Jedro

Ker obstoj kaznivega dejanja pri presoji zakonitosti tožniku izrečenega disciplinskega ukrepa ni pomenil predhodnega vprašanja, ne sestavnega dela tožniku očitanih disciplinskih kršitev, za prekinitev postopka ni obstajala zakonita podlaga niti po 1. točki 1. odstavka niti po 2. odstavku 213. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožnika tako, da je spremenilo dokončni sklep zbora delavcev tožene stranke z dne 7.9.1993 s tem, da je zneska ugotovljenega oškodovanja tožene stranke v njenem prvostopnem sklepu z dne 30.7.1993 v višini 8.000 DEM v drugi točki izreka nadomestilo s 6.380 DEM, v 3. točki izreka pa je ugotovilo višino škode z zneskom 779.020,00 SIT namesto 1,351.142,00 SIT. V ostalem je vzdržalo v veljavi dokončni sklep tožene stranke, s katerim je bila potrjena odločitev prvostopnega disciplinskega organa, na podlagi katerega je bil tožniku zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti po 4. in 5. točki 71. člena in 6. točki 45. člena Pravilnika o obveznostih in odgovornostih delavcev (zloraba položaja ali prekoračitev danega pooblastila in nezakonito razpolaganje z družbenimi sredstvi) izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je pritrdilo stališču zbora delavcev tožene stranke o kršitvah obveznosti, njihovi teži in naravi ter zaključilo, da je bil tožniku zakonito izrečen znani ukrep.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje potem, ko je sprejelo kot pravilne njegove dejanske ugotovitve in pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov po 385. členu ZPP v zvezi s 353. členom ZPP. V obrazložitvi revizije poudarja, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP. Izrek sodbe sodišča druge stopnje je nerazumljiv in nasprotuje sam sebi oziroma razlogom sodbe, predvsem pa sodba o odločilnih dejstvih sploh nima razlogov, o določenih dejstvih pa obstaja nasprotje z vsebino listin, ki so v spisu. Po mnenju revizije je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP, storjena že med disciplinskim postopkom pri toženi stranki, ki svoje prvostopne odločbe z dne 30.7.1993 ni vročila pooblaščencu tožnika. Napačno uporabo določb 2. odstavka 213. člena ZPP pa vidi revident v tem, da sodišče prve stopnje ni odredilo prekinitve postopka do dokončanja kazenskega postopka, v katerem je bil tožnik oproščen obtožbe storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po členu 244/I KZ. Ker sta dejanski stan očitanega kaznivega dejanja in dejanski stan disciplinske kršitve iz 1. točke izreka disciplinske odločbe z dne 30.7.1997 povsem identična, ima oprostitev kazenske odgovornosti tožnika pomemben vpliv na zakonitost izrečenega ukrepa. Sodišče se tudi ni opredelilo do višine premoženjske škode določene v 4. točki 71. člena Pravilnika, sprejetega pred denominacijo. V reviziji tožnik tudi opozarja, da družbena lastnina zaradi končanega lastninjenja ne obstaja več, zato v obravnavanem primeru ni niti škode, niti oškodovanca. Omenja pa tudi okoliščino, da tožnik nima sina, zato je vsakršno povezovanje z njim brez dejanske in pravne podlage.

Predlaga, da se drugostopna sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V okviru uradnega preizkusa revizije, revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2.odstavka 354. člena ZPP v postopku pred izdajo izpodbijane pravnomočne sodbe. V reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP, storjena potrditvah revidenta, z opustitvijo vročitve prvostopnega disciplinskega sklepa pooblaščencu tožnika, ni podana. Po 1. odstavku 354. člena ZPP je podana bistvena kršitev določb postopka, če sodišče (ali po 103. členu Zakona o delovnih razmerjih - delodajalec) med postopkom ni uporabilo kakšne določbe zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodne odločbe. Relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana takrat, kadar obstaja ali je vsaj verjetna vzročna zveza med kršitvijo postopkovnih določb in izrekom nezakonite in nepravilne sodne odločbe. Če je namreč sodba zakonita in pravilna kljub določeni procesni kršitvi, ni podana relativna kršitev določb pravdnega postopka. Zakonita je sodba takrat, kadar so določbe materialnega prava pravilno uporabljene, pravilna pa, kadar so odločilna dejstva pravilno ugotovljena.

Obe sodišči sta v obravnavanem primeru ugotovili, da tožena stranka v disciplinskem postopku ni uspela vročiti sklepa o izreku disciplinskega ukrepa pooblaščencu tožnika. V tej opustitvi vidi revizija kršitev določbe 138. člena ZPP, ki je takšne narave, da ima za posledico nezakonitost odločitve disciplinskih organov tožene stranke. Na podlagi napotilne norme iz 103. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR) se v postopku odločanja o varstvu pravic delavcev pri delodajalcih smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za postopek pred sodišči, ki so pristojna za spore iz delovnih razmerjih. Uporaba postopkovnih določb iz ZPP (za določanje rokov, načina vročanja in podobno) pa je upoštevna samo v primeru, če delodajalec teh procesnih dejanj ni uredil v svojem splošnem aktu. Tožena stranka pa je v 4. odstavku 19. člena Pravilnika o obveznostih in odgovornostih delavcev določila, da se vročajo spisi delavcu, ki ima pooblaščenca tako, da se vročajo obema (delavcu in njegovemu zagovorniku). Ker je v splošnem aktu tožene stranke način vročanja drugače določen kot je predpisano v 1. odstavku 138. člena ZPP, sklicevanje na kršitev te določbe ni utemeljeno. Zlasti, ker je bil na obravnavo ugovora v ugovornem postopku vabljen tudi tožnikov pooblaščenec, ki se je pričetka seje udeležil. Če jo je predčasno zapustil, je to ravnanje pripisati njegovi odločitvi, ne pa kršitvi postopka tožene stranke.

