim je bil v sporu, težavami zaradi življenja v Kašmirju in preganjanju zaradi politične pripadnosti (pripadnost stranki Pakistan Tehreek-e-Insaf, v nadaljevanju PTI). Vsebina prošnje in osebnega razgovora je v izpodbijani odločbi povzeta na straneh 1 in 2. 3. Tožnikova istovetnost ni bila nesporno ugotovljena. Vendar, pa tožena stranka ni dvomila, da prihaja iz Pakistana in da je državljan te države.

4. V nadaljevanju je tožena stranka presojala obstoj okoliščin iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Ob presoji prve alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 je tožena stranka ocenila, da je tožnik pri utemeljevanju svoje prošnje na vprašanja odgovarjal samostojno in se jim ni skušal izogibati. Kljub temu pa ni bil povsem skladen pri navajanju dejstev in okoliščin, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje je kot glavni razlog za odhod iz države navedel ekonomske razloge, pri čemer je ob koncu razgovora posplošeno omenil še umor soseda. Na osebnem razgovoru pa je kot glavni razlog za odhod iz države podrobneje predstavil umor soseda. Pri tem je potrdil, da je državo zapustil tudi zaradi ekonomskih težav. Ob koncu razgovora, ko je bil vprašan, če bi rad še kaj dodal, je navedel, da je imel v Pakistanu težave tudi zaradi prebivanja v Kašmirju in političnega sodelovanja v stranki PTI. Ko je bil vprašan, zakaj tega ni omenil že prej oziroma ob podaji prošnje, je tožnik povedal, da takrat ni razumel vseh vprašanj. Z nizanjem dodatnih razlogov za zapustitev države, brez prepričljivo pojasnjenega razloga, zakaj vseh razlogov ni navedel takoj, ko je bil povprašan o vzrokih za zapustitev izvorne države, si je tožnik na osebnem razgovoru po presoji tožene stranke poskusil povečati možnosti za pridobitev mednarodne zaščite.

5. V zvezi z drugo alinejo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-11 je tožena stranka ugotovila, da je tožnik predložil kopijo osebnih dokumentov, sliko policijskega zapisnika o opravljeni prijavi kaznivega dejanja z 28. 12. 2012 (FIR obrazec)2 in sliko sodnega prevoda policijskega zapisnika z 28. 12. 2012 v angleškem jeziku. Dokumentacije, ki jo je tožnik vložil v obliki fotokopij oziroma slik, pristojni organ ni mogel preverjati pri Nacionalnem forenzičnem laboratoriju in tako ovreči ali potrditi njihove pristnosti. Je pa dokumentacijo dal prevesti. Tožena stranka je menila, da je navedena dokumentacija potrdil zgolj obstoj spora v Pakistanu, ne pa s tem povezanega preganjanja tožnika, še manj pa, da verjetnosti nadaljnjega ogrožanja. Iz dostavljenega dokazila tudi ne izhaja, da bi bil tožnik obtožen in zaprt po krivem. Kljub temu organ tožniku ne očita, da dokazil ni predložil, saj je izkazal, da je v postopku pripravljen sodelovati.

6. Ob upoštevanju tretje alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-13 je tožena stranka primerjala in presojala tožnikove izjave v različnih fazah postopka. Ugotovila je, da obstajajo razlogi, zaradi katerih lahko sklepa, da so tožnikove navedbe malo verjetne in neprepričljive. Kot glavni razlog za zapustitev države je ob podaji prošnje navedel ekonomske razloge in zgolj nekonkretizirano omenil smrt soseda, na osebnem razgovoru pa je kot glavni razlog zapustitve države navedel smrt soseda in finančne težave. Šele na koncu osebnega razgovora je na izrecno vprašanje uradne osebe navedel, da je imel v Pakistanu težave zaradi življenja v Kašmirju in zaradi političnega sodelovanja v PTI. Teh dveh razlogov ni omenjal. Tožnik je celo izrecno izjavil, da je razumel vsa vprašanja ter, da nima dodatnih vprašanj oziroma pomislekov. Dodatna razloga na osebnem razgovoru je po presoji tožene stranke nanizal zgolj zato, da bi si povečal možnosti za pridobitev mednarodne zaščite, zaradi česar po njeni presoji te navedbe niso verodostojne.

