Jedro

Ker sta torej sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je pokojni pred smrtjo sam uničil oporoko, kar pomeni preklic oporoke, sta pravilno presodili, da ni pravne podlage za tožbeni zahtevek in sta ga zavrnili.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je dne 7. 7. 2004 vložila tožbo na ugotovitev obstoja veljavne lastnoročne oporoke oporočitelja I. J. z dne 13. 12. 1999, umrlega 14. 4. 2000, s katero je tožeči stranki kot edini oporočni dedinji zapustil vse svoje premično in nepremično premoženje.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica za zapustnika dejansko skrbela in da je ta oporoko sestavil, vendar jo je kasneje pred pričami raztrgal, saj mu tako napisana oporoka ni nudila zadostne varnosti. Takšno dejanje v skladu z drugim odstavkom 99. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) pomeni preklic oporoke.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navedla je, da sodišče v okviru procesnega prava ni v zadostni meri preizkusilo vsakega zaslišanja posebej in da je drugotožena stranka neskladno izpovedovala o času uničenja oporoke. Sodišče torej ni navedlo dokazne ocene za vsako posamezno pričo, niti ni obrazložilo na kakšni podlagi je tožbeni zahtevek neutemeljen. Prav tako tožena stranka ni uspela dokazati, da je bila oporoka uničena. V kolikor pa bi sodišče dejansko ugotovilo, da je zapustnik uničil oporoko, pa bi moralo tudi ugotavljati, ali je bilo uničenje oporoke tudi prava volja zapustnika.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

6. Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o spremembi in dopolnitvi Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008) je revizijsko sodišče uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 2004 (Ur. l. RS, št. 36/2004, v nadaljevanju ZPP).

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revidentka z navedbami, da sodišče ni v zadostni meri preizkusilo zaslišanja vsake priče posebej, da posledično ni napravilo ustrezne dokazne ocene in da ni obrazložilo na kakšni podlagi je zahtevek neutemeljen, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pa v skladu s 3. odstavkom 370. člena ZPP ni dovoljen revizijski razlog.

9. O neskladnosti pri izpovedbi drugo tožene stranke, se je že sodišče druge stopnje opredelilo in je v sodbi pravilno zapisalo, da čas in okoliščine uničenja oporoke za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka niso bistvene. Tudi, če bi sodišče prve stopnje sprejelo odločitev, da je bila oporoka uničena nekoliko prej, tožbeni zahtevek ne bi bil utemeljen.

10. Dokazno breme glede obstoja oporoke, na katero se sklicuje kdo od dedičev pa oporoke ne more predložiti, ureja 77. člen ZD, ki določa, da mora prizadeti dedič dokazati obstoj oporoke, da je bila oporoka sestavljena v obliki, ki jo predpisuje zakon, vsebino tistega njenega dela, na katerega se sklicuje in da je bila oporoka po naključju ali z dejanjem koga drugega uničena, izgubljena, skrita ali založena, bodisi po oporočiteljevi smrti ali pred njegovo smrtjo, toda brez njegove vednosti. Pogoji 77. člena ZD so taksativno našteti, kar pomeni, da morajo biti izpolnjeni vsi, da se navedeni člen uporabi. V prvi vrsti je tako dokazno breme na tožeči stranki. Ta je dokazala vse razen dejstva, da je bila oporoka po naključju ali z dejanjem koga drugega, brez vednosti oporočitelja uničena, izgubljena, skrita ali založena. Nasprotno je toženi stranki uspelo dokazati, da je oporoko uničil zapustnik sam.(1)

11. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče ni ugotavljalo ali je bilo uničenje oporoke prava zapustnikova volja. Revidentka s to trditvijo načenja nekaj, kar ni bilo predmet obravnavanja niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti pred pritožbenim sodiščem, saj trditev v tej smeri vse do revizije ni podala. Konkretno revizijsko navedbo je tako po določbi 372. člena ZPP šteti za revizijsko novoto. Nova dejstva, v smislu omenjene določbe, se morajo nanašati na relevantno procesno kršitev, ki naj bi jo storilo pritožbeno sodišče. Revidentka sodišču očita neugotavljanje prave zapustnikove volje, teh trditev pa v pritožbi sploh ni ponudila. Pritožbeno sodišče zato ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj se mu ob izostanku ustreznih pritožbenih trditev s temi navedbami ni bilo treba ukvarjati.(2)

12. Ker sta torej sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je pokojni I. J. pred smrtjo sam uničil oporoko, kar pomeni preklic oporoke, sta pravilno presodili, da ni pravne podlage za tožbeni zahtevek in sta ga zavrnili. Tako se izkaže, da niso podani revizijski razlogi in ker sodišče tudi ni našlo razlogov na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je po 378. členu ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

13. Odločitev, da tožnica sama krije stroške postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom te odločbe.

Op. št. (1): Sklepa VS RS II Ips 598/2000, II Ips 168/2001. Op. št. (2): Tako sklepi II Ips 241/2006, II Ips 337/2006, 648/2001.