Jedro

S šele v pritožbi (v okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja) izpostavljenimi konkretnimi odgovori izvedenca, s katerimi se kljub dopolnitvi mnenja ne strinja, pa je tožnica prepozna. Njenega pavšalnega nasprotovanja dopolnitvi izvedenskega mnenja po vsem obrazloženem ni bilo mogoče obravnavati drugače kot zgolj nezadovoljstvo in nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca, kar po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni razumen razlog za angažiranje novega izvedenca iste ali podobne stroke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) od tožene stranke (v nadaljevanju toženke) v 15 dneh terjala plačilo 28.188,89 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov (I. točka izreka). Tožnici je sodišče prve stopnje naložilo, da je dolžna toženki v 15 dneh povrniti stroške pravdnega postopka v višini 20,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper uvodoma navedeno sodbo v celoti se po svojem takratnem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnica. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Prvi pritožbeni razlog naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko je njenim pripombam navkljub v celoti sledilo izvedenskemu mnenju. Na že v pripravljalni vlogi z dne 23. 1. 2013 izraženo pripombo tožnice, da izvedenec ni uspel pojasniti, na podlagi česa je ugotovil, da je strešna kritina iz celuloznih vlaken, po mnenju pritožnice izvedenec v dopolnitvi svojega mnenja ni zadovoljivo odgovoril, zato mu v tem delu ne gre slediti. Pritožnica opozarja tudi na nasprotja v izvedenskem mnenju, ko je izvedenec na eni strani ugotovil, da je vihar povzročil razkritje strehe, vendar le štirih skodel, na drugi strani pa zatrjuje, da je vsa preostala škoda nastala zaradi neprimernega tipa kritine. Merilo, ki ga za razmejitev škode, nastale v posledici viharja, od škode, ki naj bi bila posledica neustrezne kritine, postavlja izvedenec, namreč ali je prišlo do odtrganja skodel, je po mnenju pritožnice nelogično in izkustveno nesprejemljivo. Ker so bile ostale skodle v zadostni meri zlepljene na streho, jih po prepričanju pritožnice veter sicer ni odtrgal, kar pa ne pomeni, da jih ni poškodoval, čemur naj bi pritrjeval tudi dopis družbe I. d.o.o. z dne 8. 3. 2011. Dejstvo, da je vihar poškodoval tudi preostale skodle, naj bi izkazovala tudi okoliščina, da je toženka ogled hiše opravila le tri mesece pred škodnim dogodkom in takrat na hiši ni odkrila nobenih poškodb oziroma deformacij skodel, temveč je hišo zavarovala na novo vrednost. Zmotno naj bi bilo ugotovljeno dejansko stanje tudi glede višine stroškov za odpravo škode. Absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka je po mnenju pritožnice sodišče prve stopnje zagrešilo z zavrnitvijo dokaznih predlogov tožnice za zaslišanje izvedenca, postavitev novega izvedenca ter za zaslišanje priče M.G., s čimer naj bi tožnici odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Prvostopno sodišče po prepričanju pritožnice ne bi smelo zavrniti dokaznega predloga za zaslišanje izvedenca, saj le-ta ni v celoti in obrazloženo odgovoril na njene pripombe, prav tako ne bi smelo zavrniti dokaznega predloga po postavitvi novega izvedenca, ker izvedenec izpostavljenih nepopolnosti in nasprotij z raziskanimi okoliščinami ni uspel odpraviti. Neutemeljena pa naj bi bila tudi zavrnitev dokaznega predloga po zaslišanju priče M.G., za katerega je prvostopno sodišče zmotno štelo, da ga je tožnica predlagala kot izvedenca. Tožnica predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi pravočasno uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru zatrjevanj pravdnih strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje pravilno in dovolj popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. V obravnavani zadevi si je sodišče prve stopnje zaradi ugotavljanja vzrokov nastanka škode na strehi stanovanjske hiše tožnice (ali je le-ta posledica viharja z dne 9. 1. 2011 kot zavarovalnega primera) ter obsega zatrjevane škode pomagalo s postavitvijo izvedenca gradbene stroke, krovstva in tesarstva mag. Ž.P. Toženka je njegovo mnenje v celoti sprejela, tožnica pa mu je nasprotovala, nanj podala določene pripombe ter se zavzemala za postavitev drugega izvedenca krovske stroke. Slednjemu sodišče prve stopnje povsem utemeljeno ni sledilo, temveč je glede na pripombe tožnice v tej smeri od postavljenega izvedenca zahtevalo dopolnitev njegovega mnenja. Tega je izvedenec opravil in na pripombe tožnice sicer kratko in jedrnato, a tudi po presoji sodišča druge stopnje dovolj jasno in prepričljivo odgovoril. Tožnica se s podano dopolnitvijo izvedenskega mnenja ni strinjala, kar je izrazila s posplošeno navedbo, da „izvedenec na konkretne pripombe tožnice v njeni pripravljalni vlogi ni podal odgovora oz. je podal zgolj pavšalne navedbe v enem stavku“. Tudi po presoji sodišča druge stopnje take ne dovolj substancirane pripombe na izvedensko mnenje oz. njegovo dopolnitev ne zadoščajo za ugoditev predlogu za postavitev novega izvedenca iste stroke niti za zaslišanje že postavljenega izvedenca, za kar se je tožnica podrejeno zavzemala, še posebej ker sodišče prve stopnje samo nasprotij ali pomanjkljivosti v pridobljenem izvedenskem mnenju in njegovi dopolnitvi ni zasledilo, niti v njegovo pravilnost povsem utemeljeno ni podvomilo (tretji odstavek 254. člena ZPP). Z zavrnitvijo navedenega tožničinega dokaznega predloga (1) sodišče prve stopnje po presoji drugostopnega sodišča ni zagrešilo v pritožbi izpostavljene (in na zadnji glavni obravnavi pravočasno uveljavljane - prvi odstavek 286.b člena ZPP) absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti relativne bistvene kršitve procesnih določb. Tožnici namreč možnost obravnavanja ni bila odvzeta, po presoji sodišča druge stopnje pa tudi ni nastopila procesna situacija, ki jo predvideva tretji odstavek 254. člena ZPP in ki bi narekovala novo zaslišanje izvedenca oz. oziroma postavitev drugega izvedenca. Na tožničine pripombe je izvedenec v dopolnitvi svojega mnenja odgovoril. V kolikor tožnica z določenimi konkretnimi odgovori ni bila zadovoljna, bi morala svoje nezadovoljstvo in nestrinjanje s posameznimi odgovori tudi jasno, določno in argumentirano izraziti, čemur pritožnica z zgoraj povzetim nekonkretiziranim nasprotovanjem dopolnitvi izvedenskega mnenja tudi po presoji sodišča druge stopnje ni zadostila, saj ni niti pojasnila, katere njene pripombe naj bi kljub dopolnitvi mnenja ostale neodgovorjene oz. ne dovolj konkretno pojasnjene. S šele v pritožbi (v okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja) izpostavljenimi konkretnimi odgovori izvedenca, s katerimi se kljub dopolnitvi mnenja ne strinja, pa je tožnica prepozna. Njenega pavšalnega nasprotovanja dopolnitvi izvedenskega mnenja po vsem obrazloženem ni bilo mogoče obravnavati drugače kot zgolj nezadovoljstvo in nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca, kar po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni razumen razlog za angažiranje novega izvedenca iste ali podobne stroke(2), čemur nenazadnje pritrjuje tudi pritožba (stran 3 pritožbe).

