Jedro

Vrednost darila, ki ga je pred zapustnikom umrli zakoniti dedič od zapustnika prejel več kot leto dni pred zapustnikovo smrtjo, se ne upošteva pri obračunski vrednosti zapuščine za izračun nujnega deleža, ker tak zakoniti dedič ni konkretni dedič v zapuščinskem postopku po zapustniku.

Izrek

Pritožbam se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve je v izpodbijanem sklepu v točki I povzelo pravno pomembna dejstva, ugotovljena v zapuščinskem postopku po pokojni zapustnici. V točkah I/1 do 11 je ugotovilo, da je bila vdova, mati štirih otrok, od katerih je eden umrl pred njo in zapustil enega potomca; da je naredila dve pisni oporoki pred pričami: z dne 12. 5. 2007, ki jo napoteni dediči niso izpodbijali v pravdi, in z dne 7. 4. 1999, ki so jo vsi dediči priznali za veljavno; kdo in za katero premoženje so oporočni dediči po obeh oporokah; da zapustnica z delom premoženja ni oporočno razpolagala in da so zakoniti dediči trije otroci ter en vnuk vsak do ¼; da so se vsi oporočni in zakoniti dediči priglasili k dedovanju; da sta se dediča (sinova) A.A. in B.B. priglasila k dedovanju nujnega dednega deleža in ga sprejela; da je dedič (vnuk) C.C. zahteval vračunanje 1/2 darila (po darilni pogodbi z dne 17. 5. 1965) v dedni delež B.B. in da je slednji obstoj darila priznal; da se darilo zapustnice in D.D. (po darilni pogodbi z dne 19. 2. 1975 sinu E.E. ki v konkretnem postopku ni dedič, ne upošteva pri izračunu nujnega deleža dedičema A.A. in B.B.; da na pravdo napotena dediča tožbe nista vložila (B.B. za izločitev nepremičnine parc. št. 4/1 k. o. X iz zapuščine; A.A. za ugotovitev večjega obsega zapuščine – premičnine večje vrednosti).

2. V točki II. sklepa je razglasilo dediče iz naslova zakonitega dedovanja za premoženje v obliki vrednostnih papirjev, in sicer zapustničina sinova A.A. in B.B. hčerko F.F. in vnuka C.C., vsakega do 1/4 (točka II/1). Za oporočne dediče po oporoki z dne 12. 5. 2007 je za premoženje 59/100 parc. št. 4/1 k. o. X razglasilo G.G. in C.C., vsakega do 1/2; za premoženje 1/15 parc. št. 5/1 k. o. X ter premično premoženje, našteto v točki I.5/B (6/10 vrednosti premičnin) F.F in za denarna sredstva zapustnice, ki jih je imela na računih pri NLB d.d. devet vnukov (H.H., I.I., J.J., K.K., C.C., L.L., M.M., N.N. in O.O.) po enakih deležih. Za nujna dediča je razglasilo B.B. in A.A., vsakega do 1/8, ter za oporočno dedinjo po še veljavnih določilih pisne oporoke pred pričami z dne 7. 4. 1999 za premoženje (spalnica in krznen plašč) P.P. do celote.

