Jedro

V obravnavani zadevi je bistvenega pomena, da tožena stranka ni sama prostovoljno izpolnila tožbenega zahtevka, temveč je prenehanje vtoževane terjatve dosegla tožnica z enostransko pobotno izjavo. Ker je pravilo, da mora tožena stranka plačati pravdne stroške, če je tožeča stranka tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek, izjema od splošnega pravila, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti vse pravdne stroške, ga je treba razlagati ozko. Izpolnitev obveznosti in pobot sta dva različna načina prenehanja obveznosti, zato se po presoji pritožbenega sodišča pravilo, da mora tožena stranka plačati pravdne stroške, če je tožeča stranka tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek, ne nanaša tudi na primer, ko tožeča stranka tožbo umakne po tem, ko je podala enostransko pobotno izjavo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se postopek ustavi (I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa se zaradi kršitev pravil postopka pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v točki II. izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške postopka, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. III Pg 977/2021 z dne 16. 5. 2022, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o ustavitvi postopka na podlagi tretjega odstavka 188. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je tožeča stranka umaknila tožbo, tožena stranka pa je podala soglasje k umiku tožbe. Odločitev o stroških je sodišče prve stopnje oprlo na določbo prvega odstavka 158. člena ZPP, ki določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Ker v obravnavanem primeru tožeča stranka ni trdila, da je tožena stranka prostovoljno izpolnila tožbeni zahtevek, temveč je izpolnitev dosegla tožnica s pobotno izjavo, je sodišče prve stopnje presodilo, da ni podlage za uporabo izjeme, po kateri bi bila tožnica upravičena do povrnitve stroškov od toženke. Zato je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

6. Pravno podlago za odločitev o tem, katera stranka je dolžna nositi breme pravdnih stroškov v primeru ustavitve postopka zaradi umika tožbe, predstavlja prvi odstavek 158. člena ZPP, ki določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Velja torej pravilo, da mora tožnik, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti vse pravdne stroške. Razlog, zaradi katerega se je odločil za umik tožbe, ni pomemben. Pravno pomembno tudi ni, ali je bil tožbeni zahtevek utemeljen. Edina izjema od pravila, ki k povrnitvi stroškov zavezuje tožečo stranko, je umik tožbe po izpolnitvi zahtevka. Če namreč toženec med pravdo izpolni zahtevek, ga s tem smiselno pripozna, zato mora plačati pravdne stroške. Na pravilo iz prvega odstavka 158. člena se je treba opreti tudi v primeru, kadar tožeča stranka skrči tožbeni zahtevek tako, da vztraja le še pri povrnitvi pravdnih stroškov. Stroškovna odločitev je torej odvisna od tega, ali je umik tožbe posledica toženčeve izpolnitve zahtevka ali ne. Če glavnega zahtevka ni več, ni mogoče razpravljati o njegovi utemeljenosti kot o predhodnem vprašanju, da bi sodišče odločilo o stroških postopka.1 Izpolnitev zahtevka kot razlog za umik tožbe in pravna predpostavka za prisojo pravdnih stroškov tožniku predpostavlja, da je toženec prostovoljno izpolnil tožbeni zahtevek.2

7. Ker stroškovna odločitev v primeru umika tožbe ni odvisna od utemeljenosti ali neutemeljenosti tožbenega zahtevka, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje pred odločitvijo o stroških opraviti površinsko presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka za primer, če ne bi prišlo do pobota, in tožeči stranki priznati pravdne stroške v deležu, v katerem bi bil tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen.

8. Za odločitev o stroških je odločilno vprašanje, ali je bil umik tožbe posledica izpolnitve tožbenega zahtevka. V obravnavani zadevi je bistvenega pomena, da tožena stranka ni sama prostovoljno izpolnila tožbenega zahtevka, temveč je prenehanje vtoževane terjatve dosegla tožnica z enostransko pobotno izjavo. Ker je pravilo, da mora tožena stranka plačati pravdne stroške, če je tožeča stranka tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek, izjema od splošnega pravila, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti vse pravdne stroške, ga je treba razlagati ozko. Izpolnitev obveznosti in pobot sta dva različna načina prenehanja obveznosti, zato se po presoji pritožbenega sodišča pravilo, da mora tožena stranka plačati pravdne stroške, če je tožeča stranka tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek, ne nanaša tudi na primer, ko tožeča stranka tožbo umakne po tem, ko je podala enostransko pobotno izjavo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da v obravnavani zadevi ni podlage za uporabo izjeme, po kateri bi bila tožnica upravičena do povrnitve stroškov od toženke, in je pravilno odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

9. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je sklicevanje tožeče stranke na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 102/2020 z dne 11. 3. 2020 neutemeljeno, ker so okoliščine obravnavane zadeve bistveno drugačne od okoliščin zadeve II Cp 102/2020. V tisti zadevi tožnica ni umaknila tožbe, ampak je bil njen tožbeni zahtevek zavrnjen, zato je odločitev o stroških temeljila na 154. členu ZPP in ne na 158. členu ZPP. Zato je v tisti zadevi pri odločanju o stroških sodišče lahko presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka, če terjatev do glavnega dolžnika ne bi prenehala, medtem ko v primerih, ko odločitev o stroških temelji na 158. členu ZPP, ni dopustno razpravljati o utemeljenosti glavnega zahtevka in je odločitev o stroških odvisna samo od tega, ali je tožeča stranka umaknila tožbo takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Iz sklepa II Cp 102/2020 tudi ni razvidno, da bi v tisti zadevi terjatev glavnega dolžnika prenehala zaradi enostranske pobotne izjave upnika, ampak iz povzetka odgovora na pritožbo izhaja, da je terjatev glavnega dolžnika prenehala zaradi podpisa medsebojne kompenzacije.

10. Ker so pritožbeni očitki tožeče stranke neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka je predlagala pritožbenemu sodišču, da tožeči stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka, vendar pritožbenih stroškov ni specificirano priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločilo.

1 Gl. N. Betetto v L. Ude idr., Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 46, 47. 2 Gl. npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1820/2020 z dne 25. 11. 2020.