Jedro

Tožena stranka zakonsko obveznih evidenc o delovnem času delavca ni vodila oziroma, jih sodišču ni predložila. Dokazno breme o številu opravljenih ur je na tožnici, ki je predlagala ustrezne dokaze, vključno s svojo izpovedjo, na podlagi izvedenih dokazov, ki jih tožena stranka ni uspela ovreči le s pavšalnimi trditvami o kompenzaciji, brez konkretnih podatkov o opravljenem delu in delovnem času, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obseg opravljenega nadurnega dela v spornem obdobju, ki ga tožena stranka tožnici ni plačala.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se dodatek za delo ob nedeljah in dodatek za delo preko polnega delovnega časa ne izključujeta.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni: - v I. točki izreka tako, da se prisojeni znesek plače iz naslova plačila nadur zniža na znesek 2.568,53 EUR bruto (namesto zneska 3.317,89 EUR bruto), višji zahtevek iz tega naslova (za obračun zneska 749,36 EUR bruto in plačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2015 do plačila) pa se zavrne; - v V. točki izreka tako, da se stroški postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zniža na znesek 243,60 EUR (namesto zneska 362,12 EUR).

II. V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožnica je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 75,28 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki iz naslova nadur obračunati znesek 3.317,89 EUR, odvesti davke in prispevke ter ji plačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2015 do plačila, ter zavrnilo višji tožbeni zahtevek iz naslova nadur (za obračun zneska 1.428,69 EUR ter po odvodu davkov in prispevkov plačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2015 do plačila) (I. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki iz naslova dodatka za delovno dobo obračunati znesek 1.361,28 EUR, odvesti davke in prispevke ter ji plačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2015 dalje do plačila, ter zavrnilo višji zahtevek iz naslova dodatka za delovno dobo (za obračun zneska 74,97 EUR in po odvodu davkov in prispevkov plačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2015 do plačila) (II. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2014 v znesku 723,39 EUR in ji po plačilu davkov plačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 dalje do plačila ter zavrnilo višji tožbeni zahtevek iz naslova regresa za letni dopust za leto 2014 (za obračun zneska 65,76 EUR in po odvodu davka plačilo ustreznega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 do plačila) (III. točka izreka); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni obračunati sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2015 v znesku 197,68 EUR in ji po plačilu davkov plačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2015 dalje do plačila (IV. točka izreka) ter - odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 363,12 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da naj bi tožeča stranka pri toženi stranki imela redni 6 dnevni delovnik. To ne drži. Iz prepričljive izpovedi A.A. izhaja, da je bilo delo v soboto ali nedeljo izjema, ki se je vedno kompenziralo s kakšnim drugim dela prostim dnevom, zato ni prišlo do nobenega presežka ur, ki ne bi bile kompenzirane oziroma plačane. Tožeča stranka nikdar tekom trajanja delovnega razmerja ni zahtevala plačila teh vtoževanih nadur. Zavedala se je, da so bile vse te čez vikend opravljene ure že kompenzirane s prostimi dnevi oziroma s pekarskimi izdelki. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zmotno v celoti upoštevalo izpovedbo priče B.B., ki je izpovedala, da od tožene stranke ni nikdar zahtevala plačila za domnevne nadure, kar pa bi nedvomno storila, če bi do njih prišlo. Iz njene pisne izjave pa izhaja, da so se po dogovoru za delo v soboto in nedeljo ter ob drugih dnevih koristile oziroma poračunale ure.

Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je (v 14. oziroma 18. točki obrazložitve) štelo, da naj bi tožeča stranka v letu 2014 delala 37, v letu 2015 pa 10 sobot ali nedelj. To je med drugim ugotovilo na podlagi enostransko sestavljenih obrazcev/tabel "... - dnevna evidenca in kontrola čiščenja skladišča", ki pa so bili dejansko sestavljeni s strani B.B. in ne tožeče stranke, zato ne morejo predstavljati verodostojnih dokazil o opravljenem delu. Iz njih ne izhaja število ur, opravljenih s strani tožeče stranke, ampak kvečjemu število ur, opravljenih s strani B.B. Priča B.B. bi lahko izpovedala le o številu ur, ki jih je ona opravila, ne pa o opravljenih urah s strani tožeče stranke, zato njena izpoved ni ustrezen dokaz v tem sporu. Dokazno breme o številu ur je na strani tožeče stranke, zato ni mogoče sprejeti stališča sodišča prve stopnje, da je upoštevalo trditve tožeče stranke o številu ur tudi zato, ker naj tožena stranka ne bi vodila evidence o izrabi delovnega časa.