3. V točki III/1 je ugotovilo obseg zapuščine in vrednost posameznih delov zapuščine ter da vrednost zapuščine skupaj znaša 220.615,57 EUR. V točki III/2 je ugotovilo, da znaša vrednost ½ darila, ki ga je s strani staršev prejel B.B. po darilni pogodbi z dne 17. 5. 1965, 58.820,00 EUR in da znaša vrednost zapuščine in vrednost darila skupaj 279.435,57 EUR. V točki III/3 je ugotovilo vrednost dolgov zapustnice oziroma terjatev posameznih dedičev do nje, ki so bile priglašene in so bile med dediči nesporne. V točki III/4 je ugotovilo višino pogrebnih stroškov, ki jih je nosila F.F. (v višini 445,00 EUR), in da se preostali pogrebni stroški, ki jih je priglasil C.C. v višini 1.514,46 CHF, pri ugotavljanju vrednosti nujnega deleža ne upoštevajo, ker so bili plačani iz denarnih sredstev zapustnice. V točki III/5 je ugotovilo stroške cenitve nepremičnega premoženja (1.075,02 EUR). Obračunsko vrednost zapuščine za izračun vrednosti nujnega dednega deleža je ugotovilo v točki III/6 tako, da vrednost zapuščine znaša 220.615,57 EUR, odbitki iz zapuščine, pogrebni stroški in stroški za popis in cenitev zapuščine skupaj 3.432,31 EUR, ter vrednost darila, danega dediču B.B., 58.820,00 EUR. Obračunska vrednost zapuščine za izračun nujnega dednega deleža znaša 276.003,26 EUR. Vrednost nujnih dednih deležev B.B. in A.A. v višini 1/8 celotne vrednosti zapuščine za posameznega dediča je ugotovilo v višini 34.500,41 EUR (točki III/7 in 8) ter še, da se v dedni delež B.B. všteje darilo po darilni pogodbi z dne 17. 5. 1965 v vrednosti 58.820,00 EUR, tako da dedič ni upravičen do izplačila nujnega deleža. 4. V točki IV sklepa je odredilo zemljiškoknjižne vpise za vknjižbo lastninske pravice: pri 59/100 parc. št. 4/1 k. o. X na ime dedičev: G.G. in C.C., za vsakega do ½ solastninskega deleža; pri nepremičninah 1/15 parc. št. 5/1 k. o. X na ime dedinje F.F. (točka IV/2). KDD je naročilo, da opravi prepis vrednostnih papirjev na račun zakonitih dedičev za vsakega do ¼, banki NLB pa, da izplača iz računa, navedenega v točki IV/4, terjatve posameznim imenovanim dedičem v določeni višini, po izplačilu naštetih zneskov v skupni višini 1.912,29 EUR pa preostanek denarnih sredstev po enakih delih oporočnim dedičem – vnukom zapustnice (točka IV/4). Banki NLB je naročilo izplačilo denarnih sredstev s preostalih treh računov zapustnice oporočnim dedičem – vnukom zapustnice po enakih delih.

5. Zoper sklep vlagajo pritožbo dediči: C.C. ter dediča A.A. in B.B. 6. C.C. sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Povzema ugotovitve iz točk I in II izreka, s katerimi se strinja (da znaša vrednost zapuščine 220.615,57 EUR, vrednost darila B.B. 58.820,00 EUR ter skupna vrednost zapuščine in vrednost darila 279.435,57 EUR). Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča o vrednosti nujnega dednega deleža A.A. 34.500,41 EUR in z ugotovitvijo, iz obrazložitve sklepa, da so mu v postopku delitve zapuščine dolžni plačati navedeno vrednost oporočni dediči pisne oporoke z dne 12. 5. 2007. Sklepa se v tem delu ne da preizkusiti, ker ni obrazložen. Oporočiteljica ni določila načina izplačila nujnega deleža. Dedič ni predlagal odprave in načina odprave prikrajšanja nujnega deleža. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo določb 34., 35. in 36. člena ZD(1). Za dopolnitev nujnega deleža se najprej zmanjšajo oporočna razpolaganja, če nujni delež še ni krit, se vračunajo tudi darila. Oporočna razpolaganja se zmanjšajo v enakem razmerju ne glede na njihovo naravo, obseg, dejstvo, ali so v eni oporoki ali v več oporokah. Oporočno razpolaganje oporočiteljice je treba zmanjšati sorazmerno vsem dedičem, v enakem razmerju do višine vrednosti nujnega dednega deleža. Razlogi sodišča, da bodo višino nujnega dednega deleža v denarju morali izplačati oporočni dediči pisne oporoke zapustnice z dne 12. 5. 2007, so zmotni in nejasni, saj ni navedeno, kdo so ti dediči niti v kakšni višini in kdaj bodo morali to svojo obveznost izpolniti. Nepravilna je tudi ugotovitev o višini nujnega dednega deleža. Ni upoštevano, da je bil razglašen tudi za zakonitega dediča in da iz tega naslova deduje premoženje v obliki vrednostnih papirjev do ¼. Slednje bi bilo treba upoštevati in višino nujnega deleža zmanjšati. Upoštevati je treba obe oporoki, ugotoviti, kakšno vrednost je posamezni oporočni dedič podedoval, nato določiti, v kakšnih razmerjih bodo oporočni dediči dolžni izplačati nujnega dediča, od te vrednosti pa predhodno odšteti vrednost zapustničinega premoženja, ki ga deduje po zakonitem dedovanju.