7. Po oceni tožene stranke je tožnik je svoje navedbe podal na neprepričljiv način. Le pavšalno je navedel, da bi mu ob vrnitvi v Pakistan grozil umor s strani svojcev ubitega soseda, pri čemer iz njegovih izjav ni jasno, na podlagi česa to dejansko zatrjuje. Iz njegovih navedb namreč ne izhaja, da bi tožnik s svojci ubitega soseda že imel kakšne osebne težave, pri čemer zgolj navedbe, da naj bi prisostvoval pri umoru soseda, ne morejo zadostovati za takšen sklep, predvsem ker zatrjuje, da je nedolžen. Glede na to, da naj bi bil krivec za smrt soseda znan, je nejasno, zakaj bi se želeli svojci ubitega maščevati tožniku, še posebej ker so že opravili prijavo na policijo (kakor to izhaja iz predloženega dokazila), s čimer so že dosegli pravico. Iz prijave izhaja, da je prijavitelj dogodka zgolj sumil, da je bil tožnik vpleten v dogodek, kar še toliko bolj postavi pod vprašaj dejansko željo po maščevanju s strani svojcev ubitega. V tožnikovih navedbah o prestajanju zaporne kazni zaradi domnevne krive obtožbe o umoru je organ zasledil tudi neskladje. Ob podaji prošnje je tožnik zatrjeval, da je bil po krivem zaprt med leti 2011 in 2012, kasneje na osebnem razgovoru pa je navajal, da je bil zaprt leta 2013. Pri navajanju časa lahko pride do določenih manjših neskladij, še zlasti pri prosilcih, ki prihajajo iz območij, kjer časovna komponenta ni tako bistvena v vsakdanjem življenju, v konkretnem primeru pa gre za neskladje v obsegu leta dni do dveh, kar predstavlja kar velik časoven razkorak, česar tožena stranka ni sprejela kot verodostojno. Časovna umestitev omenjene kazni je po njenem mnenju ključnega pomena, saj bi bilo jasno ozadje tožnikove zapustitve države.

8. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da je tožnik nekonkretizirano in posplošeno navedel, da ljudje, ki živijo v Kašmirju, trpijo in so ogroženi, pri čemer ni znal pojasniti, kako je bil osebno prizadet na podlagi tega dejstva, glede na to, da je navedel, da prihaja od tam. Nepodkrepljeno je tudi zatrjeval, da je imel težave na podlagi svoje politične pripadnosti, pri čemer je zgolj pavšalno navajal, da so se tepli, ter da so mu očitali članstvo v politični stranki PTI, ni pa izpostavil nobenega konkretnega dogodka, na podlagi katerega bi bilo mogoče skleniti, da je bil zato v Pakistanu osebno ogrožen. Svojih navedb ni dovolj konkretiziral in individualno utemeljil niti na podvprašanja uradne osebe, zaradi česar je tožena stranka dvomila v njihovo resničnost. 9. Tožena stranka je presojala tudi skladnost tožnikovih izjav z aktualnimi informacijami o izvorni državi, da bi preveril njihovo zunanjo skladnost. Proučila je naslednje informacije: 1. Spletišče vlade Združenega kraljestva: priporočila za potovanja - Pakistan, 12. 11. 2020; 2. EASO: odgovor na vprašanje o državi izvora - Kašmir, 6. 10. 2020; 3. EASO: Poročilo o varnostni situaciji v državi - Pakistan, oktober 2020; 4. The International news: povečanje varnosti v Islamabadu, 30. 6. 2020; 5. Zvezni urad za migracije in begunce: poročilo o tekočih dogodkih, 28. 9. 2020; 6. Vlada Avstralije - Oddelek za zunanje zadeve in trgovino: poročilo o izvorni državi - Pakistan, 20. 2. 2019. Preverjala je informacije o varnostni situaciji v Pakistanu in se osredotočila tudi na splošno situacijo v pakistanskem delu Kašmirja, saj tožnik zatrjuje, da prihaja od tam.