Dejansko stanje je zmotno ugotovljeno tudi v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, saj je sodišče prve stopnje štelo, da naj bi tožeča stranka v letu 2014 delala 19 nedelj (od že ugotovljenih 48 delovnih sobot oziroma nedelj), v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pa je ugotovilo, da tožeča stranka ni istočasno delala še 19 nedelj v letu 2014 (delo v soboto in nedeljo hkrati, torej 7 dni na teden). Zato je podana tudi bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj obrazložitev izpodbijane sodbe v zvezi s tem nasprotuje sama sebi.

Zmotno je obračunan dodatek za delo v nedeljo za teh 19 nedelj, saj je sodišče v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe štelo, da je tožeča stranka v letu 2014 delala 37 delovnih sobot oziroma nedelj in ji za to delo skupno priznalo 296 nadur, medtem ko je za 19 nedelj v 17. točki obrazložitve v celoti ugodilo še zahtevku za plačilo dodatnega dela za 19 nedelj, kar dejansko pomeni, da je štelo, da je tožeča stranka 19 vikendov delala hkrati v nedeljo in v soboto. To je v nasprotju z dejanskim stanjem. V kolikor bi se štelo, da je tožnica od teh 37 vikendov delala 19 nedelj, bi to pomenilo le dodatno plačilo za delo v nedeljo (torej le dodatek za delo v nedeljo: urna postavka 4,93 x 1,50 = 7,40 EUR, od tega je torej znesek dodatka le 2,47 EUR), saj je sodišče prve stopnje same ure že v celoti kot nadurno delo priznalo v 13. točki obrazložitve. Tožeča stranka zato ne more biti upravičena do dodatnega plačila celotne urne postavke za teh 19 nedelj, saj ji je te ure sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve že priznalo kot nadure za v okviru 37 vikendov (za delo v soboto ali v nedeljo), tako da bi bila tožeča stranka upravičena kvečjemu do plačila (50 %) dodatka za delo za teh 19 nedelj, kar znaša skupaj 375,44 EUR (19 nedelj x 8 ur x dodatek 2,47 EUR) in ne priznanih 1.124,04 EUR, saj so bile tožeči stranki same ure (za redno delo z dodatkom za nadurno delo) za 19 nedelj že priznane.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožbo potrebno kot nepopolno zavreči, ker ne vsebuje sestavin iz 1. in 4. točke 335. člena ZPP - ne vsebuje izjave, da se sodba izpodbija v celoti ali v določenem delu. Podrejeno pa tožeča stranka meni, da so pritožbeni razlogi v celoti neutemeljeni, zaradi česar je potrebno pritožbo zavrniti.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ni nepopolna, čeprav tožeča stranka v odgovoru na pritožbo meni nasprotno. Iz pritožbe je namreč razvidno, da se tožena stranka pritožuje zoper ugodilni del sodbe v celoti, zato ni nobenega razloga za zavrženje pritožbe kot nepopolne, saj ima vse potrebne sestavine.

6. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, oziroma tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

7. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, v njej pa tudi ni nikakršnih nasprotij, tako da jo je mogoče preizkusiti. V izpodbijani sodbi ni nasprotja med 13. in 17. točko obrazložitve, saj je glede na tekst v obeh točkah jasno, kolikšno je število nadur oziroma nedeljskih ur, ki jih je tožnica opravila in za katere je upravičena do plačila.

8. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je v pretežnem delu tudi materialno pravno pravilna, razen v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo plačo z dodatkom za 19 nedelj. Pritožbeno sodišče – razen v tem obsegu – soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

9. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 126., 128. in 129. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013 - ZDR-1), ki urejajo plačilo za opravljeno delo – plačo delavca, ter na določbe 131. člena ZDR-1, ki ureja pravico do regresa za letni dopust, uporabilo pa je tudi določbe Kolektivne pogodbe za kmetijsko in živilsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 36/11 s spremembami), ki v 59. členu predpisuje višino dodatka za nadurno delo (30 %) ter dodatka za delo v nedeljo (50 %), v 61. členu pa dodatek za delovno dobo (0,5 % od osnovne plače za vsako leto delovne dobe).