7. Dediča A.A. in B.B. predlagata spremembo sklepa ali razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče je ugotovilo vrednost nujnega dednega deleža dediča A.A. (točka III/8), v obrazložitvi (stran 19) pa navedlo, da je upravičen do izplačila zneska, ki so mu ga v postopku delitve zapuščine dolžni plačati oporočni dediči pisne oporoke pred pričami z dne 12. 5. 2007. Tak sklep je nepravilen in nezakonit. Obremenjen je z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izrek nasprotuje razlogom sklepa in je tako pomanjkljiv, da se ga ne da preizkusiti. Sodišče je že opravilo delitev dediščine, ko je v točki IV odredilo vknjižbo solastninske pravice posameznega dediča glede na njegov dedni delež, namesto vknjižbe dediščinske skupnosti oz. skupne lastnine. Za dediča A.A. to sicer ni sporno, in se zoper opravljeno delitev ne pritožuje. Vendar meni, da bi moralo sodišče hkrati oporočnim dedičem po oporoki naložiti, naj mu izplačajo denarni znesek v višini nujnega deleža, jim določiti rok in njihovo solidarno zavezo za plačilo. Pravica do nujnega deleža je dedna pravica in gre nujnemu dediču alikvotni del zapuščine: del vsake pravice in vsake stvari, ki sestavlja zapuščino. Sodišče pa je že samo določilo način delitve dediščine in nujnemu dediču določilo, da ima pravico do denarnega izplačila nujnega deleža. Dediščino je že razdelilo. Razlogi sklepa, da bo dedič A.A. upravičen do izplačila nujnega deleža šele v postopku delitve zapuščine, so v nasprotju z izrekom. Sklep je treba spremeniti tako, da se v izreku določi rok izplačila ter poimensko določi obveznost oporočnih dedičev za plačilo nujnega dednega deleža. 8. Oba pritožnika izpodbijata ugotovitev, da se darila, ki sta ga R.R. in D.D. z darilno pogodbo z dne 19. 2. 1975 podarila pokojnemu sinu E.E. ne upošteva pri izračunu nujnega deleža dediča A.A. in B.B. (točka I/9). Odločitev je materialnopravno zmotna, posledično so nepravilne odločitve v točkah III/2, 6, 7, 8 in 9. Zaradi ugotovitve obračunske vrednosti zapuščine mora sodišče njeni čisti vrednosti prišteti vsa darila, ki jih je zapustnik za časa življenja kadar koli in na kateri koli način naklonil osebam, ki bi bile po zakonu klicane k dedovanju, če ne bi bilo oporoke. Takšna oseba je kot potomec E.E. v konkretnem primeru tudi oporočni dedič C.C. E.E. ni zakoniti dedič. Na podlagi vstopne pravice je zakoniti dedič oporočni dedič C.C. Zato je treba pri ugotavljanju obračunske vrednosti zapuščine upoštevati tudi darilo, ki ga je prejel s strani zapustnice njegov pravni prednik. Stališče sodišča je v nasprotju s sodno prakso (II Cp 2738/2011 in I Cp 3532/2010). Sklicevanje na pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 21. 2. 1990 je materialnopravno napačno, ker je bilo sprejeto še v SFRJ, v avtonomni pokrajini Vojvodina. Lahko bi pripeljalo do izigravanja zakona glede instituta nujnega deleža. Pri obračunski vrednosti zapuščine bi bilo treba upoštevati tudi znesek 549,00 EUR, ki ga je dedič C.C. dvignil po smrti pokojne – 31. 7. 2007. 9. Dedič B.B. izpodbija še sklep v točkah III/2, 6, 7 in 9 v zvezi z ugotovitvijo vrednosti darila, ki ga je prejel na podlagi darilne pogodbe z dne 17. 5. 1965. Sprejema vrednotenje m2 zemljišča na 85,00 EUR. Ne strinja se z obsegom darila – da je bila predmet darila nepremičnina parc. št. 9/3 k. o. X v izmeri 1389 m2. Sodišču očita absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da je napačno povzelo vsebino listin – darilne pogodbe z dne 9. 4. 1965. Vztraja, da je bil predmet darilne pogodbe le del parc. št. 9/1, ki je meril 800 m2, več ali manj. Na podlagi darilne pogodbe z dne 9. 4. 1965 in odločbe SO X z dne 19. 4. 1968 se je vknjižila pravica uporabe na (preštevilčeni) parcelni številki 4/2 k. o. X. Po odločbi je sodišče prezrlo in se do nje ni opredelilo. Iz nje izhaja, da je pritožnik kot prejšnji lastnik zaprosil za dodelitev stavbnega zemljišča. Ugodeno mu je bilo pod pogojem, da izpolni po predpisih predvidene obveznosti: plačilo odškodnine. To potrjuje, da obseg darila s strani staršev ni bilo zemljišče v obsegu 1389 m2, ampak le 800 m2. Pri vrednotenju darila je treba upoštevati le zemljišče v izmeri 400m2 (ena polovica od 800 m2).