10. Glede na predstavljene informacije in upoštevajoč tožnikove navedbe o slabi varnosti v Pakistanu, predvsem v Kašmirju, je tožena stranka presodila, da je območje Kašmirja očitno podvrženo dolgotrajnemu sporu, v katerem kljub premirjem prihaja do varnostnih incidentov, ne gre pa zanemariti in spregledati, da se v skladu z uradnimi informacijami in statističnimi podatki varnostno stanje v državi, predvsem v nekaterih določenih regijah (Punjab, Gilgit-Babtistan, nenazadnje tudi v prestolnici Islamabad), vendarle izboljšuje. To je potrdila tudi britanska vlada, ko je umaknila prepoved potovanja v Pakistan. Na podlagi dejstva, da je varnostna situacija v nekaterih predelih države dejansko izboljšana in da se v nekaterih predelih Pakistana sprejemajo bistveno boljši varnostni ukrepi, je tožena stranka ocenila, da niso vsi predeli Pakistana varnostno sporni ter, da obstajajo področja, kjer je varnostna situacija bistveno boljša in izboljšana, zaradi česar so primerni za normalno življenje.

11. Glede zatrjevanega preganjanja na podlagi politične pripadnosti je organ preveril informacije o politični stranki PTI. Ugotovila je, da pripadniki te stranke niso izpostavljeni večjim tveganjem. Zato je ocenila, da tožnik zaradi članstva ni ogrožen. Iz informacij namreč izhaja, da so incidenti, povezani s člani te stranke, zelo redki, pri čemer so usmerjeni predvsem na aktivne člane in člane višjega ranga, kar pa tožnik ni. Pristojni organ je tožniku te informacije 19. 11. 2020, skupaj s prevodom, postal v soočenje, vendar nanje ni odgovoril. Glede na navedeno tožena stranka zaključuje, da proučene informacije, razen v delu, ki govori o Kašmirju, tožnikovim navedbam ne nudijo veliko opore. Zaradi neskladnih, pavšalnih in malo verjetnih navedb je namreč tudi na podlagi preverjenih informacij, težko brez vsakega dvoma zaključiti, da je tožnik v Pakistanu dejansko ogrožen.

12. Ob presoji okoliščin iz četrte alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 je tožena stranka ugotovila, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil kakor hitro je to bilo mogoče. To je storil šele, ko je bil v Slovenijo vrnjen s strani italijanskih varnostnih organov.

13. Pri presoji tožnikove splošne verodostojnosti je tožena stranka ugotovila, da je na vprašanja odgovarjal samostojno in se jim ni poskušal izogibati. Sicer je predložil dokazilo za del svojih izjav (obstoj spora), vendar s tem ni izkazal zatrjevanega preganjanja. Poleg tega so bile njegove izjave podane na neprepričljiv, nekonkretiziran in pavšalen način. Njegovim izjavam pa tudi informacije o izvorni državi ne nudijo opore. Pred prihodom v Republiko Slovenijo zaščite sploh ni iskal, kljub domnevni ogroženosti v izvorni državi. Ob upoštevanju vsake posamezne alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 posebej in vseh alinej skupaj, je tožena stranka ocenila, da splošna verodostojnost tožnika ni podana.

