Jedro

Z ugovorom, da alkoholiziranost ni v vzročni zvezi s prometno nesrečo, se toženec razbremenjuje svoje regresne obveznosti. Vsebina toženčevega ugovora sicer ni bila (le) vzročna zveza med škodo in njegovo alkoholiziranostjo, temveč obstoj njegove odgovornosti za škodo, ki je prav tako eden izmed možnih ugovorov zavarovanca v taki pravdi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožnici plačati 6.717,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov 6.564,95 EUR od 23. 7. 1997 do plačila in od 157,47 EUR od 17. 6. 1997 do plačila ter da povrne stroške pravdnega postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 – upb3 in 45/08; v nadaljevanju ZPP). V pritožbi ponavlja, da je toženec 2. 11. 1996 povzročil prometno nesrečo, ko je z neprilagojeno hitrostjo prehiteval vozilo zavarovanca tožnice K., pri tem ga je začelo zanašati, izgubil je oblast nad vozilom in trčil s prednjim desnim delom vozila v zadnji levi del osebnega vozila K.. Ker je bil toženec pod vplivom alkohola, je skladno s 3. členom Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti tožnice, pri kateri je imel zavarovano svoje vozilo, izgubil zavarovalne pravice in je zato dolžan nastalo škodo povrniti. Toženec ne izgubi zavarovalnih pravic, če dokaže, da ni podana vzročna zveza med njegovo alkoholiziranostjo in nastalo škodo. Tožnica se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je toženec uspel izpodbiti domnevo o obstoju vzročne zveze, saj izvedeni dokazi potrjujejo, da je toženec povzročitelj prometne nesreče. Nadalje povzema ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke prof. dr. I. P., ki je med drugim pojasnil, da nima zadostnih podatkov za ugotovitev, kje je bilo mesto trčenja. Poudarja, da je izvedenec gradil izvedensko mnenje le na predpostavki, da je K. zapeljal na nasprotni vozni pas, ker naj bi želel prehitevati in tako trčil v toženca, ki je pravilno prehiteval K., ni pa izvedenec upošteval možnosti, da je K. vozil pravilno po svojem voznem pasu in je toženec trčil vanj. Iz policijskega zapisnika, ki predstavlja javno listino, in izpovedi K. ravno izhaja, da K. ni želel prehitevati in je pravilno vozil v koloni po svojem voznem pasu. Izvedenec je sicer pojasnil, da je do poškodb na vozilih udeležencev prometne nesreče lahko prišlo bodisi tako, kot trdi toženec, torej, da je prehiteval K., ki je nato zapeljal na njegov vozni pas, bodisi tako, kot je izpovedal K., da ga je toženec prehiteval po nasprotnem pasu, izgubil oblast nad vozilom ter trčil vanj. Nobene od verzij ni mogel izključiti ne potrditi. Izvedenec pa je na zaslišanju za izpoved toženca povedal, da tehnično ni možno, da bi bil toženec v trenutku, ko je K. začel prehitevati pred seboj vozeče vozilo, že popolnoma vštric z njim, morda pol metra za voznikovim prednjim delom, da naj bi mu potrobil, K. naj bi ga zagledal in sunkovito zavil nazaj na svoj vozni pas in ga pri tem zaneslo v toženca. Izvedenec je pojasnil, da tak potek prometne nesreče tehnično ni možen in je tako izključil, da bi prišlo od nesreče na način, kot je trdil toženec. Nelogičen je zato zaključek prvega sodišča, da je toženčeva izpovedba nepravilna le v delu, ko naj bi bil vzporedno s K. (oz. pol metra za voznikovim prednjim delom), v preostalem delu pa prepričljiva in logična, saj