10. Pritožbi sta bili vročeni ostalim dedičem, ki nanju niso odgovorili.

11. Pritožbi sta utemeljeni.

12. Pravica do nujnega deleža je dedna pravica. Nujni dedič je pravi dedič. Praviloma (če oporočitelj ne določi načina delitve zapuščine) mu gre alikvotni del zapuščine – določen del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino (27. člen ZD).

13. Sodišče je za nujna dediča razglasilo pritožnika B.B. in A.A., vsakega do 1/8. Ugotovilo je vrednost vsakega nujnega deleža v višini 1/8 celotne vrednosti zapuščine (34.500,41 EUR), da se B.B. vanj všteje darilo po darilni pogodbi z dne 17. 5. 1965 v vrednosti 58.820,00 EUR in da zato do izplačila nujnega deleža ni upravičen (točka III/3 izreka). Za A.A. je v obrazložitvi navedlo, da so mu v postopku delitve zapuščine znesek 34.500,41 EUR dolžni izplačati (le) oporočni dediči pisne oporoke pred pričami z dne 12. 5. 2007. Hkrati je v izreku pod IV odločilo o zemljiškoknjižnih vpisih tako, da je odredilo vpise po solastninskih deležih v korist posameznih oporočnih dedičev, neupoštevaje ugotovljena deleža nujnih dedičev. Pritožbam je treba pritrditi, da je odločitev o nujnih dednih deležih A.A. in B.B. nerazumljiva, sama s seboj v nasprotju (kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD) in tudi materialnopravno zmotna.

14. Ker sta nujna dediča uveljavljala pravico do nujnega deleža, se je sodišče prve stopnje pravilno lotilo izračuna nujnega deleža po določbah 28. člena ZD. Kadar nujni dedič zahteva nujni delež (40. in 41. člen ZD), se slednji določi oziroma izračuna na podlagi obračunske vrednosti zapuščine. Predstavlja jo seštevek čiste zapuščine (drugi in tretji odstavek 28. člena ZD(2)) in vrednosti določenih daril, ki jih je zapustnik naklonil za življenja. Gre za vrednost daril, ki jih je na kakršen koli način dal tistemu, ki bi po zakonitem dedovanju prišel v poštev kot dedič, pa tudi vrednost daril, danih dedičem, ki se odpovedujejo dediščini, in tistih daril, za katere je zapustnik odredil, da naj se ne vračunajo dediču v njegov dedni delež (četrti odstavek 28. člena ZD), ter vrednost daril, ki jih je zapustnik dal v zadnjem letu svojega življenja drugim osebam, ki niso zakoniti dediči, razen običajnih manjših daril (peti odstavek 28. člena ZD).