14. V zvezi s presojo upravičenosti do statusa begunca je tožena stranka uvodoma ugotovila, da tožnik svojo ogroženost temelji na izjavah, da je v Pakistanu živel v slabih finančnih razmerah, da je državo zapustil, ker je bil prisoten pri uboju soseda, s katerim je bilo v sporu in da je zato (pa krivem) prestajal tudi zaporno kazen. Tožnik je uveljavljal tudi težave na podlagi življenja v Kašmirju in politične težave, zaradi članstva v stranki PTI. Tožena stranka je presodila, da teh tožnikovih navedb ni mogoče obravnavati kot preganjanje zaradi političnega prepričanja. Tožnik je sicer omenil, da naj bi ga večkrat pretepli, vendar je navedbe glede pretepov podan nekonkretizirano, kljub temu da je bil dodatno vprašan po konkretnih političnih težavah in opozorjen, da mora svoje navedbe navajati čimbolj natančno. Tožnik je bil udeležen v domnevnih pretepih, kar pomeni, da je nasilje tudi sam izvajal in povzročal, zaradi česar ni le domnevna žrtev. Član stranke PTI je od leta 2009 in je pred odhodom iz države kot član te stranke v Pakistanu prebival štiri leta. Politična participacija in domnevne težave, ki naj bi iz nje izvirale, niso mogle biti pomemben faktor za njegov odhod iz države in mu niso mogle vlivati takšnega strahu, da bi se počutil ogroženega. V prid njegovim izjavam niso niti predstavljene informacije. Navedbe glede domnevnih pretepov zaradi tega članstva so popolnoma nekonkretizirane, pa tudi iz informacij o izvorni državi izhaja, da so člani stranke PTI redko izpostavljeni takšnim in drugačnim napadom, če pa že so, so to pretežno aktivni člani stranke in osebe na višjih položajih v stranki, kar pa tožnik ni bil. Tožnik tudi ni uspel izkazati, da mu država v konkretnem primeru ne bi mogla nuditi zaščite. Iz njegovih izjav ne gre razbrati, da bi se kadarkoli zaradi domnevnih pretepov obrnil na policijo in poiskal pomoč in zaščito. Glede na tožnikove navedbe pristojni organ zaključuje, da tožnik ni izkazal preganjanja v svoji izvorni državi

15. Ostali razlogi s katerimi je tožnik utemeljeval svojo prošnjo, po presoji sodišča, niso takšne narave, da bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje statusa begunca. Tožnik je namreč kot enega izmed glavnih razlogov za odhod iz Pakistana navedel slabo ekonomsko situacijo in finančne težave, s katerimi se je soočal on in njegova družina, čemur pa institut mednarodne zaščite ni namenjen. Ni zatrjeval, da mu je bilo kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic ter, da bi proti njemu osebno bili usmerjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice.

16. V zvezi z utemeljevanjem prošnje za mednarodno zaščito z begom, ker je zaradi udeležbe pri uboju soseda v Pakistanu iskan s strani police, tožena stranka opozarja, da mednarodna zaščita ni namenjena zaščiti oseb, ki bežijo pred kazenskim pregonom oziroma prestajanjem zaporne kazni zaradi kaznivega dejanja, ki ga prosilec stori v izvorni državi in se na tak način skuša izogniti roki pravice, ampak izključno reševanju težav, ki jih je prosilec imel v svoji izvorni državi zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti dotočeni družbeni skupini oziroma preprečevanju resne škode. Tožnik je Pakistan zapustil nemudoma po tem, ko je bilo proti varščini izpuščen iz zapora. Po presoji tožene stranke iz tožnikovih navedb ne izhaja, da bi bila domnevna obtožba rezultat pristranskega delovanja pakistanskih organov pregona oziroma policije, kar bi se lahko štelo kot preganjanje in nakazovalo na to, da mu država, zaradi svojega krivičnega delovanja ne more nuditi zaščite. Nedržavni subjekti (v konkretnem primeru družina umrlega) se namreč lahko dojemajo kot subjekti preganjanja zgolj, če je mogoče dokazati, da država oziroma državni akterji, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, česar pa tožnik v konkretnem primeru ni nikakor zatrjeval. 17. Na podlagi tožnikove izjave je tožena stranka ocenila, da bi v Pakistanu ostal, če bi našel bolje plačano zaposlitev, da so bile ekonomske težave eden izmed glavnih razlogov za tožnikov odhod iz države. Menila je, da se ni mogel počutiti ogroženega, saj bi ostal, če bi več zaslužil. 18. Tožena stranka je ocenil, da ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu prve alineje 28. člena ZMZ-1, saj ni zadostno izkazal subjektivnega elementa preganjanja s strani svojcev umrle osebe oziroma ni dovolj utemeljil strahu pred preganjanjem in izpostavljenosti morebitni resni škodi v Pakistanu.