S tem, da sodišče prve stopnje ni odredilo prekinitve postopka iz razloga po 2. točki 1. odstavka 213. člena ZPP, tudi ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP. Prekinitev postopka ureja ZPP v 212. in 213. členu. Po določbi 212. člena se postopek vedno na podlagi zakona prekine (obligatorno). Iz razlogov po 213. členu ZPP pa sodišče po lastni presoji, ali na predlog, odredi prekinitev postopka (fakulativno). Sodišče po 213. členu ZPP torej ni dolžno prenehati s procesno dejavnostjo in prekiniti postopek. Zato opustitev odreditve prekinitve postopka ni bilo ravnanje, ki bi imelo za posledico uveljavljeno bistveno kršitev postopka. Razlogi za odreditev prekinitve, taksativno našteti v 213. členu ZPP, ne učinkujejo po sili zakona, ampak ob njihovem nastopu sodišče prosto presoja, ali bo začasno prenehalo s procesno aktivnostjo.

V obravnavanem sporu zaradi presoje zakonitosti tožniku izrečenega disciplinskega ukrepa obstoj kaznivega dejanja ni pomenil predhodnega vprašanja, ne sestavnega dela tožniku očitanih disciplinskih kršitev, zato za prekinitev postopka ni obstajala zakonita podlaga niti po 1. točki 1. odstavka niti po 2. odstavku 213. člena ZPP.

Stališče revizije, da gre pri tožniku očitanih disciplinskih kršitvah in kaznivem dejanju zlorabe položaja ali pravic iz 1. odstavka 244. člena KZ za enak dejanski stan protipravnega ravnanja, je zmotno. Posledice izvršitvenega dejanja tožnika so po opisih iz obeh postopkov različne, po obtožbi Okrožnega državnega tožilstva naj bi obstajale v pridobitvi protipravne premoženjske koristi zasebnemu podjetju tožnikovega pastorka V.M., po dispozitivu disciplinskega sklepa tožene stranke pa v oškodovanju podjetja, pri katerem je tožnik opravljal delo direktorja.

S trditvami, da so razlogi izpodbijane sodbe nejasni, med seboj v nasprotju in glede odločilnih dejstev pomanjkljivi, uveljavlja tožeča stranka bistveno kršitev določb ZPP iz 13. točke 2. odstavka 354. člena. Ker pa so vsi revizijski očitki v tej smeri le pavšalni, jih revizijsko sodišče ni bilo niti dolžno, niti jih ni moglo preizkusiti.

Pri presoji je bilo revizijsko sodišče tako vezano na bistveno dejansko ugotovitev obeh sodišč, da je tožnik v dispozitivu disciplinske odločbe očitana dejanja storil. V opisanih in dokazanih ravnanjih tožnika, ko je naročil dobavo vermikulita preko podjetja V.M., katerega lastnik je njegov sin (pravilno pastorek), po višji ceni kot če bi ga kupil neposredno od K.C., nadalje s prenosom uporabe mobilnega telefonskega priključka na družbo V.M., s podpisom pogodbe o asignaciji za poravnavo fiktivnih obveznosti tožene stranke do A. ter prikrivanjem listin, so tudi po mnenju revizijskega sodišča podani vsi znaki disciplinske kršitve po 4. in 5. točki 71. člena Pravilnika o obveznostih in odgovornostih delavca (zloraba položaja in nezakonito razpolaganje z družbenimi sredstvi). Storitev takšne kršitve je povezana s položajem delavca v podjetju, z delom in nalogami, ki jih opravlja, z njegovimi pooblastili in dolžnostmi, ki izhajajo iz predpisov, internih aktov ali odločitev pristojnih organov. Zloraba položaja je v tem, da ima kršitelj sicer pooblastilo za dejanja, vendar tega dejanja ne opravi v interesu podjetja oziroma delodajalca, pač pa v svojem interesu oziroma za svojo korist. S tem, ko je tožnik kot individualni poslovodni organ tožene stranke ob nakupu vermikulita od podjetja Š. po nepotrebnem kot posrednika vključil zasebno podjetje V.M., čigar lastnik in direktor je njegov pastorek, in zato za 304,64 tone plačal za 13.598,25 USD več, kot če bi ga nabavil neposredno od uvoznika, je zlorabil svoj položaj. To je storil tudi z dejanjem, opisanim pod točko 2. izreka sklepa zbora delavcev z dne 30.7.1993, ko je dne 4.6.1993 omogočil prepis uporabe mobitela od tožene stranke na podjetje V.M.. Položaj direktorja je namreč izrabil s tem, da so ga k očitanemu in dokazanemu ravnanju vodili njegovi osebni interesi, ne pa interesi, potrebe in koristi tožene stranke. Tudi fiktivni posel, sklenjen s podpisom pogodbe o asignaciji do A., katerega namen je bil pridobiti korist tujemu partnerju, pomeni disciplinsko kršitev zlorabe položaja. Ker je bilo to dokazno podprto ravnanje tožnika pogojeno še z oškodovanjem družbenih sredstev (4. točka 71. člena Pravilnika, ki še vedno velja), sta odločitvi sodišč, ki sta vzdržali v veljavi tožniku zakonito izrečeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, tudi materialnopravno pravilni. Zato revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava po 3. točki 1. odstavka 385. člena ZPP ni utemeljen.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so bile uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).