10. Iz izpovedi tožnice, listinskih dokazov, kot tudi iz prepričljive izpovedi priče B.B. nedvomno izhaja, da je bil pri toženi stranki organiziran delovni čas najmanj šest dni v tednu, ob nedeljah pa so se delavke medsebojno menjavale. Ker tožena stranka ni predložila evidenc o delovnem času oziroma nobenega drugega konkretnega dokaza o delovnih dnevih delavcev, je glede na listinsko dokumentacijo (lista prisotnosti), izpovedi tožnice in navedene priče sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je morala tožnica delati najmanj šest dni v delovnem tednu, pogostokrat pa tudi ob nedeljah in da za opravljeno nadurno delo ni prejela plačila. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, ki se sklicuje na prepričljivost izpovedi priče A.A., da naj bi bilo delo ob sobotah in nedeljah izjema ter da se je vedno kompenziralo. Tožena stranka z ničemer ni dokazala, da se v soboto oziroma v nedeljo ni delalo, pa tudi zgolj pavšalne navedbe o domnevni kompenzaciji ne zadostujejo. Delodajalec ne more kompenzirati delovnih ur s svojimi produkti, poleg tega pa, kot je sodišče pravilno ugotovilo, tožena stranka svojih navedb o kompenzaciji ni potrdila z nobenim drugim dokazom, tako da sploh ni mogoče ugotoviti, kateri dnevi naj bi se kompenzirali in kako.

11. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe na izpoved priče B.B., iz katere naj bi izhajalo, da ta priča ni nikdar zahtevala plačila za domnevne nadure, kar bi po mnenju tožene stranke nedvomno storila, v kolikor bi do njih prišlo. S tem v zvezi tožnica v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da je navedena priča B.B. na naroku na izrecno vprašanje, ali ji tožena stranka kaj dolguje, izpovedala, da ji dolguje marsikaj, da pa se ni spuščala v tožbo, ker je ravno zanosila in se s tem ni hotela ukvarjati. Tudi sicer za odločitev o tožbenem zahtevku tožnice ni bistvenega pomena niti dejstvo, da tožnica predhodno ni uveljavljala plačila nadur, še manj pomembno pa je, ali so svoje morebitne zahtevke zoper toženo stranko kot delodajalca uveljavljali drugi delavci tožene stranke, tudi navedena priča. Bistveno je namreč, da je na podlagi izvedenih dokazov, tudi ob upoštevanju izpovedi tožničine sodelavke B.B., prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da delavci (in tudi tožnica) niso dobili plačanih nadur, da so morali delati številne nadure, da niso bila spoštovana določila o tedenskem počitku in da so delavke morale delati praktično vse vikende, v kolikor pa so kakšen vikend hotele biti proste, so morale to nadomestiti z delom ob drugih vikendih. Tožena stranka, kot je prav tako pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zakonsko obveznih evidenc o delovnem času delavca ni vodila oziroma jih sodišču ni predložila. Dokazno breme o številu opravljenih ur je na tožnici, ki je predlagala ustrezne dokaze, vključno s svojo izpovedjo, na podlagi izvedenih dokazov, ki jih tožena stranka ni uspela ovreči le s pavšalnimi trditvami o kompenzaciji, brez konkretnih podatkov o opravljenem delu in delovnem času, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obseg opravljenega nadurnega dela v spornem obdobju (v letu 2014 in 2015), ki ga tožena stranka tožnici ni plačala.

12. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo število delovnih sobot oziroma nedelj, ko je tožnica opravljala nadurno delo – tožnica je v obdobju od 1. 2. 2014 do 31. 12. 2014 morala delati skupno 37 sobot oziroma nedelj, pri čemer je vključenih 19 nedelj, za katere je tožnica upravičena tudi do dodatka za delo ob nedeljah. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se dodatek za delo ob nedeljah in dodatek za delo preko polnega delovnega časa ne izključujeta.

13. Kljub temu pa ima pritožba prav, ko opozarja na napačen izračun plače za 19 nedelj. Sodišče prve stopnje je namreč, kot izhaja iz obrazložitve sodbe, priznalo tožnici 150 % plače za 19 nedelj po osem ur dnevno (to je za 152 opravljenih ur po urni postavki 4,97 EUR), kar je napačno, saj je bilo za teh 152 ur, opravljenih preko polnega delovnega časa, že prisojena plača v okviru plačila za opravljenih 296 nadur (37 dni po 8 ur), za katere je bilo tožnici prisojeno plačilo za 170 nadur in 126 ur za redno delo (kot izhaja iz 13., 14. in 16. točke obrazložitve). Zato je tožnica za opravljenih 152 nadur, opravljenih v nedeljo (19 nedelj), upravičena le še do dodatka v višini 50 % (ne pa do plače za redno delo in 50 % dodatka, torej 150 %). Izračun tožene stranke v pritožbi je v tem delu povsem pravilen. Tožnica je torej iz naslova nedeljskega dela upravičena do 50 % dodatka, torej do zneska 374,68 EUR, kolikor znaša 50 % dodatek za 19 nedelj (po osem ur dnevno, po urni postavki 4,93 EUR na uro). Zato je v tem obsegu pritožba utemeljena, in je prisojeni znesek za nedeljsko delo v višini 1.124,04 EUR znižan na znesek 374,68 EUR. To pomeni, da se glede na tako odločitev v I. točki izreka izpodbijane sodbe prisojeni znesek iz naslova plačila plače za nadurno delo (ki vključuje tudi dodatek za nedeljsko delo) v višini 3.317,89 EUR zniža na znesek 2.568,58 EUR, višji zahtevek iz tega naslova pa se zavrne.

