Jedro

Tožnik (delavec) mora priskrbeti ustrezno trditveno podlago in dokaze zanjo, navesti kršitev delodajalčevih obveznosti, pri tem pa konkretno in natančno opredeliti dolžnosti delodajalca, ki bi jih ta moral opraviti, da bi zagotovil varno delo. Sklicevanje na temeljna načela zakona, ki imajo povsem splošen značaj, ne zadošča. Za pravilno materialnopravno presojo vprašanja krivdne odgovornosti delodajalca za tožniku pri delu nastalo škodo je treba ugotoviti obstoj vseh elementov civilnega delikta. Z vidika le-teh pa še dvoje in sicer, 1. pogoj za opredelitev neke opustitve kot nedopustne je nujna kršitev konkretiziranega dolžnostnega ravnanja, 2. za obstoj krivdne odgovornosti delodajalca, ki se sicer resda domneva, pa mora oškodovani delavec navesti, sodišče pa ugotoviti dejstva, iz katerih izhaja, da mu je škodo povzročil delodajalec.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

Tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki jo je dne 17.12.2007 utrpel zaradi poškodbe pri opravljanju dela varnostnika. Tožbo je utemeljeval z objektivno in krivdno odgovornostjo zavarovanca tožene stranke kot delodajalca, ki je imel v času nastanka škode svojo civilno odgovornost zavarovano pri toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da zavarovanec tožene stranke ni ne objektivno, ne krivdno odgovoren. Zato je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v znesku 10.000,00 EUR s pripadki ter tožeči naložilo povračilo stroškov tožene stranke v znesku 20,00 EUR s pripadki.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot sledi iz obrazložitve pritožbe v pritožbenem postopku vztraja le še pri krivdni odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo in zato posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ravnanja zavarovanca tožene stranke ni presojalo v luči zakonskih obveznosti, ki jih toženi stranki nalaga Zakon o varnosti in zdravju pri delu. Zavarovanec tožene stranke je bil kot delodajalec zavezan zagotoviti svojim delavcem varno delovno okolje, zato bi moralo naslovno sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja v prvi luči ugotoviti, kako se je na pričakovano nevarnost pri delu (poledenelost tal) pripravila tožena stranka oziroma kaj je postorila, da bi zmanjšala možnost nastopa takšnih nesreč, kot se je pripetila tožeči stranki. Zavarovanec tožene stranke ni storil ničesar, da bi preprečil sicer pričakovano nevarnost poledice na delovnem mestu, zaradi bližine avtopralnice in možnosti odtoka vode na obhodno površino. Tožniku ni mogoče očitati, da temnejšega madeža na asfaltu, ki ga je sicer opazil, ni povezal z možnostjo nastopa poledice. Tožnik tudi ni imel možnosti izbire, kako bo obhode opravljal, ampak je bil vezan na načrt obhodov, ki mu ga je pripravil zavarovanec tožene stranke. Na obhodu pa je moral hoditi hitro, ker zamuda pri potrditvi prisotnosti na posameznem odseku sproži alarm. Sodišču prve stopnje očita, da se ni ukvarjalo s potekom delovnega procesa pri zavarovancu tožene stranke in sploh ni preverilo, ali je zavarovanec tožne stranke izpolnil svojo dolžnost, da zagotovi delavcu delovne razmere, ki ne bodo ogrozile njegovega zdravja. Tako se zavarovanec tožene stranke ni dogovoril z naročnikom varovanja, glede zagotavljanja prehodnosti površin okoli varovanih objektov. Delavcem ni izdal nobenih navodil za ravnanje v primeru nizkih temperatur, ko je možen nastop poledice in dela ni organiziral na način, ki bi delavcem omogočil predhodno čiščenje in posipavanje pohodnih površin okoli varovanih objektov. Zavarovanec tožene stranke v času zimskih razmer dela varnostnikov ni organiziral tako, da bi imeli delavci možnost pohodne površine preveriti in jih pripraviti za nočne obhode, ko je možnost nastanka poledice povečana. Tako zavarovanec tožene stranke svojim delavcem ni dal na razpolago soli, s katero bi lahko posipali obhodne površine, ter jih poučil o dolžnosti posipavanja obhodnih površin v času zimskih razmer ter takšno delovno obveznost delavcev tudi vključil v redni delovni proces. Sodišče prve stopnje teh okoliščin sploh ni raziskalo. Zato so pravno relevantna dejstva, brez katerih ni mogoče odločiti o krivdni odgovornosti zavarovanca tožene stranke, ostala neugotovljena.

Pritožba ni utemeljena.

Splošno pravilo o odškodninski odgovornosti določa krivdna odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. Le-to pove, da je oškodovanec tisti, ki mora zatrjevati in dokazati obstoj temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti. V procesnem smislu to pomeni, da mora tožnik (delavec) priskrbeti ustrezno trditveno podlago in dokaze zanjo, navesti kršitev delodajalčevih obveznosti, pri tem pa konkretno in natančno opredeliti dolžnosti delodajalca, ki bi jih ta moral opraviti, da bi zagotovil varno delo. Sklicevanje na temeljna načela zakona, ki imajo povsem splošen značaj, ne zadošča. Tožnik (delavec) mora dejanja, za katera trdi, da jih je delodajalec opustil in je nato tožnik (delavec) zaradi pasivnosti delodajalca utrpel škodo, opisati dovolj določno, da lahko sodišče identificira dolžno ravnanje in ob tem ugotavlja, ali ga je delodajalec kršil. Stališče pritožbe, da zadošča ugotovitev, da za varstvo pri delu ni bilo poskrbljeno v zadostni meri, da bi bilo delavcem zagotovljeno varno delo, ni sprejemljivo. Za pravilno materialnopravno presojo vprašanja krivdne odgovornosti delodajalca za tožniku pri delu nastalo škodo je namreč treba ugotoviti obstoj vseh elementov civilnega delikta. Z vidika le-teh pa še dvoje in sicer, 1. pogoj za opredelitev neke opustitve kot nedopustne je nujna kršitev konkretiziranega dolžnostnega ravnanja, 2. za obstoj krivdne odgovornosti delodajalca, ki se sicer resda domneva, pa mora oškodovani delavec navesti, sodišče pa ugotoviti dejstva, iz katerih izhaja, da mu je škodo povzročil delodajalec.

