Jedro

Z začasno odredbo hoče upnik doseči vrnitev menic v svojo posest (in ne na primer v hrambo tretjemu) ter prepoved dolžniku, da od njega v sodnem postopku zahteva plačilo preostalega meničnega dolga, česar pa mu po oceni pritožbenega sodišča z začasno odredbo ni mogoče preprečiti, tudi če bi sodišče ugotovilo verjetnost upnikove terjatve. Sodišče z začasno odredbo ne more stranke omejiti v njeni pravici, da o njenem zahtevku odloči sodišče v pravdi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita II. in III. točka izreka izpodbijanega sklepa.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje deloma ugodilo upnikovemu predlogu in izdalo predlagano začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve proti prvemu dolžniku (I. točka izreka). Zavrnilo pa je v II. točki izreka predlog za začasno odredbo upnika zoper drugega dolžnika odvetnika A. A., ki se glasi: „1. Dolžniku odvetniku A. A. se prepoveduje izpolnitev bianko menic, kjer je kot trasat navedeni upnik (N. d. o. o.), ki naj bi bile izdane na podlagi Pogodbe o naročilu z dne 11. 11. 2013 in Dogovora o višini odvetniške nagrade za opravljanje pravnih storitev, z dne 11. 11. 2013, za poroštvo denarne obveznosti dolžnika M. M., skupaj z menično izjavo – pooblastilom za izpolnitev menice z dne 11.11.2013, kot tudi predložitev teh menic v plačilo, bianco ali izpolnjenih menic v cediranje, njeno indosiranje ali kakršnokoli drugo razpolaganje z njimi oz. njihovo uporabo katerimkoli tretjim osebam ali subjektom. Dolžniku se prepoveduje podajati zahtevke in prejemati plačila na podlagi teh menic.

2. Dolžnikovim dolžnikom, in sicer: - a. banki X d. d., kjer ima upnik odprt TRR št.: SI ...

- b. banki Y d. d., kjer ima upnik odprt TRR št.: SI ...

- c. banki Z d. d., kjer ima upnik odprt TRR št.: SI ...

se prepoveduje kakršnokoli izplačilo z upnikovih računov ali iz njegovih sredstev na podlagi teh menic, ki bi jim jih predložil v plačilo kateri od dolžnikov oz. po njegovi odredbi tretja oseba in na katerih je kot izdajatelj oz. trasat naveden upnik (N. d. o. o.).

3. V primeru dolžnikove kršitve prepovedi iz te začasne odredbe naj sodišče naloži v plačilo denarne kazni po odmeri sodišča in v sorazmerju z unovčenim zneskom.

4. Začasna odredba velja do pravnomočno končanega spora med upniki in dolžnikom.

5. Dolžniki so nerazdeljeno dolžni upniku povrniti stroške te začasne odredbe v roku 8 dni po njenem prejemu, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno plačilo dalje, vse do plačila.“ V III. točki izreka pa je sklenilo, da je upnik dolžan v roku 8 dni povrniti stroške postopka drugemu dolžniku v višini 884,13 EUR, v primeru zamude s plačilom pa še zakonske zamudne obresti.

2. Upnik se je zoper II. in III. točko izreka sklepa pritožil in pritožbenemu sodišču predlagal, da samo odloči o upnikovem predlogu, saj prvostopenjsko sodišče niti v tretjem poskusu odločitve ni sposobno upoštevati jasnih stališč in napotkov višjega sodišča oziroma podredno, da zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, vse skupaj s stroškovno posledico.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Upnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe trdil, da je od banke X d. d. dobil obvestilo, da je A. A. kot remitent banki, ki za dolžnika vodi tekoči račun, predložil v unovčenje menico, ki jo je banka glede na razpoložljiva sredstva na upnikovem računu unovčila le delno, v višini 328,18 EUR. Poleg tega je upnik trdil, da je po podrobnejšem pregledu unovčene menice in menične izjave ugotovil, da ta dva dokumenta ne vsebujeta podpisa zakonitega zastopnika upnika oziroma, da je ta podpis ponarejen. Na podlagi teh trditev je zatrjeval, da ima zoper vse tri dolžnike (C. d. o. o., odvetnika A. A. in odvetnika B. B.) zahtevek za vrnitev protipravno pridobljenih 328,18 EUR, prepoved unovčenja preostalih 2 bianco menic, ki niso bile dolžnikom nikoli izdane in izročitev vseh ponarejenih dokumentov, s katerimi razpolagajo. V odgovoru na odgovor drugega in prvega dolžnika je podal še trditev, da iz same menične izjave izhaja, da naj bi obstajale 3 bianco menice in da se predlog glasi na vse tri dolžnike, ki so navedeni v menični izjavi, ker obstoji možnost, da jih katerikoli dolžnik tudi unovči. Ko mu je dolžnik odvetnik B. B. vrnil menico, je zoper njega predlog za izdajo začasne odredbe umaknil (ne da bi v izjavi o umiku navedel kot razlog za umik predloga tudi prenehanje nevarnosti, da B. B. unovči še kakšno menico).

5. Višje sodišče je v sklepu I Cpg 112/2015 z dne 2. decembra 2015 res zavzelo stališče, da glede na dejstvo, da dolžniki še vedno razpolagajo tudi s tretjo (še neizpolnjeno) bianco menico, pride v poštev tudi začasna prepoved izpolnitve, unovčenja ali razpolaganja s to menico, ki jih lahko opravi katerikoli od dolžnikov, vendar je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu dopolnilo razloge z ugotovljenimi relevantnimi dejstvi in sicer, da je prvi dolžnik izročil drugemu dolžniku le eno menico in da drugi dolžnik poseduje le eno (izpolnjeno) menico, prvi dolžnik pa eno bianco menico. Glede menice, ki je v posesti prvega dolžnika, je sodišče izdalo začasno odredbo v skladu z upnikovim predlogom, torej mu je prepovedalo, da jo izpolni, predloži na unovčenje, z njo razpolaga, dolžnikovim dolžnikom pa je prepovedalo plačilo te menice. V takem primeru prepoved drugemu dolžniku, ki menice sploh nima v posesti, glede na ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijanem sklepu, ki ga dolžnik s pritožbo v delu, ki se nanaša na posest menic niti ne izpodbija, ni potrebna. Zato vztrajanje pri stališču iz sklepa I Cpg 112/2015 za pritožbo zoper izpodbijani sklep ni utemeljeno.

