Jedro

Vozilo je postalo tovorno vozilo šele skupaj s kesonom in je bilo le tako primerno za opravljanje prevozov, pa to pomeni, da je bil keson sestavni del vozila. Tak del je torej sestavni del že po naravi stvari, zaradi česar tudi ni nobene potrebe, da bi bilo v Splošnih pogojih določeno, da se „šteje“ za sestavni del.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo z dne 24. 11. 2011 se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožba zoper sklep z dne 6. 3. 2012 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka po obeh pritožbah.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje 1) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 3.000.000,00 SIT oziroma 12.518,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.9.2002 dalje do plačila in zahtevo za povrnitev stroškov tožeče stranke ter 2) tožeči stranki naložilo povračilo stroškov tožene stranke v višini 62,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo ustrezno spremeni oz. podrejeno vrne v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje 1) zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo in ugodilo predlogu za obročno plačilo sodne takse – takso v višini 250,36 EUR mora plačati v 5 zaporednih mesečnih obrokih po 50,08 oz. 50,07 EUR.

5. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožečo stranko oprosti plačila sodne takse za pritožbo. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo

7. Zaradi popravila zavornega sistema na vozilu je tožeča stranka odstranila snemljivi zabojnik in ga shranila na najetem prostoru, v času, ko je bil snemljivi zabojnik odstranjen z vozila, pa je na njem prišlo do kraje in s tem do škode, katere povračilo zahteva tožeča stranka. Zabojnik je odstranila z vozila zaradi zahteve serviserja, kar niti ni bilo sporno. Ali je bila ta zahteva serviserja upravičena ali ne, ne more biti predmet tega postopka. Če serviser pred popravilom zahteva ustrezno pripravo vozila, vsaka normalna stranka to stori, saj praviloma niti nima strokovnega znanja, da bi presodila, ali je taka zahteva upravičena ali ne. Dejstvo pa je, da iz predloženih dokazil izhaja, da je taka odstranitev smotrna, vsekakor pa je smotrna za izvajalca popravila. Ali je bila zahteva serviserja upravičena, bi bilo pomembno le v primeru, da bi se obravnavalo razmerje med serviserjem in njegovo stranko, ne pa v obravnavani zadevi. Zato niti ni pomembno, da je izvedenec vztrajal, da taka odstranitev ni bila potrebna, iz tega razloga pa sodišče prve stopnje tudi ni imelo razloga, da bi postavilo drugega izvedenca in je pravilna njegova odločitev o zavrnitvi tega dokaznega predloga tožeče stranke.

8. Sporno vprašanje, na katerega je moralo odgovoriti sodišče prve stopnje, je bilo, ali je snemljivi zabojnik oziroma snemljivi keson v času, ko ni na vlečnem vozilu, predmet zavarovalnega kritja, v konkretnem primeru za primer tatvine.

9. Uvodoma je treba pojasniti, da ima tožeča stranka prav, kot trdi, da Zakona o motornih vozilih za obravnavano zadevo ni mogoče uporabiti. Sprejet je bil namreč šele v letu 2010, medtem ko je do škodnega dogodka prišlo v letu 2002. 10. Izvedenec je pojasnil, da menjalni keson predstavlja sklop v nadgradnji vozila z opredeljeno namembnostjo, ki je brez vijačenja vsak trenutek snemljiv in da ne gre za del vozila ali sestavni del vozila, pač pa v trenutku, ko je v funkciji kot prostor za tovor na konkretnem vozilu, za le pripadajoči sklop vozila. Nadalje je pojasnil, da je menjalni keson funkcionalni del sklopa nadgradnje z menjalnim kesonom, pri čemer nadgradnjo predstavlja fiksni del (privijačena pomožna šasija) in snemljivi del (menjalni keson); menjalni keson ni sestavni del vozila, pač pa v trenutku, ko je v funkciji kot prostor za tovor na konkretnem vozilu le pripadajoči del vozila, ki skupaj tvori vozilo z značajem tovornega vozila. Iz mnenja izvedenca je tako dovolj jasno razvidno, da je vozilo v svoji funkciji kot tovorno vozilo uporabno le v primeru, ko je na njem tudi snemljivi keson, saj brez njega ni mogoče opravljati prevozov, zaradi katerih je bil kupljen. Prav tako je razvidno (za tak zaključek sicer zadostuje že splošno znanje in za kaj takega ni potreben izvedenec), da brez stranic kesona ne vozilo ne keson nista uporabna.