Kot je sodišče prve stopnje v 1. odst. na strani 3 obrazložitve sodbe pravilno že povzelo, je tožnik zavarovancu tožene stranke kot delodajalcu očital, da ni ukrenil ničesar za preprečitev padcev svojih delavcev, zlasti pa delavcem ni dal navodil za postopanje v primeru nizkih zunanjih temperatur in dela ni organiziral na način, ki bi delavcem, torej tudi tožniku omogočil predhodno čiščenje in posipavanje pohodnih površin okoli varovanih objektov.

Sodišče prve stopnje je presojo pravilno omejilo v okviru trditvene podlage tožnika, vendar pa so se trditve o protipravnem ravnanju delodajalca tožnika izkazale za neutemeljene, kar je sodišče prve stopnje ustrezno in argumentirano obrazložilo. Iz dejanskih ugotovitev sprejetih na podlagi izvedenih dokazov tako izhaja, da iz izpovedbe tožnika sledi, da je padel pri hoji po ravnih tleh, ko je stopil na temnejši del asfalta ob ograji, ki je bil poledenel. Pred padcem je opazil, da je na mestu padca asfalt temnejši, a ker je isti večer to pot že nekajkrat prehodil, ni pričakoval, da bo na tem mestu prišlo do poledenitve, pa tudi snega v okolici kraja padca ni bilo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno in življenjsko prepričljivo zaključilo, da povprečno skrben človek lahko pričakuje, da se bo okoli objekta avtopralnice nabrala voda, ki izteka iz opranih avtomobilov in da je tožnik to očitno tudi zaznal. Posledično je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da takšno zavedanje terja povečano skrbnost, saj se na mokrih tleh lahko pojavi poledica, ki je naravni pojav, za kar pa odgovornosti ni mogoče pripisati delodajalcu oziroma zavarovancu tožene stranke. Je pa upravičeno pričakovati od povprečno skrbnega človeka, da bo stopil na taka tla posebej previdno oziroma se bo pri hoji takšnemu mestu izognil in poiskal drugo mesto pri prehodu skozi vrata v ograji. Iz priložene fotografije (A3) je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da prehod ni bil tako ozek, da ne bi omogočal izbire mesta, kamor bi bilo mogoče stopiti. Tožnik je namreč padel prav na sredini prehoda in ni trdil, da je bil poledenel oziroma temnejši asfalt po celotni širini prehoda. Hoja po poledenelih tleh pa je vsakodnevna dejavnost povprečnega človeka v zimskem času in del osnovnih življenjskih izkušenj ter delodajalec delavcev ni bil dolžan opozoriti, da morajo po poledenelih tleh hoditi bolj previdno, saj je takšno zavedanje del življenjskih izkušenj samo po sebi. Ker že iz izpovedbe tožnika izhaja, da ni bilo ne snega ali poledice večjega obsega ni bilo. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da potrebe po posipavanju pohodnih tal ni bilo. Da bi bila pohodna površina ozka, iz trditev tožeče stranke oziroma izpovedbe tožnika tudi ne sledi. Površina je bila ravna in dovolj široka tako, da je dopuščala možnost izbire pri usmerjanju korakov. Končno je, kot sledi iz izpovedbe tožnika, isto pot tožnik že prehodil osemkrat ali desetkrat. Stališče pritožbe, da bi bilo potrebno delavcu dati navodila za vsako še tako banalno opravilo in mu jasno nakazati druge možnosti, kako ga lahko opravi, pa je pretirano in ne predstavlja potrebnega ukrepa v smislu zagotavljanja varstva pri delu.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne more biti podlaga za krivdno odgovornost tožnikovega delodajalca. Krivdna odgovornost se sicer predpostavlja, vendar pa mora oškodovanec navesti dejstva, iz katerih izhaja povzročiteljev poseg ali opustitev. Obveznost zavarovalnice do oškodovancev pa je možna le v okviru dogovora med zavarovalnico in zavarovancem oziroma v tem primeru pod splošnimi pogoji za zavarovanje odgovornosti. Zavarovalnica pod navedenimi pogoji odgovarja oškodovancu le v primeru, če je za škodo podana odškodninska odgovornost zavarovanca, v tem primeru tožnikovega delodajalca.

Tako je višje sodišče po povedanem ocenilo, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožnikov odškodninski zahtevek zavrnilo. Zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava ni podana, v okviru trditvene podlage tožeče stranke je sodišče ugotovilo za odločitev vsa relevantna dejstva in ker tudi ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve postopka, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti je neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo (353. člen ZPP).

Pritožnik, ki je v pritožbenem postopku propadel, nosi stroške pritožbenega postopka sam (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).