14. V zvezi s plačilom dodatka za nadurno delo se je sodišče prve stopnje sklicevalo na odločbo VDSS opr. št. Pd 552/2010. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da se je sodna praksa v zvezi s plačilom nadurnega dela ob prekoračitvi zakonsko dovoljene kvote (20 ur na mesec oziroma 170 ur na leto) v zadnjih letih spremenila, kot izhaja npr. iz sodbe in sklepa VS RS opr. št. VIII Ips 111/2012 z dne 18. 9. 2012 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 514/2011 ter iz številnih kasnejših odločb VS RS in pritožbenega sodišča. 15. Pritožbeno sodišče sicer, kot je že navedeno, v preostalem v celoti soglaša z ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, ki je odločilo pravilno in v skladu s določbami ZDR-1, ko je v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo plače za delo preko polnega delovnega časa, delo ob nedeljah, dodatka za delovno dobo ter regresa za letni dopust. 16. Ker so v navedenem obsegu podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določb 351. člena ter 5. točke 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in delno spremenilo izpodbijani del sodbe, kot izhaja iz izreka, v ostalem pa je v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

17. Zaradi delne spremembe sodbe sodišča prve stopnje se je spremenil uspeh strank v postopku, kar vpliva na odločitev o stroških postopka, ki jo je pritožbeno sodišče v skladu z določbami 154., 155. in 165. člena ter 3. točke 365. člena ZPP delno spremenilo tako, da je prisojene stroške znižalo na znesek 243,60 EUR (namesto zneska 363,12 EUR). Pri tem je upoštevalo spremenjeni uspeh strank v postopku, in sicer uspeh tožnice v višini 68 % ter uspeh tožene stranke v višini 32 %, ter odmero stroškov postopka v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki izhaja iz izpodbijane sodbe, in ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo pravilno in v skladu z določbami 154. in 155. člena ZPP ter Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 – OT).

Potrebni stroški tožeče stranke po odmeri sodišča prve stopnje znašajo 626,08 EUR, 68 % tega zneska pa 425,73 EUR. Potrebni stroški tožene stranke po odmeri sodišča prve stopnje pa znašajo 569,16 EUR, 32 % tega zneska pa 182,13 EUR. Razlika po medsebojnem poračunu znaša 243,60 EUR (v korist tožnice), zato je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka na prvi stopnji v tej višini, kot izhaja iz izreka te sodbe.

18. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožnica dolžna povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov (154., 155., 165. člen ZPP), ki so odmerjeni v skladu z veljavno OT. Potrebni stroški znašajo 622,20 točk (nagrada za pritožbo po tar. št. 15/4: 500 točk + materialni stroški 2 % + 22 % DDV). Ostali priglašeni stroški so že zajeti v nagradi za pritožbo (posvet s stranko, poročilo stranki) in se ne štejejo med potrebne stroške. Tožena stranka do njih ni upravičena, ker ti stroški ne spadajo med samostojne storitve, za katere bi pooblaščencu pripadala nagrada po tar. št. 39 OT. Uspeh tožene stranke s pritožbo je 12 % (tožena stranka je uspela z zneskom 749,36 EUR glede glavnega zahtevka ter z zneskom 118,52 EUR glede stroškov postopka na prvi stopnji). Pri izračunu uspeha v pritožbenem postopku je pritožbeno sodišče upoštevalo, da tožena stranka izpodbija ugodilni del v celoti skupaj s stroški postopka (vrednost spornega predmeta je skupaj s stroški postopka 7.532,78 EUR). Sorazmerni del pritožbenih stroškov, ki jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku osemdnevnega paricijskega roka, znaša 75,28 EUR, kot izhaja iz izreka te sodbe.

19. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker je tožena stranka s pritožbo uspela oziroma ker ne gre za potrebne stroške, saj odgovor ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve (155. člen ZPP).