15. Pritožbeno sodišče pritrjuje pravilni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se v obravnavanem primeru pri ugotovitvi obračunske vrednosti zapuščine ne upošteva vrednost darila, danega za časa zapustničinega življenja (leta 1965) zakonitemu dediču E.E., ki je umrl pred zapustnico (leta 2007). V konkretnem primeru kot zakoniti dedič namreč ne bi dedoval, če ne bi bilo oporoke. Ker ni konkretni zakoniti dedič v tem postopku, se darilo, ki ga je prejel več kot leto dni pred zapustničino smrtjo, ne upošteva v obračunski vrednosti zapuščine. Navedeno stališče ima oporo v pravilno navajanem Pravnem mnenju občne seje VS SRS ter drugih sodišč z dne 21. 2. 1990(3). Stališče, da se prištevajo zgolj darila tistim dedičem, ki bi v konkretnem primeru dedovali, če ne bi bilo oporoke (zakoniti dediči in concreto), ne pa darila vsem osebam, ki spadajo v krog zakonitih dedičev (zakoniti dediči in abstracto), je bilo v sodni praksi sprejeto že prej. Po načelnem Pravnem mnenju občne seje VSS z dne 26. 12. 1989(4) zakoniti dedič iz 10. člena ZD, kadar v konkretnem primeru niso poklicani k dedovanju, štejejo za „druge osebe“ iz petega odstavka 28. člena ZD. Darila, dana tem osebam v času pred zadnjim letom zapustnikovega življenja (za kakršno je šlo po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožnika ne izpodbijata, tudi v obravnavanem primeru), se zato ne vračajo niti ne vračunavajo pri vrednosti zapuščine. Odločitev sodišča prve stopnje je torej v tem delu pravilna, nasprotno pritožbeno naziranje pritožnikov B.B. in A.A. pa je zmotno. Enako rešitev je ob nejasnem tedanjem zveznem zakonu, ki je govoril le o zakonitih dedičih, zagovarjal že prof. Finžgar(5). Pritrjuje mu tudi novejša teorija(6). Primera iz sodne prakse, na katera se sklicujeta pritožnika(7), v dejanskem pogledu nista primerljiva z obravnavano zadevo. Z njima torej pritožnika ne moreta omajati odločitve sodišča, da se darilo, dano E.E. (in ne C.C.) ne upošteva pri obračunski vrednosti zapuščine.

16. Pritožnik B.B. izpodbija ugotovitev sodišča o obsegu in posledično vrednosti darila, ki ga je prejel s strani zapustnice po darilni pogodbi z dne 17. 5. 1965. Izrek pod točko I/8 sklepa, da je B.B. priznal predmet darila in vštevanje ½ darila po navedeni darilni pogodbi, je v nasprotju z razlogi sklepa o obsegu darila, ki naj se upošteva pri obračunski vrednosti zapuščine in pri vštevanju v nujni dedni delež pritožnika. V razlogih sklepa pod točko 5 obrazložitve je namreč sodišče vse pripombe dediča B.B. na izvedeniško mnenje v zvezi z vrednostjo in obsegom darila zavrnilo, potem ko je samo na podlagi listin v spisu ocenilo, da so neutemeljene.

17. Zapuščinsko sodišče ne more samo ugotavljati spornih dejanskih vprašanj o obsegu darila zakonitemu dediču, ki naj se upošteva pri ugotovitvi vrednosti zapuščine po 28. členu ZD in vračunanju darila zakonitemu dediču (46. člen ZD). Upošteva lahko le med dediči nesporna dejstva. Če so dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, zlasti vračunanje v dedni delež, sporna, pa mora prekiniti zapuščinsko obravnavo in stranke napotiti na pravdo (3. točka drugega odstavka 210. člena ZD). V obravnavanem primeru sodišče kljub navedbam B.B., da je od staršev prejel darilo le v obsegu 800 m2 zemljišča in ne v obsegu 1389 m2, kot je ocenjeval izvedenec in ugotovilo sodišče, dejstev o obsegu darila z drugimi dediči ni ugotavljalo. Zato se nakazuje, da je dejansko stanje o obsegu darila, ki ga je treba upoštevati pri vrednosti zapuščine za ugotovitev nujnega dednega deleža nepravilno in nepopolno ugotovljeno. To je lahko vplivalo tudi na pravilnost sprejete odločitve o višini nujnih deležev. Zato je bilo treba sklep že iz tega razloga razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, da bo z dediči razčistilo, kakšen obseg darila, danega B.B., je treba upoštevati pri ugotovitvi vrednosti zapuščine.