Slediti tudi ni mogoče pritožbeni graji zavrnitve tožničinega dokaznega predloga po zaslišanju priče M.G. Pritožbena graja procesne kršitve, ki jo tožnica sodišču prve stopnje očita s tem v zvezi, je v skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP prepozna, saj je tožnica ni uveljavljala na zadnji glavni obravnavani, na kateri je bil ta dokazni predlog (v okviru „vseh predlaganih, pa ne izvedenih dokazov“) kot nepotreben zavrnjen.(3) Sicer pa so tudi zavajajoče pritožbene navedbe, da tožnica te osebe ni predlagala kot izvedenca, ki je pred pravdo izdelal izvedensko mnenje, saj je tožnica ob podaji tega dokaznega predloga predložila „strokovno mnenje“ te osebe in predlagala njeno zaslišanje (list. št. 27 spisa).

8. Neutemeljena je tudi pritožbena graja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, v okviru katere tožnica ponovno izpostavlja svoje nestrinjanje s posameznimi zaključki iz izvedenskega mnenja, v pravilnost katerega po že zgoraj obrazloženem sodišče prve stopnje povsem utemeljeno ni dvomilo. Izvedenec gradbene stroke, (tudi) za področje tesarstva in krovstva, razpolaga za področje svojega izvedenstva s strokovnim znanjem, ki ga sodišče in praviloma tudi stranke nimajo. Na podlagi takega strokovnega znanja je izvedenec v obravnavani zadevi ugotovil, iz katerega materiala je strešna kritina na strehi tožničine hiše (da gre za celulozna vlakna), ter tudi zadovoljivo pojasnil, da je to ugotovil z vizualnim pregledom in na podlagi starosti kritine. Ker sodišče samo s tovrstnim strokovnim znanjem ne razpolaga, ni imelo razlogov za dvom v tako izvedenčevo ugotovitev, le-tega pa tudi pritožnica z v pritožbi ponovno izraženim pavšalnim nestrinjanjem ne more vzbuditi. Neutemeljeno (in prepozno!) je šele v pritožbi izpostavljeno stališče, da bi izvedenec material, iz katerega je strešna kritina izdelana, lahko ugotovil le, če bi kritino identificiral po proizvajalcu in modelu oz. celo izvršil analizo materiala.