je izvedenec toženčevo izpoved glede poteka nezgode izpodbil. Prvo sodišče pa je bolj verjelo pijanemu vozniku kot K., ki je izpovedal, da ni menjal voznega pasu. Sodišče pa tudi ni verjelo izvedenki forenzične toksiologije in alkoholometrije glede toženčeve nesposobnosti za pravilno reakcijo v kritični situaciji, pač pa izvedencu cestno prometne stroke. Sodišče prve stopnje je zato, ker izvedenec ni mogel potrditi ne ovreči nobene od verzij nastanka nezgode, oprlo svojo odločitev na druge izvedene dokaze. Verjelo je priči I. B., ki je opisal potek nezgode enako kot toženec, čigar izpoved pa je izvedenec ovrgel, ko je povedal, da tehnično ni možen potek nesreče, kot ga opisuje toženec. Priča pa tudi ni verodostojna, saj ni omenjena v policijskem zapisniku, toženec pa jo je navedel šele v pripravljalni vlogi in ne v tožbi, priča pa je tudi drugače izpovedala od toženca, kako je slednji prišel do njene telefonske številke. Prvo sodišče ni sledilo izpovedi priče K., ker naj bi imela posreden interes za izid pravde, vendar to ne drži, saj K. četudi bi res povzročil prometno nesrečo, ne bi bil dolžan ničesar plačati, kot nasprotno velja za toženca, zoper katerega ima tožnica regresni zahtevek zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Nadalje tožnica nasprotuje dokazni oceni, da je toženec uspel izpodbiti pravilnost tistega, kar se v povzetku policijskega zapisnika, ki ima lastnost javne listine, določa, saj je toženčeva izpoved v več delih izpodbita in nepravilna. Dokazno breme o tem je na strani toženca. Prvo sodišče je zmotno ocenilo izpoved toženca in priče I. B. ter zaključilo, da je toženec uspel dokazati, da ni povzročitelj obravnavane prometne nezgode in zato ni izgubil zavarovalnih pravic. Zato predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in tožencu naloži plačilo njenih pravdnih stroškov, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku opravilo celovito dokazno oceno posameznih dokazov, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega postopka. Pritožnik se z dokazno oceno sodišča prve stopnje ne strinja, vendar neutemeljeno.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnica oškodovancu (to je družbi P.) oziroma njegovi zavarovalnici (Z.T. d.d.) izplačala denarno odškodnino za premoženjsko škodo, ki jo v tem postopku s tožbo regresira od toženca. Če zavarovanec tretjemu povzroči škodo, za katero je odgovoren in če tretji zahteva odškodnino, jo je zavarovalnica dolžna plačati. S tem je zavarovanec prost svojih obveznosti do tretjih in tudi do zavarovalnice, razen če je kršil zavarovalno pogodbo. Svoje zavarovalne pravice zavarovanec izgubi, če je v času prometne nezgode kot voznik zavarovanega vozil pod vplivom alkohola (3. točka prvega odstavka 3. člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe – priloga A17 v spisu). Ni sporno, da je bil toženec z ugotovljeno količino alkohola v krvi (0,82 g/kg) v času prometne nezgode pod vplivom alkohola. Z ugovorom, da njegova alkoholiziranost ni v vzročni zvezi s prometno nesrečo, se toženec razbremenjuje svoje regresne obveznosti. Vsebina toženčevega ugovora sicer ni bila (le) vzročna zveza med škodo in njegovo alkoholiziranostjo, temveč obstoj njegove odgovornosti za škodo, ki je prav tako eden izmed možnih ugovor zavarovanca v taki pravdi.

Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh izvedenih dokazov ocenilo, da je toženec dokazal svoje trditve, da ni bil povzročitelj obravnavane prometne nezgode, spričo česar ni izgubil zavarovalnih pravic, kljub vožnji pod vplivom alkohola. Toženec se je namreč branil z ugovorom, da je nezgodo zakrivil izključno oškodovanec sam (pred tožencem vozeči voznik K. – voznik oškodovanega vozila), ki se je potem, ko ga je toženec že pravilno prehiteval, tudi sam odločil za prehitevanje in s tem povzročil trčenje vozil. Sodišče prve stopnje je glede ugotovitve odločilnega dejstva imelo na razpolago izvedensko mnenje izvedenca za raziskavo prometnih nezgod prof. dr. I. P., ki je povedal, da sicer na podlagi razpoložljivih podatkov ne more ugotoviti, kje je prišlo do trčenja, je pa obrazloženo pojasnil, da je do prometne nesreče prišlo bodisi zaradi menjave pasu s strani K. bodisi zaradi tega, ker je toženec zapeljal na pas, po katerem je pravilno vozil K.. Izvedenec je upošteval možnost, da je K. vozil pravilno po svojem voznem pasu. Ker ni imel vseh podatkov za natančno analizo nezgode, nobene od možnosti, ki sta jih pravdni stranki zatrjevali, ni izključil. Zmotno je zato pritožbeno naziranje, da je izvedenec ovrgel, da prometna nesreča ni mogla nastati tako, kot opisuje toženec. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja izvedenca za obe izpovedbi, tako toženčeve kot K., pravilno ocenilo, da ne držita popolnoma. Po izvedenčevih ugotovitvah ni možno, da bi bil toženec v trenutku, ko je K. zamenjal pas vožnje, že vzporedno z njim, ni pa izključil, kot zmotno meni pritožnica, da je K. v trenutku, ko ga je toženec že prehiteval, zapeljal na njegov pas. Izvedenec je ovrgel le posamezni detajl iz načina poteka prometne nezgode, sam potek nezgode, da je torej možno, da je K. zamenjal smerno vozišče, ko ga je toženec že prehiteval, pa je potrdil.(1) Izvedenec pa je ovrgel K. izjavo v delu, da naj bi vozil v koloni 120 km/h in ugotovil, da je tik pred trkom vozil 70 km/h, medtem ko toženec 91 km/h, kar pa se ujema s toženčevo izpovedjo, da je pred prehitevanjem vozil 60-70 km/h, potem ko je prehiteval pa 90-100km/h. Ker izvedenec po tehnični plati ni mogel ugotoviti, kako je prišlo do prometne nezgode in kje dejansko je prišlo do trčenja, se je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi pravilno oprlo še na druge izvedene dokaze.

Iz povzetka policijskega zapisnika, ki je javna listina v smislu 224. člena ZPP, za katero velja domneva o resničnosti tistega, kar je potrjeno v njej, izhaja, da naj bi nesrečo povzročil toženec na način, kot ga je opisala priča K., torej da je toženec zapeljal na njegov pas, po katerem je pravilno vozil in da ni menjal voznega pasu. Toda, ker je listino toženec izpodbijal, jo je moralo prvo sodišče oceniti skupaj z ostalimi (nasprotnimi) izvedenimi dokazi. Iz povzetka policijskega zapisnika ne izhaja, da bi bila tudi priča I. B. prisotna. Zapisnik ne temelji na njegovem pričanju, ki je bil očividec prometne nesreče, kar sta potrdila tako toženec kot smiselno tudi priča K., ki je povedal, da je po nesreči prišlo več ljudi spraševat, če potrebuje pomoč. Pravilen je zaključek prvega sodišča, da je toženec uspel z nasprotnim dokazom izpodbiti dokazno pravilo o resničnosti vsebine povzetka policijskega zapisnika, na katerega se sklicuje tožnica. Ta listina tudi po presoji pritožbenega sodišča ne dokazuje, da so trditve tožnice (oziroma izpovedba priče K.) resnične. Priča I. B. je v bistvenem enako, kot izpoveduje toženec, opisala dogajanje kritičnega dne. Povedala je namreč, da je vozila za tožencem (približno 300 m), pri čemer je videla, da je toženec začel prehitevati vozilo pred seboj in ko je že bil na nasprotnem pasu, je voznik pred njim zapeljal levo. Priča je tako potrdila toženčevo izpovedbo, njuni izpovedi pa je potrdil tudi