Jedro

Razlog, da je bila poenostavljena prisilna poravnava (v nadaljevanju: PPP) sprejeta na goljufiv način je, če je dolžnik upnikom napačno (lažno) prikazal svoj finančni položaj in poslovanje, in sicer zlasti, če je lažno prikazal, da je insolventen. Razlog, da bi bila PPP sprejeta na goljufiv način, bi tudi lahko bila fiktivno vzpostavljena terjatev upnika, na podlagi te terjatve pa bi ta upnik z odločilno glasovalno pravico v postopku PPP dosegel, da bi bila PPP izglasovana, ostali upniki pa bi bili prikrajšani za celotno poplačilo svojih terjatev.

Kakšen je bil namen prenosa sredstev, je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi pravilno ugotovljeno. Šlo je za finančno prestrukturiranje tožene stranke zato, da bi tožena stranka naprej uspešno poslovala.

Tudi, če bi tožena stranka res prejela vsa sredstva brezplačno, bi bili upniki tožene stranke kvečjemu v bistveno boljšem položaju, ker bi lahko glede na prenos vseh sredstev, utemeljeno pričakovali poplačilo svojih terjatev v skladu s pogoji PPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "I. Razveljavita se sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave Okrožnega sodišča v Novem mestu, St 000/2015 z dne 23. 12. 2015 in klavzula o njegovi pravnomočnosti z dne 8. 1. 2016. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe plačati neplačani del terjatev v znesku 104.167,21 EUR, za katere učinkuje potrjena poenostavljena prisilna poravnava.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi" (točka I izreka).

Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 3.264,40 EUR v roku 15 dni, do takrat brez obresti, v primeru zamude, ki začne teči naslednji dan po preteku 15 dnevnega paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

V bistvenih razlogih sodišče prve stopnje ni sledilo tezi tožeče stranke, da je bila pravnomočno potrjena poenostavljena prisilna poravnava nad toženo stranko (v nadaljevanju PPP), sprejeta na goljufiv način.1 Sklep je tožeča stranka namreč izpodbijala na podlagi tretjega odstavka 219. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) v zvezi z drugim odstavkom 219. člena ZFPPIPP.2 Potrjena PPP nad toženo stranko naj bi bila po stališču tožeče stranke sklenjena na goljufiv način, saj je bila izglasovana z glasovi družbe G. d. o. o. na podlagi terjatve, ki naj bi nastala na podlagi poslov, ki naj bi imeli nedopustno podlago in naj bi bili zato nični. Družba G. d. o. o., do 20. 10. 2015 družbenica tožene stranke, je v začetku leta 2015 toženi stranki prodala osnovna sredstva in trgovsko blago v znesku 475.828,86 EUR. Dejanski namen pogodbenih strank ni bil skleniti prodajne pogodbe, temveč brezplačno prenesti premoženje družbe G. d. o. o. na toženo stranko, ki sta bili povezani osebi. Tožena stranka te kupnine ni plačala. Dejansko je nadaljevala z dejavnostjo družbe G. d. o. o. z istimi sredstvi (vozili) v istih prostorih.

Pri prenosu osnovnih sredstev na toženo stranko družba G. d. o. o. ni plačala davka na dodano vrednost (DDV), tožena stranka pa je DDV odbijala. S takšnim ravnanjem obeh družb je tožeči stranki nastala škoda v končnem znesku 104.167,21 EUR. Ta znesek je bil naveden v posodobljenem seznamu terjatev upnikov v postopku PPP nad toženo stranko.3 V postopku PPP je sodeloval upnik G. d. o. o., s terjatvijo, navedeno v posodobljenem seznamu terjatev, v znesku 468.147,46 EUR. Ta po stališču tožeče stranke sploh ni zapadla v plačilo in zato upnik ni imel glasovalne pravice. Najprej pa je bila največja upnica tožene stranke F. s. p., s terjatvijo v znesku 441.912,54 EUR,4 nato pa je njena terjatev, ki je bila popravljena v posodobljenem seznamu terjatev upnikov znašala le 122,11 EUR.

Sodišče je s pravnomočno potrjeno PPP potrdilo in odločilo, da se odpiše 85 % terjatev, da je delež poplačila upnikom 15 % brezobrestno in da je rok za plačilo terjatev upnikom v šestih letih v dveh enakih obrokih, s tem, da prvi obrok zapade v plačilo 31. 12. 2018, drugi pa 31. 12. 2021 (A/2, spis St 000/2015). Za potrditev PPP nad toženo stranko je odločilno glasovala prav družba G. d. o. o. Ta na dan 14. 12. 2015 ni bila več povezana družba po 527. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1).

Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo navedbe tožene stranke in zaključilo, da je šlo za poslovno odločitev in ne za namen oguljufati tožečo stranko. V postopku je bilo ugotovljeno, da je v decembru 2014 prišlo do prestrukturiranja družbe G. d. o. o., tako da je ta družba na hčerinsko družbo (prej A. d. o. o., sedaj tožena stranka) prenesla del poslovne dejavnosti z namenom, da matični družbi ostane lastništvo nepremičnin, hčerinska družba pa opravlja dejavnost maloprodaje in veleprodaje blaga ter logistiko in transport. Vsa osnovna sredstva so prešla na toženo stranko (C/2 do C/6). Trgovsko blago, ki je bilo dobavljeno in prevzeto s strani tožene stranke je bilo prodano nadaljnjim kupcem od 25. 2. 2015 do 6. 8. 2015. Slednje nedvomno kaže na to, da je tožena stranka bila lastnica in posestnica blaga, sicer z njim ne bi mogla razpolagati. Tožena stranka je bila ustanovljena z namenom nadaljnjega uspešnega poslovanja, zato je družba G. d. o. o. v last in posest tožene stranke prenesla trgovsko blago in osnovna sredstva. Predlog za PPP je bil vložen 17. 11. 2015.5 Odločba FURS-a (A/5) je bila izdana 2. 12. 2015 in toženi stranki vročena 4. 12. 2015. Zato po stališču sodišča prve stopnje PPP ni bila uvedena z namenom tožeči stranki povzročiti škodo.

Tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi bili pravni posli glede prenosa trgovskega blaga in osnovnih sredstev iz družbe G. d. o. o. na toženo stranko nični ali navidezni ali sklenjeni z namenom ogoljufati upnike. Nadalje je bila med družbama sklenjena dolgoročna posojilna pogodba (A/18), po kateri je zapadla terjatev iz naslova plačila za osnovna sredstva družbe G. d. o. o. do tožene stranke v plačilo šele 24. 2. 2018 (točka II. dolgoročne posojilne pogodbe). Sodišče je zaključilo, da glede na vse okoliščine primera, ni pogojev za ugotovitev ničnosti pogodbe zaradi nedopustne pravne podlage po Obligacijskem zakoniku (OZ).

Sodišče prve stopnje je še zaključilo, da namen PPP ni v poplačilu upnikov iz celotnega dolžnikovega premoženja, temveč v poplačilu upnikov, v dogovorjenem najboljšem možnem obsegu, ki je ugodnejši, kot če bi bil nad njim začet stečajni postopek. Potrjena PPP mora omogočiti dolžniku nadaljnje pozitivno poslovanje. O PPP ima pravico glasovati vsak upnik, katerega terjatev do dolžnika je navedena na seznamu navadnih terjatev, ki je sestavni del njegovega poročilo o finančnem položaju in poslovanju. Na glasovalno pravico ne more vplivati dejstvo, da terjatev še ni zapadla. Terjatev je obstoječa in jo je treba upoštevati v postopku PPP. Glasovalno pravico ima vsak upnik, katerega terjatev je v postopku PPP priznana ali verjetno izkazana, razen glede terjatev, za katere prisilna poravnava ne učinkuje (drugi odstavek 200. člena ZFPPIPP). Ker je bila terjatev družbe G. d. o. o. v postopku PPP priznana je imela ta družba veljavno glasovalno pravico.

**Pritožba tožeče stranke**

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in je uveljavljala pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi oziroma podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in sodišču druge stopnje predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

**Razlogi sodišča druge stopnje**

4. Izhodišče, ki je vodilo sodišče druge stopnje pri odločitvi je, da je bila tožba vložena na podlagi izpodbojnega razloga, ki obstaja, če je bila PPP sprejeta na goljufiv način (tretji odstavek 219. člena v zvezi z 221.b členom ZFPPIPP). Razlog, da je bila PPP sprejeta na goljufiv način je, če je dolžnik upnikom napačno (lažno) prikazal svoj finančni položaj in poslovanje, in sicer zlasti, če je lažno prikazal, da je insolventen.6 Razlog, da bi bila PPP sprejeta na goljufiv način, bi tudi lahko bila fiktivno vzpostavljena terjatev upnika, na podlagi te terjatve pa bi ta upnik z odločilno glasovalno pravico v postopku PPP dosegel, da bi bila PPP izglasovana, ostali upniki pa bi bili prikrajšani za celotno poplačilo svojih terjatev.