9. Pritožnica v pritožbi v okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja nadalje ponovno izpostavlja svoje nesprejemanje zaključka izvedenca, ki mu je prvostopno sodišče z izpodbijano odločitvijo sledilo. Po mnenju izvedenca je namreč zaradi viharja prišlo le do iztrganja štirih kosov skodel, medtem ko je vsa ostala škoda na strehi nastala zaradi neprimernega tipa oz. materiala kritine. Le-ta je iz celuloznih vlaken, zato so se na njej zaradi izpostavljenosti vlagi in soncu pričele pojavljati karakteristične deformacije, intenzivnejše na južnem delu, kjer je tudi vremenska obremenitev intenzivnejša. Izvedenec je jasno izrazil svoje prepričanje, da enkraten veter (vihar z dne 9. 1. 2011 kot zatrjevana pri toženki zavarovana nevarnost v okviru zavarovanja premoženja in premoženjskih interesov lastnikov hiš - zavarovalni primer) takšnih poškodb ni mogel povzročiti. Takega izvedenčevega obrazloženega zaključka, ki upošteva specifične karakteristike materiala kritine, pritožnica ne more omajati s pavšalnimi laičnimi navedbami, da bi veter ob viharju ugotovljene deformacije vendarle lahko povzročil, če je lahko povzročil celo odtrganje štirih skodel. Opisane tožničine trditve predstavljajo zgolj njene laične domneve, ki jih tožnica v postopku na prvi stopnji ni uspela dokazati. V pritožbi izpostavljeni dopis družbe I. d.o.o., ki je za namene sanacije po škodnem dogodku in pred pravdo opravila ogled obravnavane strehe, predstavlja pred pravdo pridobljeno strokovno mnenje o vzrokih za poškodbe na strehi, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo zgolj v okviru trditev tožnice (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 14). Tudi za svoje v pritožbi ponovljene trditve, da naj bi bila streha ob sklenitvi zavarovanja tri mesece pred škodnim dogodkom brez poškodb in deformacij skodel, tožnica v postopku na prvi stopnji ni ponudila nobenih dokazov (npr. zapisnik o zatrjevanem ogledu ob sklenitvi zavarovanja), in to kljub izrecnemu prerekanju toženke, da bi vsa uveljavljana škoda nastala ob viharju. Ker tožničino nestrinjanje z višino stroškov za odpravo škode v postopku na prvi stopnji ni bilo podprto z ustreznimi dokazi, tožnica tudi s pritožbeno grajo v tej smeri ne more uspeti. Tožnica ob nasprotnem stališču izvedenca, da je zamenjava posameznih kosov kritine mogoča, za svoje stališče, da je točkovna sanacija z lepljenjem odstopljenih skodel za obravnavano streho neprimerna rešitev, ni ponudila nobenih dokazov. Sicer pa je toženka tožnici za odpravo škode med pravdo nesporno izplačala že znatno višji znesek (1.063,80 EUR) kot ga je izračunal izvedenec. Izplačani strošek iz naslova zavarovalnega primera po podatkih v spisu zajema prekritje nadstreška oz. izzidka (priloga A6 in A8) in torej ne zgolj točkovne sanacije.

10. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane prvostopne sodbe (353. člen ZPP).

11. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Op.št. (1) : ki po prevladujočem stališču teorije niti ne pomeni novega dokaza - tako Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 502 (J. Zobec).

Op.št. (2) : Sodišče prve stopnje s tem v zvezi utemeljeno izpostavlja sodno prakso: sodbo VS RS II Ips 724/2006 z dne 21. 12. 2006. Op.št. (3) : Tako tudi sodba VS RS VIII Ips 196/2011 z dne 16. 4. 2012: Opustitev izvedbe dokaza je procesna kršitev relativnega značaja iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Glede na določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP bi jo tožnik moral uveljavljati takoj, ko je bilo mogoče, torej na samem naroku, na katerem je sodišče dokazne predloge zavrnilo.