izvedenec dr. I. P. ki je dopustil, da se je nesreča pripetila na način, kot ga opisujeta. Pritožnik sicer graja dokazno oceno navedene priče s poskusom dokazovanja njene neverodostojnosti ter večje dokazne vrednosti povzetka policijskega zapisnika (zbirke podatkov o škodnem dogodku). Po oceni pritožbenega sodišča gre za neutemeljeno lastno vrednotenje izvedenih dokazov, saj je argumentacija sodišča prve stopnje v tem delu vsebinsko prepričljiva. Prvostopenjsko sodišče je namreč v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP izjavo zaslišane priče in javne listine kritično ocenilo in navedlo logično prepričljive in življenjsko sprejemljive argumente o tem, zakaj je priči verjelo. Pritožbeno sodišče nima podlage za dvom v pravilnost ocene prvega sodišča. Priča nima interesa za izid pravde, saj pravdnih strank ne pozna. Toženec je njeno zaslišanje predlagal pravočasno do konca prvega naroka za glavno obravnavo (286. člen ZPP) in to hkrati z ugovorom, da ne obstoji njegova odgovornost za škodo. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede dokazne ocene izpovedi toženca in priče I. B. o tem, kako je toženec prišel do telefonske številke navedene priče. Pritožbeni očitek, da omenjena priča ni verodostojna, ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je presojalo tudi izpovedbo priče K. v povezavi z navedenimi dokazi. Med drugim je zapisalo, da ji ne verjame, ker ima posreden interes za izid pravde. Takšno stališče je sicer vprašljivo, vendar to ni bil ključni razlog sodišča, zakaj njegovi izpovedbi glede načina nastanka prometne nesreče ni sledilo. Sodišče prve stopnje mu prvenstveno ni verjelo, ker sta toženec in priča I. B. izpovedovala nasprotno. Poleg tega ne gre prezreti K. izjave, da sploh ni videl in zaznal, da bi toženec povzročil nesrečo, kar kaže kvečjemu na njegovo nezbranost pri upravljanju z vozilom in neprepričljivost izjave o poteku nesreče. Drži, da je izvedenec dopustil potek nezgode na način, kot ga opisuje K., vendar je sodišče prve stopnje upoštevaje pravilo iz 8. člena ZPP pravilno zaključilo, da je toženec dokazal, da za nastanek prometne nesreče ni kriv, da je do nje prišlo zaradi nepravilnega ravnanja K.. Analiza izvedenih dokazov v tožničini pritožbi ne more omajati prepričljivosti njegovih zaključkov.

Povzročitelj prometne nesreče je bil K., ki je zapeljal na toženčev vozni pas, ko ga je ta že prehiteval. V takem primeru pa ugotovitve izvedenke forenzične stroke mag. G. K. o psihofizičnih sposobnostih toženca ob ugotovljeni količini alkohola v krvi za odločitev v obravnavani zadevi niso več relevantne. Odveč je tudi ugotovitev izvedenca dr. I. P., da v tej prometni situaciji ne bi mogel nihče preprečiti trka, in sicer ne z zaviranjem in zavijanjem v desno ne v levo, saj za odgovor na vprašanje, ali je toženec izgubil zavarovalne pravice, ni bistveno, ali bi lahko preprečil prometno nezgodo ali ne. Dejstvo je, da ni odgovoren za prometno nesrečo. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče tako ne dvomi v pravilnost odločitve, da toženec ni izgubil zavarovalnih pravic in zato ni dolžan tožnici povrniti izplačane zavarovalnine. Zato je pravilna zavrnitev regresnega zahtevka proti tožencu. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba zavrniti pritožbo kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

V zavrnitvi pritožbe je vsebovana tudi odločitev o pritožbenih stroških tožnice. Glede na to, da s pritožbo ni uspela, nosi stroške sama (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).

(1) Pojasnil je, da je bila med vozili, ko je toženec opazil K., razdalja največ 43,5 metra. Od trenutka, ko je razdalja znašala toliko in je toženec vozil 91 km/h (to hitrost je imel toženec do trenutka, ko je začel zavirati), K. pa 70 km/h, je minilo največ 3,3 sekunde (glej zaslišanje izvedenca - list. št. 315).