19. Tožena stranka je menila, da so tožnikove navedbe v zvezi z maščevanjem posplošene. Še preden je državo zapustil, je po izpustitvi iz zapora v Pakistanu prebival še skoraj mesec dni, v tem času pa se mu ni zgodilo nič konkretnega. Ravno tako ni zatrjeval, da bi v Pakistanu na sploh bil izpostavljen kakšnim konkretnim dogodkom, ki bi mu morebiti prizadejali resno škodo, da bi se lahko utemeljeno počutil ogroženega. Če bi ga res bilo strah, bi se preselil v drug kraj, česar pa ni poskusil storiti. Poleg tega ni uspel izkazati, da mu država ne bi mogla nuditi zaščite pred maščevanjem.

20. V zvezi z ogroženostjo zaradi prebivanja v pakistanskem delu Kašmirja je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni izkazal individualnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je njegovo življenje v tem predelu ogroženo zaradi spopadov. Menila je, da veliko ljudi umre zaradi omenjenih spopadov in da so spopadi dolgoročen problem. Stanje v Kašmirju in Pakistanu je tožena stranka preverila v informacijah o izvorni državi. Iz njih sicer izhaja, da v Kašmirju res potekajo posamični spopadi, vendar tožnik ni individualno in subjektivno izkazal ogroženosti v Kašmirju, saj ni izpostavil nobene situacije, ki bi nakazovala na ogrožanje zaradi spopadov. Tožena stranka je menila, da ima tožnik možnost selitve v mesta oziroma kraje znotraj Pakistana, kjer je varnostna situacija neprimerljivo boljša, česar pa ni niti poskusil storiti, kar dodatno izkazuje, da situacija v Kašmirju zanj osebno ni bila tako ogrožajoča. Povzetek tožnikovega trditvenega gradiva

21. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil tožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Izpostavlja, da ni imel pooblaščenca ne pri podajanju prošnje za mednarodno zaščito ne na osebnem razgovoru. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bil opozorjen na nekonsistentnost in pavšalnost. Iz spisa ni razvidno, da bi bile tožniku dane informacije o organizacijah ali skupinah oseb, ki zagotavljajo pravno pomoč in organizacijah, ki bi mu lahko kako pomagale že pri podajanju prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru. Ker ni imel pravnih pooblaščencev, bi mu morala tožena stranka posebej predočiti, kakšni so razlogi zaradi katerih lahko zaprosi za mednarodno zaščito in ga opozoriti, da mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo.

22. Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno, da tožena stranka ni pridobila specifičnih podrobnejših informacij o izvorni državi s poudarkom na Kašmirju. Iz odločbe tudi ni razvidno, ali je preverila informacije o politični stranki PTI na območju Kašmirja ali na področju celotne države, kar je pomembno z vidika, da je tudi tožena stranka sama ugotovila, da je območje Kašmirja podvrženo dolgotrajnim sporom, tam prihaja do varnostnih incidentov in je tožniku lahko povzročena resna škoda. Tožnik poudarja, da tožena stranka ni upoštevala, da je Pakistan zapustil že leta 2013 in da je varnostna situacija še posebej v Kašmirju slaba. Poleg tega ni preverjala ni niti informacij ali ima tožnik sploh možnost, da bi se v Pakistan oziroma Kašmir vrnil in se tam nastanil in v državi oziroma regiji prebival na varen način in da bi bilo poskrbljeno za njegovo preživetje in osnovne življenjske potrebe. Sodišču predlaga, da opravi glavno obravnavo in ga o tem zasliši, izpodbijano odločbo odpravi ali podrejeno zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

23. Tožnik ni bil seznanjen z varnostno situacijo v Kašmirju in Pakistanu in ni mu bila dana možnost, da se o tem izjavi. Prav tako se ni mogel izjaviti o tem, ali ima možnost, da bi se vrnil v Pakistan, se nastanil v drugih bolj varnih predelih in tam varno prebival. Povzetek odgovora na tožbo

24. Tožena stranka se je v odgovoru na tožbo sklicevala na obrazložitev izpodbijane odločbe. Pred podajo prošnje je bil tožnik v njemu razumljivem jeziku poučen o postopku mednarodne zaščite, pravicah in dolžnostih, predočena pa mu je bila tudi možnost pravnega zastopstva. Na vprašanje uradne osebe, če bi želel, da je na razgovoru prisoten pooblaščenec oziroma pravni zastopnik, je tožnik odgovoril nikalno.

25. Tožnik je bil večkrat vprašan, če je razumel vse, s čimer je bil seznanjen in, če želi, da se mu še enkrat pojasni, v katerih primerih je upravičen do mednarodne zaščite. Večkrat je bil opomnjen, da mora dejstva navajati po resnici, čimbolj natančno in navesti vse, kar se mu zdi pomembno. Poleg tega je bil večkrat tudi vprašan, če je povedal vse, če bi želel še kaj dodati in če ima še kakšne razloge, ki se mu zdijo pomembni, uradna oseba pa mu je postavljala tudi številna podvprašanja, s katerimi ga je poskusila usmeriti in ga pripeljati do konkretnejših odgovorov. Preverjala je tudi subjektivni element preganjanja in informacije o izvorni državi, čeprav ji tega glede na obstoječo sodno prakso ne bi bilo treba. Ocenila je informacije o splošni varnostni situaciji v Pakistanu in v Kašmirju in glede na podatke ugotovila, da niso vsi predeli Pakistana varnostno sporni, kot je to mogoče zaključiti za Kašmir. Podobno je preverila tudi informacije o stranki PTI.

Presoja sodišča

26. Dne 29. 3. 2021 je sodišče opravilo glavno obravnavo. Na glavni obravnavi je tožnik povedal, da živi v Kašmirju blizu indijske meje. Gre za vmesno pokrajino med Pakistanom in Indijo. Državi imata na obeh straneh vojake in se bojujeta. Povedal je tudi, da so njegovi starši umrli, ko je bil star tri ali štiri dni, nato je živel pri stricu. V Islamabadu in Pakistanu ne pozna nikogar. V okviru dokaznega postopka je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo. Tožnika glede na ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka ni zaslišalo. Pri tem je zavrnilo izvedbo dokazov, ki se nanašajo na nejasne razloge.

27. Tožba je utemeljena.

28. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). O pogojih za priznanje mednarodne zaščite se odloča v enotnem postopku, pri čemer pristojni organ najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne zaščite (drugi odstavek 41. člena ZMZ-1). Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnav vse elemente oziroma dokazna sredstva, ki so našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 29. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1 (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1).

30. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1). Resna škoda skladno z 28. členom ZMZ-1 zajema: 1) smrtno kazen ali usmrtitev, 2) mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ter 3) resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

31. Prosilec mora sam navesti vsa v 23. členu ZMZ-1 našteta dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo obstoj njegovega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Za utemeljitev svojih navedb mora prosilec v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1.4

32. Že iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 24. 8. 2020 je razvidno, da je tožnik med razlogi za vložitev prošnje navedel, da v domačem kraju trpi zaradi vojne med Indijo in Pakistanom, zaradi tega umre tudi dosti ljudi. S tem uveljavlja razloge za subsidiarno zaščito, ki se med drugim prizna državljanu tretje države, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člena ZMZ-1. Tožnik zatrjuje, da mu grozi resna in individualna grožnja za njegovo življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnem spopadu (tretja alineja 28. člena ZMZ-1). Zakonska opredelitev pojma resne škode je vsebinsko enaka opredelitvi v točki (c) 15. člena Kvalifikacijske direktive II5, ki jo je treba skladno s sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi Elgafaji (C-465/07) razlagati tako, da: - obstoj resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost prosilca za subsidiarno zaščito ni odvisen od tega, da zadnji predloži dokaz, da ga posamično zadeva zaradi elementov, ki so značilni za njegove osebne okoliščine; - se lahko obstoj te grožnje izjemoma šteje za dokazanega, kadar samovoljno nasilje, ki je značilno za potekajoč oboroženi spopad, po presoji pristojnih nacionalnih organov, ki so zaprošeni za subsidiarno zaščito, ali po presoji sodišč države članice, ki se jim predloži odločba o zavrnitvi te prošnje, doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo civilist, če se vrne v zadevno državo ali, odvisno od primera, v zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi navedeno škodo.6

33. Tožena stranka je v postopku vpogledala v različna poročila za leto 2019 in 2020 iz katerih je razvidna splošna varnostna situacija v Pakistanu. Po podatkih EASO je bilo leta 2003 za območje Kašmirja, ki je razdeljen med Indijo in Pakistan, dogovorjeno premirja, ki pa je nenehno kršeno. Kršitev je rekordno število od leta 2018. Leta 2019 je zaradi bitk vzdolž linije nadzora umrlo okoli 60 civilistov. V celem času pa naj bi umrlo med 30.000 in 100.000 civilistov. Po ceni EASO predstavlja Kašmir največji in najbolj militirizirani teritorialni spor na svetu.

34. Že navedeno po oceni sodišča nakazuje na visoko stopnjo samovoljnega nasilja na območju iz katerega prihaja. Ker je tožena stranka, ne glede na standarde iz sodbe v zadevi Elgafaji (C-465/07), v izpodbijani odločbi le povzela določene informacije o izvorni državi, obenem pa ni preverila kakšna je dejanska stopnja ogroženosti, ki bi ji bil tožnik, glede na izjave, da živi v Kašmirju blizu indijske meje, na tem območju izpostavljen, je ostala odločba pomanjkljivo obrazložena glede razlogov o odločilnem dejstvu (stopnja samovoljnega nasilja, ki bi tožniku samo zaradi navzočnosti na navedenem ozemlju, na katerem obstaja nasilje, utegnilo povzročiti resno škodo). Zato je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

35. Ob takem stanju stvari je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

36. Glede na navedeno absolutno bistveno kršitev določb postopka sodišče ni presojalo pravilnosti odločitve, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. ZMZ-1 namreč ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah (status begunca ali status subsidiarne zaščite), in ne dveh pravic in dveh samostojnih zahtevkov. Upoštevaje, da se o pogojih za priznanje mednarodne zaščite odloča v enotnem postopku, pravilnost presoje pogojev za priznanje statusa begunca sama po sebi torej ne more pomeniti pravilnosti zavrnitve prošnje za mednarodno zaščito. Poleg tega tožena stranka v ponovnem postopku ne bo vezana na s tem povezano presojo sodišča glede dejstev.7

37. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka upoštevati navodila sodišča in ugotoviti stopnjo tožnikove individualne ogroženosti glede na splošno stopnjo samovoljnega nasilja. Višja kot je ogroženost zaradi samovoljnega nasilja na nekem ozemlju, manj nanjo vplivajo tožnikove okoliščine. Če bo tožena stranka ugotovila, da je na spornem območju dovolj visoka stopnja ogroženosti, pa bo morala v nadaljevanju ugotoviti tudi možnosti glede tožnikove notranje zaščite. Notranja zaščita ima namreč nadomestno naravo, in sicer lahko nadomesti mednarodno zaščito, tako za status begunca kot za status subsidiarne zaščite. Ob presoji, ali za prosilca obstaja možnost notranje zaščite, je treba preveriti dve merili: 1) da v delu izvorne države, kamor naj bi bil prosilec razseljen, ni utemeljenega strahu pred preganjanjem in/ali utemeljene nevarnosti, da prosilec utrpi resno škodo (merilo varnosti), ter 2) ali je od prosilca mogoče pričakovati, da bo bival v tem delu izvorne države (merilo razumnosti).8 S tem v zvezi sodišče pripominja, da iz razlogov izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi tožena stranka v zvezi z možnostjo notranje zaščite upoštevala tožnikove osebne okoliščine. Zato je tudi v tem delu podana navedena absolutna bistvena kršitev pravil postopka.