6. Remitent A. A. je bianko trasirano lastno menico (menico v kateri sta glavni dolžnik in izdajatelj menice ista oseba: N. d. o. o., ki ga zastopa direktor Č. Č.) v skladu z menično izjavo izpolnil in ob dospelosti predložil banki X d. d. na unovčenje. Ker na računu izdajatelja menice ni bilo kritja za plačilo celotne menične vsote, je bila menica unovčena le delno. Predlagana začasna odredba je zavrnjena tudi v delu, v katerem naj se A. A. na podlagi menice, na kateri naj bi bil ob štampiljki izdajatelja in zapisu: „direktor Č. Č.“ podpis Č. Č. ponarejen (kdo naj bi ga ponaredil pa še ni ugotovljeno), prepove podajati zahtevke in prejemati plačila na podlagi te menice. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je menični upnik na podlagi te menice že vložil predlog za izvršbo na podlagi menice kot verodostojne listine. Nesporno je, da je ravno to upnik dolžniku želel preprečiti, vprašanje pa je, ali je predlagana začasna odredba v konkretnem primeru primerna za dosego namena tega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ni primerna, kar pritožnik tokrat neutemeljeno izpodbija s pritožbo, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

7. Ena izmed vrst začasnih odredb v zavarovanje nedenarne terjatve je prepoved dolžniku, da ne sme storiti ničesar, kar bi lahko povzročilo škodo upniku (3. točka prvega odstavka 273. člena ZIZ). Upnik je predlagal, da se začasno dolžniku prepove podajati zahtevke in prejeti plačilo na podlagi izpolnjene menice za znesek 72.120,58 EUR, kar vključuje tudi vložitev izvršbe na podlagi menice kot verodostojne listine.

8. Predlagana začasna odredba zoper dolžnike je regulacijska začasna odredba, katere namen je v začasni ureditvi spornih razmerij ali preprečitvi ravnanj, s katerimi bi dolžniki (ali tretja oseba) lahko posegli v premoženjski položaj upnika. Prepoved vložitve izvršbe na podlagi menice kot verodostojne listine po oceni pritožbenega sodišča glede na okoliščine konkretnega primera ni primerno sredstvo zavarovanja terjatve na ničnost menice in menične izjave in sicer zato ne, ker so izdajatelju menice, zoper katerega je predlog za izvršbo na podlagi menice vložen, v postopku zagotovljene vse procesne pravice, da zoper dolžnika uveljavi vse menične ugovore, v kolikor pa bo upnik temeljil zahtevek na poroštvu ali na drugi pravni podlagi, tudi ugovore iz temeljnega razmerja, na katere se je upnik v tem postopku prav tako skliceval. V konkretnem primeru toliko bolj, ker upnik vse do 14. 4. 2016 zoper dolžnika ni vložil nobene tožbe (ker je domnevno čakal na odločitev sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe), kljub temu, da je že ob vložitvi predloga 31. 7. 2014 trdil, da je odvetnik A. A. na podlagi ponarejene menične izjave in ponarejene bianco menice neupravičeno pridobil znesek 328,18 EUR. Pri tem se predvideva, da bi upnik v tožbi zoper dolžnika svoj zahtevek na ničnost pogodbe in iz tega izvirajoči denarni zahtevek na vračilo neupravičeno pridobljenega uveljavljal s tožbo v pravdnem postopku, v katerem bi imel toženec vse pravice obrambe in dokazovanja, da je menica pristna. Z začasno odredbo pa po drugi strani hoče upnik doseči vrnitev menic v svojo posest (in ne na primer v hrambo tretjemu) ter prepoved dolžniku, da od njega v sodnem postopku zahteva plačilo preostalega meničnega dolga, česar pa mu po oceni pritožbenega sodišča z začasno odredbo ni mogoče preprečiti, tudi če bi sodišče ugotovilo verjetnost upnikove terjatve. Sodišče z začasno odredbo ne more stranke omejiti v njeni pravici, da o njenem zahtevku odloči sodišče v pravdi. Glede na navedeno je odločitev o zavrnitvi predloga zoper drugega dolžnika, ker je ta že vložil predlog za izvršbo na podlagi menice kot verodostojne listine, tudi po stališču pritožbenega sodišča materialnopravno pravilna. Pritožnik posledično neutemeljeno očita sodišču prve stopnje neobrazloženost odločitve in s tem kršitev ustavne pravice do pravnega sredstva.

9. Ker je sodišče predlagano začasno odredbo zoper drugega dolžnika zavrnilo, je glede na kriterij uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom in z 239. členom ZIZ) pravilno stroške drugega dolžnika v odmerjeni višini 884,13 EUR naložilo v plačilo predlagatelju začasne odredbe. Del obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki govori o priznanju stroškov upniku, ni predmet preizkusa izpodbijane III. točke izreka sklepa, zato pritožbena trditev, da bi moralo sodišče upniku priznati več stroškov glede na uspeh zoper prvega dolžnika, za odločitev ni relevantna.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom in z 239. členom ZIZ).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom in z 239. členom ZIZ). Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov.