Jedro

Prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja je mogoče izreči samo za dovoljenje, ki ga je storilec imel v trenutku storitve prekrška.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba Okrajnega sodišča v Lenartu PR 191/2009 z dne 30.9.2009 spremeni tako, da se sankcija 18 kazenskih točk s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izreče.

Obrazložitev

A. 1. Obdolženi J.Š. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Lenartu PR 191/2009 z dne 30.9.2009 spoznan za odgovornega storitve prekrška po d) točki četrtega odstavka 130. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) v zvezi s petim odstavkom 130. člena ZVCP-1. Izrečena mu je bila globa 500,75 EUR, 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije in prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja kategorije „B“, „G“ in „H“, ki so bile vpisane v njegovo vozniško dovoljenje na dan 13.5.2007, za prekršek storjen z motornim vozilom kategorije „B“.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec zaradi kršitve šestega odstavka 22. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) na način iz 5. točke 156. člena ZP-1 ter kršitve iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Navaja, da je imel obdolženec 13.5.2007, ko je storil prekršek, vozniško dovoljenje B kategorije, št. 9653, izdano 8.7.2005. Kot je razvidno iz poročila Upravne enote Lenart z dne 22.4.2009 je obdolženi imetnik vozniškega dovoljenja, izdanega 17.2.2009, v katerega so vpisane kategorije B, G in H. Ugotavlja, da je sodišče storilcu z izpodbijano sodbo odvzelo kasneje pridobljeno vozniško dovoljenje, kar je v nasprotju s šestim odstavkom 22. člena ZP-1 ter s tem prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Poleg tega pa je zagrešilo kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje navedbe o številki in datumu izdaje vozniškega dovoljenja, zato ga v izvršilnem postopku ni mogoče zanesljivo identificirati.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe 171. člena ZP-1 in ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku poslalo storilcu in njegovemu zagovorniku, ki se o njej nista izjavila.

B.

4. Kazenske točke so stranska sankcija, ki se skladno z določbo drugega odstavka 22. člena ZP-1 izrečejo vozniku, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, oziroma osebi, ki ji je začasno odvzeto vozniško dovoljenje. Skladno z določbo petega odstavka istega člena se lahko z zakonom določi, da se posameznim vrstam voznikov izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za posamezne kategorije motornih vozil, za katere so imeli vozniško dovoljenje v času storitve prekrška, s katerim je bilo doseženo predpisano število kazenskih točk in pri katerem se izreče prenehanje veljavnosti posamezne kategorije vozniškega dovoljenja. Ne glede na določbo petega odstavka se po določbi šestega odstavka istega člena imetniku vozniškega dovoljenja izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je storilec imel vozniško dovoljenje, če je storil prekršek, za katerega je predpisanih 18 kazenskih točk in mu je bila za ta prekršek pravnomočno izrečena stranska sankcija 18 kazenskih točk. Na podlagi petega odstavka 202.a člena ZP-1 izreče sodišče sankcijo prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja hkrati s sodbo, s katero je spoznalo določeno osebo za odgovorno določenega prekrška (oziroma prekrškov) in s katero je poleg globe izreklo (enotno) stransko sankcijo kazenskih točk v številu, pri katerem se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Določba 207. člena ZP-1, ki ureja vodenje evidence kazenskih točk, v četrtem odstavku določa, da se izbriše iz evidence prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, izrečeno s sodbo ali sklepom sodišča, ki je bilo vpisano v evidenco po že vpisanem prenehanju veljavnosti istega vozniškega dovoljenja. Glede na navedene določbe Zakona o prekrških je jasno, da je zaradi prekrška mogoče izreči prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja samo za dovoljenje, ki ga je storilec imel v trenutku storitve prekrška.

5. Postaja prometne policije Maribor je dne 15.6.2007 zoper J.Š. ob ugotovitvi, da je imel kot voznik osebnega avtomobila 0,72 miligrama alkohola na liter izdihanega zraka, vložila obdolžilni predlog zaradi prekrška po d) točki četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 v zvezi s petim odstavkom 130. člena ZVCP-1, za katerega je predviden izrek 18 kazenskih točk s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja.

6. Iz dopisa Upravne enote Murska Sobota z dne 23.2.2010 izhaja, da je bil storilcu prekrška s pravnomočno sodbo sodnika za prekrške Murska Sobota P 124/2000 z dne 6.6.2001, pravnomočne dne 3.7.2001, izrečen varstveni ukrep prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, zaradi česar je moral opraviti ponovni izpit za kategorijo „B“. Tega je opravil 6.2.2009, nakar mu je bilo dne 17.2.2009 izdano novo vozniško dovoljenje pod številko registra 47057 za kategorije „B“, „G“ in „H“ s serijsko številko S 3661880. Kot je Vrhovno sodišče zanesljivo ugotovilo, voznik motornega vozila v času storitve predmetnega prekrška, torej dne 13.5.2007, zaradi izrečenega varstvenega ukrepa, ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja. Tega je ponovno pridobil šele dne 17.2.2009. Kljub temu, da storilec v času storitve prekrška ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja, mu je sodišče vseeno poleg globe izreklo tudi stransko sankcijo 18 kazenskih točk v cestnem prometu za prekršek, storjen z motornim vozilom »B« kategorije s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja. Iz dopisa Okrajnega sodišča v Lenartu storilcu prekrška z dne 23.10.2009 izhaja, da je bilo v evidenco izdanih vozniških dovoljenj v Republiki Sloveniji vpisano prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja številka 47057 izdanega dne 17.2.2009 za kategorije B, G in H z dnem 16.11.2009. Zahteva za varstvo zakonitosti ima prav, ko zatrjuje, da je sodišče z odvzemom kasneje pridobljenega vozniškega dovoljenja prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 156. člena ZP-1), pri čemer ni jasno, od kod vložniku zahteve za varstvo zakonitosti podatek o vozniškem dovoljenju, izdanem 8.7.2005, saj takšnega podatka spisovni podatki ne potrjujejo.

7. Ker je bilo ugotovljeno, da storilec v času storitve prekrška ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja, sodišče zaradi predmetnega prekrška ne bi smelo izreči stranske sankcije kazenskih točk s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja, pač pa zgolj globo.

8. Ravnanje sodišča ob upoštevanju zgoraj navedenega predstavlja kršitev šestega odstavka 22. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 22. člena ZP-1, saj je izreklo sankcijo, ki je ne bi smelo, s tem pa prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 156. člena ZP-1). Vrhovno sodišče je zato zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo in v skladu z določbo prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 odločilo, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se sankcija 18 kazenskih točk s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izreče. Glede na tako odločitev Vrhovnega sodišča obstoja druge uveljavljene kršitve, to je kršitve iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ni presojalo.