38. Zaradi lažje obravnave zadeve pa sodišče še podaja svoje mnenje glede obveznega zastopanja pred toženo stranko. Tožnik namreč v tožbi uveljavlja kršitev pravil postopka tudi s trditvijo, da v postopku pred toženo stranko ni imel pooblaščenca in, da ta ni bil prisoten niti pri podajanju prošnje za mednarodno zaščito niti na osebnem razgovoru. Ta tožbeni ugovor ni utemeljen, saj iz prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da je bil tožnik pred podajo prošnje seznanjen z brošuro z informacijami o postopku priznanja mednarodne zaščite ter o pravicah in dolžnostih prosilcev za mednarodno zaščito. Potrdil je tudi, da je vsebino brošure razumel in na izrecno vprašanje ali želi pri sprejemu odvetnika ali pravnega zastopnika odgovoril, da ne (2. stran prošnje). Na začetku podajanja prošnje je bil še enkrat izrecno vprašan, ali je razumel ustno informiranje pred sprejemom prošnje, kar je potrdil (2. stran prošnje).

39. ZMZ-1 ne zagotavlja podpore in pravne pomoči svetovalcev za begunce v upravnem postopku, temveč le za postopke pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije (prvi odstavek 9. člena ZMZ-1). Takšna ureditev ni v nasprotju s Procesno direktivo II9 (1(f) odstavek 12. člena ter prvi odstavek 22. člena), ki prosilcem za mednarodno zaščito sicer zagotavlja odplačno pravno pomoč na vseh stopnjah postopka, pri čemer je zahtevano obvezno brezplačno zastopanje le v pritožbenih postopkih – postopkih pred sodišči (prvi odstavek 20. člena v zvezi z 46. členom Procesne direktive II). Tožnik pa ne zatrjuje, da bi zahteval pravno pomoč, pa bi mu bila v postopku pred toženo stranko odklonjena. Zahteva po obveznem brezplačnem pravnem svetovanju ni razvidna niti iz Recepcijske direktive II10, na katero se tožnik pavšalno sklicuje v tožbi.

1 Nanaša se na ugotovitev ali je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov. 2 Iz dokumenta izhaja, da je bila zoper tožnika podana prijava zaradi najprej pretepa osebe po imenu A. in napada na osebo po imenu B., saj je prijavitelj sumil, da je tožnik osebo B. porezal po zgornji strani leve roke. 3 Nanaša se na ugotovitev, ali so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, ki so povezane z njegovim primerom. 4 Te okoliščine, ki jih sodišče zaradi preglednosti ponovno povzema, so: da se je prosilec kar najbolje potrudil za utemeljitev svoje prošnje (prva alineja), da je prosilec podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov (druga alineja), da so prosilčeve izjave skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim s primerom (tretja alineja), da je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, kolikor hitro je bilo to mogoče (četrta alineja) in da je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost (peta alineja). 5 Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev). V skladu z njeno točko (c) 15. člena resna škoda zajema resno in individualno grožnjo življenju ali telesni celovitosti civilista zaradi vsesplošnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. 6 Kot je Vrhovno sodišče RS poudarilo že v sklepu opr. št. I U 13/2019, 19. točka obrazložitve. 7 Skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je upravni organa vezan le na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. 8 S tem povezana stališča je Vrhovno sodišče RS med drugim sprejelo v zadevi I Up 212/2018 z dne 27. 3. 2019 (14. točka obrazložitve). 9 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) 10 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev)