Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Po določbi drugega odstavka 68. člena ZDSS-1 v zvezi z določbo prvega odstavka istega člena zakona, krije zavod v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj stroške za izvedbo dokaza z izvedencem, ne glede na izid postopka. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah zavzelo stališče, da navedena določba glede dolžnosti povračila stroškov izvedenca, enako velja tudi za povračilo stroškov izvedene priče.
I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da glasi: "Sodni tolmački A. A. s. p., ..., se za prevajanje na naroku 19. 4. 2023 prizna nagrada v višini 210,00 EUR. Nagrado je dolžna plačati tožena stranka, v roku 15 dni, na račun sodne tolmačke št. SI56 ..., odprt pri banki B. d.d. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v višini 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sodni tolmački priznalo nagrado v višini 210,00 EUR. Plačilo nagrade je naložilo tožniku.
2. Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče plačilo stroškov sodne tolmačke za prevod zaslišanja zdravnika dr. C. C., naložiti tožencu. Takšno je tudi stališče sodne prakse. Navedeni zdravnik ni bil zaslišan kot navadna priča, temveč kot izvedena priča, kar je razvidno tudi iz vprašanj, ki so mu bila postavljena in odgovorov na ta vprašanja. Da v takem primeru stroške izvedene priče nosi toženec izhaja tudi iz sodne prakse1. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da plačilo stroškov sodni tolmački naloži tožencu. Obenem predlaga taksno oprostitev. Priglaša tudi pritožbene stroške.
3. V odgovoru na pritožbo toženec kot neutemeljene zavrača navedbe tožnika, da je bil zdravnik dr. C. C. zaslišan kot izvedena priča. Pravna praksa, na katero se sklicuje tožnik, je za konkretni spor povsem nerelevantna, saj je dejansko stanje v konkretni zadevi bistveno drugačno od dejanskega stanja v primeru sodne odločbe, ki jo navaja tožnik. V navedeni zadevi je namreč tožnica predlagala izvedbo dokaza z izvedencem finančne stroke, sodišče pa se je nato odločilo za izvedbo dokaza po uradni dolžnosti z zaslišanjem izvedene priče. V konkretnem primeru pa sodišče zdravnika ni zasliševalo z namenom, da bi ta nadomestil izvedenca, pač pa ga je zaslišalo kot pričo. Pred tem je namreč za razjasnitev dejanskega stanja že postavilo dva tuja sodna izvedenca. Razen tega dr. C. C. v tem postopku tudi ne more biti izvedena priča glede na to, da je zdravil tožnika. V tem primeru ne more biti zagotovljena objektivnost njegove izpovedbe. Zaslišanju navedene priče pa je toženec tudi ves čas postopka nasprotoval. Zaslišanje je bilo tudi povsem nepotrebno, neutemeljeno in je predstavljalo zgolj in samo nepotrebno zavlačevanje sodnega postopka. Stroški so v tem primeru nastali izključno po krivdi tožnika. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne oziroma podredno, da tožniku naloži, da tožencu povrne stroške.
4. Pritožba je utemeljena.
5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo določbo drugega odstavka 68. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)2. 6. V tej zadevi je bila sporna pravica do zdravljenja v tujini. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo tako s pridobitvijo izvedenskih mnenj, ki sta jih podala dva sodna izvedenca iz tujine, kot tudi z zaslišanjem prič. Med drugim je zaslišalo tudi pričo dr. C. C., ki je opravil poseg oziroma izvajal terapije pri tožniku. Izvedbo dokaza z zaslišanjem navedene priče je predlagal tožnik. Na naroku pa je bila prisotna tudi sodna tolmačka, ki je priglasila stroške prevajanja. Sodišče prve stopnje je štelo, da gre za zaslišanje priče in glede na to, da tožnik v sporu ni uspel, je stroške tolmačke v plačilo naložilo tožniku.
7. Po določbi drugega odstavka 68. člena ZDSS-1 v zvezi z določbo prvega odstavka istega člena zakona, krije zavod v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj stroške za izvedbo dokaza z izvedencem, ne glede na izid postopka. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah3 zavzelo stališče, da navedena določba glede dolžnosti povračila stroškov izvedenca, enako velja tudi za povračilo stroškov izvedene priče. 8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je šlo v primeru zaslišanja dr. C. C. za navadno pričo, ne pa za izvedeno pričo. Res je, da ZPP govori le o priči, vendar pa pravna teorija govori tudi o izvedeni priči. Tako tudi iz komentarja k 229. členu ZPP4 izhaja, da tudi če kot priča nastopa oseba, ki ima strokovno znanje prav s tistega področja, ki je povezano z dejstvi, o katerih naj bi izpovedovala (t.i. izvedena priča) bo njena dokazna funkcija omejena le na dejstva, ki jih je priča zaznavala. Od laične priče se razlikuje po tem, da je priča, ki ima strokovno znanje, v boljšem spoznavnem položaju od tiste, ki prav tako zaznavava, le da (vselej) ne ve kaj, in zaradi nevednosti tistemu, kar je morda pomembno, ne pripiše pravega pomena. Izvedena priča je takšna priča, ki ima za pravilno zaznavanje dejstev posebno strokovno znanje. Izvedena priča je npr. zdravnik, ki poroča o poteku bolezni, ki jo je sam zdravil5. 9. V tej zadevi je zaslišani dr. C. C., ki je v tujini zdravil tožnika, pojasnil tako okoliščine glede zdravljenja in nato glede na strokovno znanje, kakšen poseg je bil pri tožniku opravljen in kakšni so rezultati tega zdravljenja ter tudi, ali se takšno zdravljenje šteje za običajno. V tem primeru je sodišče lečečega zdravnika zaslišalo kot izvedeno pričo. 10. Glede na navedeno je v takem primeru toženec, enako kot v primeru, ko gre za pridobitev izvedenskega mnenja, skladno z drugim odstavkom 68. člena ZDSS-1 dolžan plačati stroške izvedene priče in s tem v zvezi tudi stroške, ki so nastali v zvezi z zaslišanjem izvedene priče. 11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tak dokaz ni potreben ter da so stroški zaslišanja nastali po krivdi tožnika. Sodišče je izvajalo dokaze in v tem primeru nikakor ni mogoče govoriti o nepotrebnosti dokaza po zaslišanju dr. C. C. Stroški niso nastali po krivdi tožnika in s tem torej tudi ni podan dejanski stan po tretjem odstavku 68. člena ZPP, da bi se stroške naložilo tožniku.
12. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in v skladu z določbo 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP, I. točko izreka spremenilo tako, da je znesek 210,00 EUR v plačilo naložilo tožencu.
13. Skladno z 71. členom ZDSS-1 v tej zadevi ni potrebno plačati sodne takse.
14. Ker je tožnik s pritožbo uspel, je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške pritožbe v višini 279,99 EUR, in sicer v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pri odmeri je upoštevalo Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT)6. Za pritožbo je po tarifni št. 16/4 OT priznalo 375 točk, za materialne stroške 2 % in 22 % DDV.
1 Glej Psp 23/2021 z dne 11. 6. 2021. 2 Ur. l. RS, št. 2/2004. 3 Glej Psp 23/2021 z dne 11. 6. 2021, Psp 87/2020 z dne 10. 6. 2020. 4 Glej Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Založba Uradni list in GV založba, 2005. 5 dr. Jože Juhart, Pravdni postopek, Ljubljana, 1974. 6 Ur. l. RS, št. 2/2015.