5. Takšen je tudi v bistvenem očitek tožeče stranke v pritožbi, da je družba G. d. o. o. oziroma njuna lastnika M. Ž. in K. Ž., s prenosom osnovnih sredstev in zalog ter celotnega poslovanja na toženo stranko kot by pass podjetje, pridobila terjatev do tožene stranke v znesku 468.147,46 EUR, na podlagi te terjatve pa odločilno glasovalno pravico v postopku PPP tožene stranke. Pogodba je bila navidezna, ker je bila dejanska volja pogodbenih strank brezplačno prenesti osnovna sredstva in zaloge na toženo stranko. S tem je družba G. d. o. o. svojemu dolžniku, to je toženi stranki, "odpisala" 85 % svoje terjatve, medtem, ko preostalih 15 % kupnine nikoli ni prejela. Po pravnomočno sklenjeni PPP nad toženo stranko, mora namreč tožena stranka plačati družbi G. d. o. o. kot svojemu upniku le še 15 % kupnine za osnovna sredstva in to v šestih letih v dveh enakih obrokih, pri čemer prvi zapade 31. 12. 2018 in drugi 31. 12. 2021. 6. Sodišče druge stopnje najprej poudarja, da v pritožbenem postopku odloča na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno po stanju na dan zaključka glavne obravnave. Preizkus pravilnosti izpodbijane sodbe je sodišče druge stopnje dolžno opraviti upoštevajoč začrtani okvir zakonskega besedila tretjega odstavka 219. člena ZFPPIPP. Zato ne preizkuša pritožbenih razlogov, ki jih tožeča stranka uveljavlja v zvezi z njeno terjatvijo iz davčnega postopka zoper toženo stranko in zatrjevanega namena tožene stranke povzročati škodo tožeči stranki. Namen izpodbijanja pravnomočno potrjene PPP bi bil namreč z ugotavljanjem razlogov tožeče stranke izigrati tožečo stranko v davčnem postopku presežen. Na pritožbene razloge, za katere je sodišče druge stopnje ocenilo, da mora odgovoriti, je odgovorjeno v nadaljevanju te obrazložitve.

7. S tem, ko je PPP učinkovala na terjatev tožeče stranke je tožeča stranka pridobila aktivno legitimacijo za vložitev te tožbe (tretji odstavek 219. člena ZFPPIPP). Za odločitev v tem postopku tudi ni pomembna usoda družbe G. d. o. o.7 Pravno neodločilnega pomena je tudi, komu je bil prodan poslovni delež družbe G. d. o. o. v toženi stranki in kdo je danes družbenik tožene stranke. Bistveno je, da dolžnik upnikom v postopku PPP razkrije svoj finančni položaj in poslovanje (221.d člen ZFPPIPP). Na podlagi poročila o finančnem položaju in poslovanju dolžnika (1. točka drugega odstavka 141. člena v zvezi s prvim odstavkom 221.d člena ZFPPIPP) se upniki lahko odločijo ali bodo glasovali za ali proti predlagani vsebini PPP.

8. Tožeča stranka ne nasprotuje dejstvu, da je bila med družbo G. d. o. o. in toženo stranko sklenjena dolgoročna posojilna pogodba (A/18). Posojilo za prejeta sredstva po računih navedenih v točki I dolgoročne posojilne pogodbe z dne 25. 2. 2015 bi moral posojilojemalec (pravni prednik tožene stranke) plačati družbi G. d. o. o. do 24. 2. 2018. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno dejstvo, da je tožena stranka vsa osnovna sredstva in blago tudi prejela. Temu tožeča stranka tudi v pritožbi ne nasprotuje. Po sklenjeni PPP pa je bilo odloženo plačilo vseh obveznosti tožene stranke do njenih upnikov. Tožena stranka ima pod pogoji sklenjene PPP obveznost do družbe G. d. o. o. Zato ne drži pritožbeno stališče, da je tožena stranka osnovna sredstva v vrednosti 468.147,46 EUR prejela popolnoma brezplačno.

9. Kakšen je bil namen prenosa teh sredstev, je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi pravilno ugotovljeno. Šlo je za finančno prestrukturiranje tožene stranke zato, da bi tožena stranka naprej uspešno poslovala. Sodišče druge stopnje zato ne sledi pritožbenemu stališču, da je bila že navedena pogodba o prenosu vseh sredstev, sklenjena med družbo G. d. o. o. in toženo stranko fiktivna, ker so bil družbeniki med seboj družinsko povezani. Tudi, če bi tožena stranka res prejela vsa sredstva brezplačno, bi bili upniki tožene stranke kvečjemu v bistveno boljšem položaju, ker bi lahko glede na prenos vseh sredstev, utemeljeno pričakovali poplačilo svojih terjatev v skladu s pogoji PPP. V drugačnem položaju bi bili upniki družbe G. d. o. o., kar pa ni predmet tega pritožbenega postopka.

10. Ne drži pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje glede terjatve, ki jo je pridobila družba G. d. o. o. do tožene stranke na podlagi dolgoročno sklenjene posojilne pogodbe, dokazni postopek izpeljalo pomanjkljivo. Sklenitev te pogodbe med zakonitima zastopnikoma obeh družb namreč ni prepovedana. Za izročena sredstva toženi stranki pa je imela družba G. d. o. o. terjatev do tožene stranke. V postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da je bila terjatev družbe G. d. o. o. v postopku PPP navedena v posodobljenem seznamu terjatev, na podlagi katerega je imela ta veljavno glasovalno pravico (prvi odstavek 221.e člena ZFPPIPP). Razlogi sodišča prve stopnje, da je imela družba G. d. o. o. veljavno glasovalno pravico, ker ni šlo za terjatev, za katere prisilna poravnava ne učinkuje (drugi odstavek 200. člena v zvezi s 16 alinejo drugega odstavka 221.b člena ZFPPIPP) so jasni in pravilni.

11. Vsi pritožbeni razlogi o tem, da je šlo za navidezno (simulirano) pogodbo, da je šlo za brezplačen prenos premoženja z ene družbe (G. d. o. o.) na toženo stranko ter da je bil posledično ta prenos ničen, nimajo podlage v ugotovljenem dejanskem stanju pred sodiščem prve stopnje. Zato sodišče druge stopnje niti ne odgovarja na razloge, ki jih ponavlja tožeča stranka in jih je navedla že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zgolj s ponavljanjem razlogov ne more tožeča stranka izpodbiti jasnih in pravilnih razlogov v izpodbijani sodbi.8

12. Sodišče druge stopnje sledi pravilnemu zaključku sodišča prve stopnje, da je bil edini namen PPP tožene stranke njeno finančno prestrukturiranje z namenom nadaljnjega uspešnega poslovanja. Z ugibanji, da "kupnina za osnovna sredstva in zaloge ne bo nikoli plačana in da je bil odlog plačila formalno pokrit z navedeno posojilno pogodbo,“ tožeča stranka v pritožbenem postopku ne more uspeti.

13. V postopku je bilo tudi nesporno ugotovljeno, da je zaradi predložene posojilne pogodbe tožeča stranka morala davčno izvršbo ustaviti v skladu z Zakonom o davčnem postopku. Po tem namreč ni dopusten rubež terjatev, ki ne bodo zapadle v enem letu od izdaje sklepa o davčni izvršbi. Slednje je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje, kar je sodišče pravilno obrazložilo v 11. točki razlogov sodbe. Tem ugotovitvam sodišča prve stopnje, tožeča stranka niti ne nasprotuje.

14. Sodišče druge stopnje ni odgovarjalo na pritožbene razloge tožeče stranke v zvezi z njeno terjatvijo do tožene stranke. Vprašanje davčnih obveznosti tožene stranke in terjatve tožeče stranke, ki je bila navedena v posodobljenem seznamu v postopku PPP nad toženo stranko, problematika vstopnega in izstopnega davka na dodano vrednost (DDV), ni pravno odločilno v tem postopku. Kot je bilo že poudarjeno, se mora sodišče pri odločanju o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka na razveljavitev PPP osredotočiti le na to, ali je izpolnjen abstraktni zakonski dejanski stan iz tretjega odstavka 219. člena ZFPPIPP. Namen tega postopka ni preizkušati pravilnosti vsake posamezne terjatve, na podlagi katere je bilo v postopku PPP izvedeno glasovanje o PPP. Zato se sodišče prve stopnje ni dolžno ukvarjati z vprašanjem same terjatve tožeče stranke.

15. Glede na navedeno stališče sodišča druge stopnje, na odločitev v tem pritožbenem postopku ne more vplivati izid davčnega postopka glede ravnanj družbe G. d. o. o. in tožene stranke pri uveljavljanju pravice do odbijanja vstopnega DDV. Tožeča stranka tudi ne nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, da je bil toženi stranki dodatno odmerjen DDV z odločbo FURS-a z dne 2. 12. 2015 (A/5) v skupnem znesku 85.784,12 EUR. Ta je bila vročena toženi stranki šele 4. 12. 2015, torej po vložitvi predloga za PPP z dne 17. 11. 20159 nad toženo stranko. Vendar je bil tudi ta znesek upoštevan pri višini terjatve tožeče stranke, ki je bila navedena v posodobljenem seznamu terjatev. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je bila PPP predlagana z namenom tožeči stranki povzročiti škodo, ne glede na to, da je tožena stranka že vedela za tek davčnega postopka pred vložitvijo predloga za začetek postopka PPP. Tožeča stranka s svojo terjatvijo ni mogla vplivati na drugačen izid izglasovane PPP v tem postopku. Kakršnekoli očitane zlorabe družb G. d. o. o. in tožene stranke v davčnem postopku pa ne morejo biti predmet preizkusa v tem pritožbenem postopku.

16. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje razlogom v izpodbijani sodbi, kar je bilo že poudarjeno, da se izpodbojni razlog po tretjem odstavku 219. člena ZFPPIPP nanaša le na okoliščine, kadar insolventni dolžnik upnikom napačno (lažnivo) prikaže svoj finančni položaj in poslovanje. S prenosom sredstev od družbe G. d. o. o. na toženo stranko pa so ravno bili vzpostavljeni pogoji za to, da bi lahko s pridobitvijo tega premoženja in nadaljnjim poslovanjem, tožena stranka uspešno poslovala in upnike tudi (sorazmerno) poplačala.

17. Tožena stranka je s prenosom osnovnih sredstev iz družbe G. d. o. o. na toženo stranko osnovna sredstva pridobila. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je bila dokazna ocena izpovedb prič M. Ž. in K. Ž., da je bil edini namen PPP tožene stranke njeno finančno prestrukturiranje z namenom nadaljnjega uspešnega poslovanja, zmotna. Tožena stranka je dejansko pridobila premoženje, družba G. d. o. o. pa je zašla v finančne težave. Vendar pa tožeča stranka v tem postopku izpodbija sklenjeno PPP nad toženo stranko in ne nad družbo G. d. o. o. 18. Kar se tiče terjatve upnice F. s. p., iz posodobljenega seznama terjatev v PPP tožene stranke izhaja, da je bila ta terjatev pravočasno popravljena. Podlaga za glasovanje v postopku PPP pa so bile vse terjatve, ki so bile navedene v posodobljenem seznamu upnikovih terjatev. Sodišče druge stopnje zato v celoti pritrjuje razlogom v izpodbijani sodbi (točka 14).

19. Razlogi, ki so vodili J. K., da je kupil poslovni delež tožene stranke in je bil družbenik ter direktor tožene stranke od 20. 10. 2015 do 23. 5. 2017, niso pravno odločilnega pomena za odločanje v tem pritožbenem postopku. S kom je bil J. K. osebnostno in poslovno povezan v letu 2015 prav tako ni pravno odločilnega pomena za odločanje v tem pritožbenem postopku.

20. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Če tožeča stranka morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa to izhaja iz konteksta celotne obrazložitve,10 kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te sodbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili sodišče druge stopnje k njegovi odločitvi.11

21. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

22. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške.

1 Sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. St 000/2015 z dne 23. 12. 2015, pravnomočen 8. 1. 2016. 2 Tretji odstavek 219. člena ZFPPIPP določa: Vsak upnik, za terjatev katerega učinkuje potrjena prisilna poravnava, lahko od sodišča zahteva, da razveljavi potrjeno prisilno poravnavo, če je bile sprejeta na goljufiv način. 3 Priloga k p. d. 7, 26. 11. 2015 v St 000/2015. 4 V poročilu o finančnem položaju in poslovanju (St 000/2015 p. d. 2, 17. 11. 2015) je bila navedena terjatev upnice F. s. p. v znesku 441.912,54 EUR. 5 St 000/2015, p. d. 1. 6 Primerjaj Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ZFPPIPP, Razširjena uvodna pojasnila, Nina Plavšak, GV Založba, Ljubljana, 2008, stran 163. 7 Nad družbo G. d. o. o. je bil 4. 10. 2017 pravnomočno začet stečajni postopek (St 000/2017,18. 9. 2017, p. d. 8). Tožena stranka je bila po PPP dolžnik družbe G. d. o. o. Sodišče druge stopnje šteje kot lapsus pritožbe, da bi morala tožena stranka prijaviti terjatev v stečajnem postopku G. d. o. o ., stran 4 pritožbe, list. št. 111). 8 Ponovljenih stališč stranke iz prvostopenjskega postopka v pritožbi, sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku ni dolžno preizkušati, glej: VSRS sodba III Ips 31/2014 z dne 25. 9. 2015. 9 p. d. 1 v spisu St 000/2015. 10 Sklep Ustavnega sodišča RS Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve). 11 VSRS Sklep III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018.