18. Po ponovni ugotovitvi obračunske vrednosti zapuščine bo moralo v ponovljenem postopku sodišče ponovno izračunati vrednost nujnih dednih deležev in ugotoviti nujni delež kot alikvotni del zakonitega deleža, ki gre posameznemu nujnemu dediču. Če bo ugotovilo prikrajšanje nujnega deleža (če celotna vrednost oporočnih razpolaganj in daril presega razpoložljivi del – drugi odstavek 34. člena ZD), bo pri ugotovitvi dednih deležev dedičev glede na zahtevo nujnih dedičev B.B. in A.A. moralo upoštevati zakonske določbe o redukciji vseh (in ne le nekaterih) oporočnih razpolaganj. Po 36. členu ZD se namreč oporočna razpolaganja zmanjšajo v enakem razmerju ne glede na njihovo naravo, obseg in ne glede na to, ali so v eni oporoki ali v več oporokah, razen če iz oporoke ne izhaja kaj drugega. Razlogovanje sodišča v izpodbijanem sklepu, da bodo morali vrednost nujnega deleža A.A. izplačati zgolj nekateri oporočni dediči, je torej zmotno.

19. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje pritožnika A.A., da je treba v sklepu o dedovanju odločiti o rokih in načinu izplačila denarne vrednosti nujnega deleža. Sklep o dedovanju ni izvršilni naslov za izterjavo denarne vrednosti nujnega deleža. S sklepom o dedovanju mora sodišče v zapuščinskem postopku ugotovilo le, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam (162. člena ZD). Sklep o dedovanju z vsebino, kot jo natančneje določa 214. člen ZD, je končna, meritorna, vendar zgolj dekleratorna odločba zapuščinskega sodišča. Z njo sodišče zgolj ugotavlja obseg dediščine, kdo so zapustnikovi dediči, kolikšni so njihovi dedni deleži in na kakšni dedno pravni podlagi temelji njihova pravica. Ne odloča pa o delitvi dediščine, razen če se vsi dediči že v zapuščinskem postopku sporazumejo o delitvi in načinu delitve dediščine in tak sporazum predložijo sodišču. Le v tem primeru zapuščinsko sodišče sporazum o delitvi dediščine lahko navede v sklepu o dedovanju (tretji odstavek 214. člena ZD).

20. V obravnavanem primeru dediči takega sporazuma niso dosegli niti predložili sodišču prve stopnje. Zato je odločitev pod točko IV izreka sklepa o odredbah zemljiškoknjižnih vpisov pri nepremičnem premoženju materialnopravno zmotna. Z njo je, kot pravilno izpostavljata pritožbi, sodišče že odločilo o delitvi zapuščine, čeprav zanjo ni imelo podlage v sporazumu vseh dedičev. Glede na 216. člen ZD bi moralo v zemljiški knjigi odrediti vknjižbo skupne lastnine vseh dedičev (zakonitih – nujnih in oporočnih; prvi odstavek 145. člena ZD v zvezi z 72. členom SPZ(8)). Dokler se dediščina ne razdeli, so namreč subjekt dediščine vsi dediči kot enota. Skupnosti dedičev (145. člen ZD) – vsem dedičem skupaj – gredo pravice in obveznosti, ki sestavljajo zapuščino. Zapuščinske stvari niso v solastnini. sodedičev, ampak v skupni lastnini sodedičev. Deleži na stvari niso določeni. Skupnost dedičev preneha z delitvijo dediščine med sodediče, ko dobi vsak sodedič po velikosti svojega dednega deleža ustrezen predmet zapuščine (stvari, pravice) v svojo izključno last. S sklepom o dedovanju praviloma delitev še ni opravljena. Zato se lastninska pravica na nepremičninah, ki spadajo v zapuščino, v zemljiško knjigo ne vpiše po solastninskih deležih, pač pa kot skupna lastnina vseh sodedičev po nedoločenih deležih. Šele po delitvi dediščine pa se vpis spremeni in prilagodi dejanskemu stanju, ki je nastalo z delitvijo(9). Drugačna odločitev sodišča prve stopnje v točki IV izpodbijanega sklepa je materialnopravno napačna.

21. Ker v obravnavanem primeru dediči v zapuščinskem postopku še niso dosegli sporazuma o delitvi dediščine, bo moralo to dejstvo upoštevati sodišče tudi v ponovljenem postopku. Delitev dediščine bo moralo prepustiti dedičem, da jo bodo dosegli bodisi izvensodno s pogodbo o razdelitvi dediščine, ali po sodni poti v nepravdnem postopku po pravilih za delitev skupne lastnine (člen 70/2 SPZ). Po stališčih teorije se tudi vračunavanje daril dedičem (46. člen ZD) upošteva šele pri delitvi zapuščine in ne že v sklepu o dedovanju(10). Taka so tudi stališča v sodni praksi(11).

22. Po povedanem je bilo treba zaradi uveljavljanih in ugotovljenih pomanjkljivosti in napak v izpodbijanem sklepu pritožbama ugoditi, sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). V njem naj sodišče prve stopnje upošteva navodila, navedena v zgornji obrazložitvi. Če med dediči ne bo sporazuma o delitvi in načinu delitve zapuščine, naj po pravilni ugotovitvi obračunske vrednosti zapuščine izračuna zakonite dedne deleže posameznih nujnih deležev in njihove nujne deleže kot določene kvote dednih deležev. Če bo ugotovilo, da je pri pritožnikih B.B. in A.A. prišlo do prikrajšanja nujnega deleža, ga bo moralo odpraviti z redukcijo oporočnih razpolaganj. Sklep o dedovanju naj izda z vsebino, kot jo določa 214. člen ZD, in odredi ustrezne zemljiškoknjižne vpise skladno z 216. členom ZD. Svojo odločitev naj pojasni s pravilnimi in popolnimi razlogi.

Op. št. (1): Zakon o dedovanju, Ur. l. SRS, št. 15/1976 s spremembami.

Op. št. (2): Najprej je treba popisati in oceniti vse premoženje, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti, tudi tisto, s katerim je razpolagal z oporoko, in vse njegove terjatve, tudi tiste, ki jih ima proti kakšnemu dediču, izvzemši terjatve, ki so očitno neizterljive (drugi odstavek 28. člena ZD). Od ugotovljene vrednosti premoženja, ki ga je imel zapustnik po svoji smrti, se odbijejo zapustnikovi dolgovi, stroški za popis in cenitev zapuščine in stroški za zapustnikov pogreb (tretji odstavek 28. člena ZD).

Op. št. (3): VSV Rev. 116/90, objavljeno v Biltenu VSV 2/90, stran 30: „Darilo, ki ga je prejel kakšen izmed zakonitih dedičev zapustnika, se ne vračuna v vrednost zapuščine zaradi izračunanja nujnega deleža, če obdarovanec ni poklican k dedovanju v konkretnem primeru in če darilo ni bilo izročeno v zadnjem letu zapustnikovega življenja.“ Op. št. (4): Poročilo VSS 2/89, stran 20. Op. št. (5): Primerjaj dr. A. Finžgar, v: Nekaj spornih vprašanj dednega prava, Pravnik 1973/10-12, strani 390 do 391. Op. št. (6): Primerjaj Zupančič, K. in Žnidaršič Skubic, V., v: Dedno pravo, 3. spremenjena in dopolnjena izdaja, Ur. l. Ljubljana, 2009, stran 99. Op. št. (7): VSL I Cp 3532/2010 in VSL II Cp 2738/2011. Op. št. (8): Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami.

Op. št. (9): Primerjaj Zupančič, K. in Žnidaršič Skubic, V., v: Dedno pravo, 3. spremenjenega in dopolnjena izdaja, Ur. l. Ljubljana, 2009, strani 219 do 221. Op. št. (10): Primerjaj Zupančič, K. Dedno pravo, ČZ Ur. l. 1991, stran 85, Rijavec, V. v: Dedovanje, procesna ureditev, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1999, strani 168 do 169 in stran 171. Op. št. (11): Sklep VSL II Cp 1660/2005 z dne 8. 11. 2005 in sklep VSL I Cp 2822/2012 z dne 16. 1. 2013.