11. Tožeča stranka je pri toženi zavarovala tovorno vozilo, kar izhaja iz zavarovalne police, to vozilo pa po mnenju izvedenca predstavlja tovorno vozilo le skupaj s kesonom. Res keson ne more predstavljati dela vozila v smislu delov, za katere je v 2. odstavku 2. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-92 (v nadaljevanju Splošni pogoji) navedeno, da se šteje, da so sestavni deli vozil. Po prepričanju višjega sodišča je namen izrecne navedbe sestavnih delov v tej določbi ta, da se kot predmet zavarovanja določijo tudi določeni relativno lahko snemljivi deli oziroma deli ter stvari, ki jih je lahko odnesti, ker so lahki in relativno majhni, delno vsebinsko predstavljajo le opremo vozila (npr. aparat za gašenje, varnostni trikotnik), skupaj z vozilom pa so zavarovani le, če so na vozilo pritrjeni oziroma niso od njega ločeni (4. odstavek 2. člena Splošnih pogojev). Brez take določbe bi se sicer lahko razumelo, da navedeni deli niso sestavni deli vozila. Drugače je s kesonom. Tega namreč ni mogoče kar tako odnesti ali odpeljati, še posebej glede na to, kaj je o načinu odstranitve in ponovne pritrditve kesona navedla tožeča stranka. Pri tem je potrebno poudariti, da pri spornem kesonu ne gre za zabojniški tovorni priklopnik, za katerega sicer ni dvoma, da ga je treba zavarovati posebej in je tožeča stranka to za priklopnik K. tudi storila, kar navaja tudi sodišče prve stopnje.

12. Predmet zavarovanja avtomobilskega kaska so vse vrste motornih, priključnih, delovnih in tirnih vozil in njihovi sestavni deli (1. odstavek 2. člena Splošnih pogojev). Glede na izvedenčevo dovolj jasno navedbo, da je vozilo postalo tovorno vozilo šele skupaj s kesonom in je bilo le tako primerno za opravljanje prevozov, pa to pomeni, da je bil keson sestavni del vozila. Tak del je torej sestavni del že po naravi stvari, zaradi česar tudi ni nobene potrebe, da bi bilo v Splošnih pogojih določeno, da se „šteje“ za sestavni del. Izraz namreč pomeni, da po naravi stvari ne gre nujno za sestavni del, za potrebe zavarovalne pogodbe pa se domneva (to namreč pomeni izraz „se šteje“), da gre za sestavni del zavarovanega vozila. Pri tem pa je v Splošnih pogojih tudi določeno, da zavarovanje ne krije škod, ki nastanejo na delih vozila v času, ko so ti ločeni od vozila (4. odstavek 2. člena Splošnih pogojev). To pa pomeni, da v času, ko je keson ločen od vozila, sklenjeno zavarovanje ne krije škod, ki nastanejo na kesonu.

13. Vsekakor zaključek, da naj tožeča stranka pri sklenitvi zavarovalne pogodbe naj ne bi bila šibkejša stranka, ni pravilen. Čeprav je bila tožeča stranka prevoznik in gospodarski subjekt, to še ne pomeni, da bi morala kot svoj delokrog poznati tudi zavarovalno področje. Nasprotno pa je tožena stranka zavarovalnica, ki je ponujala zavarovanja in tudi sama sestavila splošne pogoje, je torej močnejša stranka zavarovalne pogodbe. Vendar pa so Splošni pogoji v tem delu dovolj jasni, da jih lahko razume vsak povprečen zavarovalec in zavarovanec, še toliko bolj bi morali biti jasni tudi povprečnemu gospodarstveniku. Zato v obravnavanem primeru ni pomembno, kdo je bil šibkejša stranka v tej zavarovalni pogodbi.

14. Sklenjeno zavarovanje tako ne krije škod na kesonu v času, ko je ta ločen od samega vozila, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za povračilo škode na kesonu. Tožena stranka je tako upravičeno odklonila izplačilo škode. Zato pa je tudi neutemeljen zahtevek za povračilo izpada prihodka, do katerega naj bi prišlo zaradi tega, ker naj tožena stranka ne bi dala pravi čas primerne ponudbe. Pri tem je treba poudariti, da je ta del zahtevka neutemeljen tudi zato, ker izpad prihodka ni pravno varovana škoda, temveč je to lahko le izgubljeni dobiček, ki predstavlja le razliko med prihodkom in stroški. Za to razliko pa tožeča stranka niti ni podala dovolj navedb, da bi njeno višino sploh bilo mogoče ugotoviti.

15. Izpodbijana sodba je tako pravilna. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

O pritožbi zoper sklep

16. V predlogu za oprostitev plačila sodnih taks je tožeča stranka navedla le, da ona in njen mož prejemata nizke dohodke, nimata večjega premoženja in bi plačilo sodnih taks ogrozilo njuno preživljanje. Sodišče prve stopnje je razložilo, da bi plačilo sodne takse v enkratnem znesku lahko ogrozilo njuno preživljanje. Glede na redno prejemanje sicer nizke pokojnine in na dohodke iz premoženja pa je ocenilo, da bo tožnica zmogla plačilo sodne takse v petih zaporednih mesečnih obrokih po 50,07 oziroma 50,08 EUR. Tožeča stranka se s tem ne strinja.

17. Res je tožeča stranka v izjavi o premoženjskem stanju navedla, da dohodka iz premoženja nima več. Kaj takega pa ni navedeno pri prihodkih njenega moža, glede katerega je navedeno, da ima dohodek iz premoženja v višini 2.100,00 EUR. Iz obvestil o prometu na TRR tožeče stranke in njenega moža pa je med drugim razvidno, da sta oba v obdobju od 1. 11. 2011 do 31. 1. 2012 prejemala na računa tudi druge zneske „v dobro“, pri čemer pa so predloženi izpiski tako počrnjeni, da niso razvidni ne viri teh prihodkov ne njihovi zneski. Vsekakor pa ti izpiski dokazujejo, da sta imela kljub relativno nizkim pokojninam še druge prihodke, tako da ni izkazano, da razen pokojnin nimata nobenih drugih prihodkov. Ob tem je glede moža navedeno, da ima prihodke iz pokojnine v višini 2.742,94 EUR, kar pa glede na pokojnino, ki jo prejema na račun (386,31 EUR mesečno) zagotovo ni pravilno (12 x 386,31 EUR je 4.635,72 EUR). To tudi kaže, da dohodki tožnice in njenega moža niso pravilno navedeni. Glede na višino mesečnih pokojnin, čeprav sta ti nizki, in glede na navedene dodatne prihodke moža iz premoženja, pa se višje sodišče strinja z oceno sodišča prve stopnje, da imata dovolj prihodkov, da bosta zmogla plačilo sodne takse, ki znaša le 250,36 EUR, v petih zaporednih mesečnih obrokih po dobrih 50,00 EUR.

18. Sklep sodišča prve stopnje je tako pravilen, pravilno je ugotovljeno dejansko stanje, saj ima vsaj mož zagotovo prihodke od premoženja. Višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP), zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

19. Tožeča stranka, ki z nobeno od pritožb ni uspela, bo morala na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama nositi svoje stroške teh pritožb.